ZZZS mora vsebinsko obravnavati zahtevo za dodelitev osebnega zdravnika

V Pravni mreži za varstvo demokracije so podprli Anuško Podvršič, ki je konec leta 2022 ostala brez osebnega zdravnika.  Na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je najprej vložila vlogo, da ji dodelijo osebnega zdravnika. Ker pred ZZZS ni uspela, je prek odvetniške pisarne Senica & partnerji vložila tožbo na delovno in socialno sodišče. Sodišče je razsodilo, da mora ZZZS o njeni pravici do izbire osebnega zdravnika ponovno odločiti, saj o vlogi sploh ni odločal vsebinsko, ampak jo je zavrgel, sklicujoč se, da ne gre za upravno stvar. ZZZS se je na sodbo pritožil na višje delovno in socialno sodišče.

Sodba, s katero je višje delovno in socialno sodišče zavrnilo pritožbo ZZZS in pritrdilo prvostopenjskemu ter po kateri je odločanje o zahtevi za dodelitev osebnega zdravnika upravna zadeva, nosi datum 3. julij.

Sodišče je v svoji sodbi zapisalo, da gre pri odločanju ZZZS o pravici do izbire osebnega zdravnika za odločanje o upravni zadevi v smislu 2. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj se s tem uveljavlja pravico s področja obveznega zdravstvenega zavarovanja; o tej se sicer odloča po pravilih upravnega postopka. Pri pravici do proste izbire osebnega zdravnika gre po stališču višjega sodišča namreč za pravico do zdravstvenih storitev, kritih iz obveznega zavarovanja, kar izhaja tudi iz zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Iz njegovega 85. člena pa izhaja, da se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zavarovanja, uporablja določbe ZUP.

Skupščina ZZZS bo obravnavala tudi spremembe obveznega zdravstvenega zavarovanja

Višje delovno in socialno sodišče je iz tega razloga odločilo, da mora ZZZS vsebinsko obravnavati zahtevo za dodelitev osebnega zdravnika. S tem je ovrglo dosedanje prepričanje ZZZS, da te pristojnosti nima. Glede tega je višje sodišče zapisalo, da se ZZZS zmotno sklicuje na pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki sicer vsebinske obravnave takšne zahteve ne predvidevajo. S sklicevanjem nanje bi se namreč onemogočilo učinkovito pravno varstvo pravice do zdravstvenega varstva, ki je zagotovljena že v 51. členu ustave. Sodišče je zapisalo še, da sistem pravic in v tem okviru tudi njihove omejitve lahko ureja le zakon, ki mora v temelju urediti tudi način uresničevanja teh pravic.

Sodišče je tako zaključilo, da ZZZS ni ravnal po pravilih upravnega postopka, ko je vlogo zavrgel, kar pomeni, da je prvostopenjsko sodišče izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo in vrnilo ZZZS v ponovno odločanje.