Zala Djuric: Intuicija mi je že zgodaj govorila, da moram stran od doma

Rojeni v družini igralcev so bili Zali Djuric umetnost, gledališče in igra položeni v zibko. Prvi film, na katerega ima najbolj žive spomine, je Briljantina. »Ker je mami delala v gledališču, sva bila z očetom, s katerim sva si karakterno bolj podobna, večkrat ob večerih sama doma. Takrat sta bila na voljo najpogosteje dva scenarija: ali sva igrala django ali pa me je zamotil z Briljantino. Film me je popeljal v magični svet igre, glasbe, plesa. Takrat sem tudi rada rekla, da je moj najljubši igralec Johntra Volta namesto John Travolta (smeh).«

Ne spomni se »aha momenta«, ko se je odločila: zdaj bom pa igralka, vse se je zgodilo naravno. Četudi sta jo starša pri tej odločitvi vedno podpirala, ji je oče Đuro nekoč rekel, da je le en poklic težji od igralca – biti igralka. A Zala pravi, da je to njeno poslanstvo. To, da se je rodila v igralski družini, je pripomoglo le k temu, da je svoje poslanstvo prej našla. Še zdaleč pa to ni pomenilo, da ji je bilo v življenju kaj lažje ali da ji je bilo vse prineseno na pladnju.

V osnovni šoli so nekateri zaradi njene zadržanosti in socialne nespretnosti mislili, da je arogantna, a v resnici je bila samo zelo nesamozavestna. Pravi, da je introvertirana oseba, a priučena ekstrovertka.  FOTO: Voranc Vogel

»Odraščala sem v družini slavnih igralcev in morda je bilo zaradi narave poklica ali njunih značajev naše življenje vedno igrivo. Oče mi je rad rekel, da se samega sebe ne splača jemati preveč resno. To ga je, jebiga, naučila tudi vojna – da v najtežjih situacijah humor pomaga. Še danes je pri nas vedno sproščeno, veliko smeha in igre,« opisuje družinsko dinamiko. Njihovi družinski prijatelji so bili znani igralci in igralke, a to ne pomeni, da je imela zaradi tega privilegije. Nasprotno, prav zato so ji ljudje podtikali ovire, čez katere je morala skakati. Pravi, da nobene vloge ni dobila zaradi staršev in da se ji zdi krivično in boleče, ker ji včasih kdo to očita.

Morda pa moraš nekaj žrtvovati, ker si ljudem nekaj dal?

»Morda sem prav zato še bolj želela dokazati, da sem dobra igralka. A kmalu sem ugotovila, da je to dokazovanje nesmiselno, da to želi le moj ego. Če ljudje živijo v zmoti, to na moje življenje nima vpliva. Navadila sem se in me ne prizadene več, če ljudje mislijo, da sem neko vlogo dobila prek zvez. Saj jim ne zamerim, vsi imamo predsodke. Vesela pa sem, kadar ljudi 'spreobrnem'. Mnogi, ki jih prvič srečam, mi velikokrat rečejo, 'saj nisi tako vzvišena, kot sem mislil, da si'. Rečem jim samo hvala (smeh), ne zaboli me to, da so mislili, da sem drugačna kot v resnici.«

V osnovni šoli so nekateri zaradi njene zadržanosti in socialne nespretnosti mislili, da je arogantna, a v resnici je bila samo zelo nesamozavestna. Pravi, da je introvertirana oseba, a priučena ekstrovertka. K zadržanosti v otroštvu je malce pripomoglo tudi to, da je dislektik. Ker te motnje takrat mnogi še niso prepoznali in je niso obravnavali, je vedela le to, da mora v vsako stvar v šoli vložiti več časa. »Ko sem sošolko vprašala, koliko časa se bo učila matematiko, in je odvrnila, da dve uri, sem vedela, da bom morala ta čas pomnožiti s pet. Nisem točno vedela, kaj je narobe z mano.«

Od nekdaj je imela zelo močno intuicijo in tudi ta ji je govorila, da mora stran od doma. Tako je pri osemnajstih letih odšla na študij v New York. »Tam sem se naučila, da to, kar o meni mislijo drugi, ni pomembno, da si želim le, da bom razvijala svoje igralske sposobnosti.« Tako je korak za korakom gradila zdravo samozavest. Študirala je, delala, postala samostojna. New York je bil zanjo življenjska šola. Od takrat ji ni nič več težko: »Ko si pri osemnajstih dokažeš, da znaš poskrbeti zase, da se začneš varno počutiti v svojem telesu, takrat te ni ničesar več strah.«

In ko sedi nasproti mene v kavarni ob Dunajski cesti, kjer se na treningu plesa ob drogu dobiva s sošolkami, začutim njeno iskreno toplino, ljubezen, preprostost, ki je prepletena s samozavestjo odrasle ženske v najboljših letih. Kljub njeni mladosti začutim, kako zrela je, k čemur je gotovo pripomoglo to, da od 18. leta dalje živi sama in da je od 20. leta samostojna. Mislim si, kako dobro bi bilo, če bi svet poganjale takšne močne ženske, ki se zavedajo svojih odlik, sposobnosti, svoje inteligence in lepote.

Od nekdaj je imela zelo močno intuicijo in tudi ta ji je govorila, da mora stran od doma. Tako je pri osemnajstih letih odšla na študij v New York.  FOTO: Voranc Vogel

Pravzaprav Zale Djuric ni mogoče preprosteje opisati, kot se opiše sama. »Sem ženska ljubezni, ki nosi svoje srce na pladnju«, ali pa »Kopam se v ljubezni, čista sem«, kot zapiše v zbirki Ljubavi. Tako kot lik Karmen v seriji Hiša ljubezni, ki prodaja svojo ljubezen, svoje telo, Zala vse dela iz ljubezni in z ljubeznijo. Čisto ljubeznijo. Da jo s prikupno, naivno in prijetno prodajalko ljubezni, ki ne razmišlja veliko, druži kar nekaj lastnosti – z izjemo IQ-ja –, ni naključje. Osemindvajsetletna igralka je namreč pri seriji sodelovala kot scenaristka skupaj z avtorjema Luko Štiglom in Sanjo Raičević ter soscenaristko Dejo Crnović.

»Po naravi sem zelo vedra, velikokrat izpadem naivna, ker sem tako navdušena nad življenjem. In ko sem med pisanjem scenarija navdušena zaploskala, je Deja, soscenaristka, dejala, da bi bilo super, da bi Karmen kot lik bila prav tako vesela in navdušena kot jaz. In tako se je zgodilo, da smo ji pripisovali vedno več mojih lastnosti. Črpali smo iz mene. Nismo še razmišljali, da bi vlogo odigrala jaz. Predstavljali smo si, da jo bo igrala malce močnejša blondinka, z velikimi prsmi, takšna, ki bi lahko stregla pivo na Oktoberfestu (smeh). Tudi Luka je rekel, da sem videti preveč eksotična za to vlogo,« razlaga sogovornica.

Ko je bil scenarij že napisan, si je naročnik želel, da tudi njo povabijo na avdicijo. Zala je to z veseljem sprejela, saj je dialoge znala že na pamet: »Avdicija je bila v istem prostoru, kot smo pisali scenarij. S soigralcem Luko Cimpričem sva se takoj ujela, smejali smo se, energija je bila neverjetna. Čez nekaj tednov sem zvedela, da sem dobila vlogo. Mislim, da je to tudi ena od najbolj zabavnih vlog, ki sem jih doslej odigrala. Bila je osvobajajoča, ker v vlogi Karmen ni bilo treba veliko misliti. Na neki način sva si res zelo podobni, a obenem tako različni, saj Karmen ni punca, ki bi imela globino, v njej se ne skriva veliko stvari. Če citiram La Toyo: 'Jaz se ne pozanimam preveč, jaz samo grem'.«

Obenem sogovornica doda, da ji je bilo tudi všeč, da je lahko izkusila, kako je biti dama noči, ne da bi ji bilo treba imeti dejanske neprivlačne stranke. »Od nekdaj sem rada gledala oziroma brala intervjuje s spolnimi delavkami, pa ne tistih, ki so bile v to prisiljene, bog ne daj, ali morda celo pripeljane iz tujine ali ker so pristale v tem zaradi preteklih travm in finančnih težav. Zanimal me je tisti mali odstotek žensk, ki to dejansko počnejo zato, ker imajo v sebi ogromno seksualne energije. Na neki način so mi bile inspiracija, da so lahko tako svobodne v svojem telesu.«

Zelo ji je všeč to, da lahko izkusi neko življenje z vlogo, ki jo igra. Vsaka vloga jo je doslej česa naučila. Pripravlja se tako, da sprva večkrat prebere scenarij, da si ustvari širšo sliko, manjkajoče stvari pa doda. Napiše življenjepis, naredi playlisto, izbere si parfum, ki bi ga nosil njen lik, in ga uporablja v času snemanja. Vse to ji pomaga tudi pri tem, da lahko, če v istem obdobju igra veliko vlog, med njimi lažje preklaplja. Še danes, kot prizna, je zaradi disleksije pri njej bistveno več priprav kot pri večini igralskih kolegov, saj si pred prvim skupinskim branjem scenarij prebere tolikokrat, da ga zna skoraj že na pamet.

Kaj po njenem loči povprečnega igralca od vrhunskega? »Tako kot pri drugih poklicih je tudi tukaj velika ovira prevelik ego. Ali pa pretirana ambicija in preračunljivost. Povprečen igralec bi taktiziral, boljši pa se upa spustiti s tokom. Pa ne govorim samo o tem, kako priti do vloge, ampak tudi o tem, kakšna je tvoja tehnika, ko si na snemanju. Rada rečem, da jaz ne igram, ampak se igram.« Pravi, da je film še vedno njena velika ljubezen, da je pri serijah včasih težko, saj ni dovolj časa, da bi se poglobila v lik, saj trpi, če mora svoj poklic opravljati obrtniško. Blizu ji je tudi gledališče, in ker je imela v zadnjem obdobju veliko lakoto po njem, jo je gledališče našlo. Letos bo v Zagrebu odigrala avtorsko predstavo, sodelovala bo tudi pri predstavi v koprskem gledališču.

Zelo ji je všeč to, da lahko izkusi neko življenje z vlogo, ki jo igra. Vsaka vloga jo je doslej česa naučila. FOTO: Voranc Vogel

Če smo Zalo kot deklico gledali že v Naši mali kliniki (2004–2007), nato v Kajmaku in marmeladi (2004), pa kasneje v Rudarju (2017), seriji Skrito v raju (2024–), v glavni vlogi Olivie v Šestem avtobusu (2022) in mnogih drugih filmih, pa jo je doslej, kot pove, najbolj zaznamovala vloga Esme v filmu Dedek gre na jug (2022).

»Vloga Romkinje Esme je bila velik izziv. Vinci [pokojni režiser Vinci Vogue Anžlovar] mi je povedal, da je to vlogo pisal z mislijo name. Poznali smo se že od otroštva, bil je kot moj stric, hodili smo na počitnice, večkrat sem imela z njim globoke pogovore o umetnosti. Res sva se ujela. Dobro me je poznal. Prepričana sem bila, da bo to lahka naloga zame. A ko sem prebrala scenarij, sem videla, da mi ni podobna, da je Esma povsem drugačna.« Kot pojasnjuje Zala, je bila takrat še bolj nežna, ni se znala na glas izraziti, neprestano se je bala, da bi koga prizadela.

»Esma pa je bila temperamentna, hitro je ljudi postavila na svoje mesto. Takrat sem ugotovila, da ne bom mogla igrati te vloge, če v sebi ne bom našla jeze. Esma je bila nabrita, jeznorita. Sama nisem taka, tega ne poznam. Če je nekdo nesramen do mene, sem prej žalostna kot jezna. Vedela sem, da bom morala v sebi odkriti jezo ali pa bom morala Vinciju povedati, da te vloge ne morem odigrati.«

Pravzaprav Zale Djuric ni mogoče preprosteje opisati, kot se opiše sama. »Sem ženska ljubezni, ki nosi svoje srce na pladnju«, ali pa »Kopam se v ljubezni, čista sem«, kot zapiše v zbirki Ljubavi.  FOTO: Voranc Vogel

Meditirala je, poslušala glasbo, plesala in skozi fizični gib je končno začutila to čustvo v sebi. »Ugotovila sem, da sem sposobna nekoga nekam poslati in da bom zdaj lahko odigrala Esmo. Res je bilo osvobajajoče, mislim, da je zdravo, da ko nekdo prestopi mejo, mu jasno poveš, da imaš tega dovolj! So meje, ki se jih ne prestopa. To čustvo, ki mi ga je dala Esma, sem obdržala, naučila me je, kako se postaviti zase.«

Ker svoje srce ves čas nosi na pladnju, je odprta in empatična, jo vprašam, kako zdrži – v odgovor pa mi z mobitela prebere nekaj misli, ki si jih je zapisala pred kratkim: »Če živiš na polno, včasih boli za umret. Takrat se vprašam, kaj mi je tega treba, in si brž odgovorim, da želim umreti živa, ne živeti mrtva. Ker kdaj, če ne zdaj, in kdo, če ne jaz, bo moje srce nosil na pladnju in za ljubavjo skakal, kot border collie za žogo. Rajši se stokrat opečem, kot enkrat zmrznem. Za border collieja tudi mislijo, da je glup, pa je najpametnejši. Samo rad se igra.«

Pravi, da starejša ko je, bliže je sama sebi, lažje tudi prepozna, kaj je in kaj ni zanjo. Tja, kjer so slabe energije, ne gre. »Včasih se zmotim in potem sem prizadeta. Ampak raje ne šparam svoje ljubezni. V tem sem upornica.«

Ko Zala govori, tu in tam lahko slišimo kakšno bosansko besedo in večkrat omenja boga. »Bliže ko sem sebi, bliže sem bogu. Taoizem mi je blizu, saj uči, da je bog v tebi, ampak ne v egocentričnem smislu. Vem, da se lahko naslonim na vesolje – sem prizemljena, a slišim boga, ki mi govori, naj zaupam svoji intuiciji. Prav zato se mi zdi, da se povezujem s pravimi ljudmi. Mogoče bi mojo intuicijo kdo imenoval prišepetavanje, višja sila, kakorkoli, sama čutim, da sem zelo povezana s stvarstvom. Zaradi vsega tega vem, da ko se za nekaj odločim, je to prav. In ne gledam več nazaj.«

Ampak ne glede na to, kako zlajnano se to sliši: najbolj pomembno je, da imaš rad samega sebe. FOTO: Voranc Vogel

Pravi, da je bog ljubezen in ljubezen je bog. »Kjer boga in ljubezni ni, pride do anomalij, do vojn, ne vem, na tej točki smo zajebali … A ljubezen je vseprisotna. Res je, da sem imela glede partnerstva ogromno srečo in da je verjetno utopično misliti, da bi jo imeli vsi,« pravi. »Ampak ne glede na to, kako zlajnano se to sliši: najbolj pomembno je, da imaš rad samega sebe. Naše telo je naš dom tukaj, treba ga je častiti, lepo skrbeti zanj, ker je etui za našo dušo.« Ko razlaga, se zdi, da se utaplja v ljubezni; kje se je naučila te ljubezni, naučila tako ljubiti?

»Moja babi, s katero sem preživljala veliko časa, je bila ena sama ljubezen. Nikogar ni sodila in vsakogar je razumela. Prelomnica so bile tudi knjige japonskega intuitivnega znanstvenika Masaruja Emota, ki je zamrzoval molekule vode. Trdil je, da lahko človeška zavest vpliva na molekularno strukturo vode. Takrat se me je to močno dotaknilo: ker če smo mi voda, kako vse to, kar govorimo sebi in o sebi, vpliva name? Takrat sem se naučila biti nežnejša do sebe.«