V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je s skladateljico Nino Šenk pogovarjala o glasbi in inspiraciji, o tem, da vse svoje skladbe še vedno napiše na roko in da ne začne pisati not, dokler nima ideje do konca izpiljene v glavi, ter o tem, da kljub vsem medijem, ki danes ponujajo glasbo, nič ne more nadomestiti izkušnje v živo. 

»Ko na zgoščenki poslušaš orkestrsko skladbo, je ta že šla skozi postprodukcijo in tu gre za neke vrste manipulacijo realnosti. Dejanska izkušnja glasbe v različnih dvoranah, z različno akustiko in to, da vidiš, kako ljudje igrajo, dihajo, je povsem drugačna. Tudi kolektivna izkušnja, ko so poslušalci skupaj z glasbeniki vsi v enem prostoru – to je nenadomestljivo. Četudi preposlušaš na stotine ur glasbe doma, boš od izkušnje v živo potegnil neprimerljivo več.«

Prav tega pristnega občutka smo se zavedeli, ko smo po epidemiji spet lahko svobodno uživali v umetnosti. Toda dejstvo je, da je glasba, čeprav je vseprisotna, postala dobrina, ugotavlja Nina Šenk, ki si jo lahko vse redkeje privoščimo. »Mislim, da so si jo ljudje nekoč privoščili pogosteje, več ljudi je obiskovalo koncerte klasične glasbe. Tisti, ki še vedno uživajo in konzumirajo umetnost, to gotovo dojemajo kot veliko dobrino. Malce se bojim, kako bo s prihodnjimi generacijami, a obenem ostajam optimistična, da bo po vsem tem valu digitalizacije prišel čas, ko bodo ljudje spet cenili kolektivne dogodke.«

Po izkušnji materinstva, otroka sta danes stara šest in devet let, po covidu in življenjskih preizkušnjah je začela razmišljati tudi v drugo smer: v njej se je pojavila želja, da bi družbi dala še kaj več kot (le) svoje skladbe. »Ni mi bilo več dovolj, da samo pišem skladbe in s tem morda koga ganem, ampak sem želela več. Zato sem se vključila še v druge projekte: delujem kot umetniška vodja v več koncertnih ciklih, aktivna sem pri organizaciji festivala Forum nove glasbe, predavam v Mariboru, delam v družinskem podjetju. Če bi vse življenje samo komponirala, mislim, da ne bi bila srečna.«

Največja nagrada je zanjo takrat, ko je njena skladba (prvič) izvedena, ko sedi v dvorani in vidi glasbenike, ki so veseli, da jo igrajo, ki imajo energijo, ki jo znajo in želijo prenesti do publike – in na katero se potem publika tudi odzove. »To je zagotovo najlepši trenutek. Ne glede na dvajset let izkušenj sem še vedno precej živčna ob krstnih izvedbah skladb in se najraje skrivam v temi dvorane med poslušalci.«