Danes je agnostik, je pa v Želimljah doživel najlepši odtenek krščanstva

»Kako prideš do zasedbe Kokosy? Prek drugih bendov: Joker Out, Mrfy, Koala Voice …« Tako preprosto frontman Boris Kokalj pojasni, kako jih poslušalci najdejo. In prav tako sem sama prvič izvedela zanje, ko so pred tremi leti v Cvetličarni ogrevali publiko pred koncertom skupine Joker Out. Ko govori o drugih mladih skupinah tako imenovanega novega slovenskega vala, govori z veliko spoštovanja in ljubezni. Pravi, da med njimi ni tekmovalnosti in konkurenčnosti, temveč predvsem sožitje. Veselje ob uspehu drugega.

»Četudi ne bi bili empatični ljudje, pa to seveda smo, tudi nam zrastejo številke ob uspehih drugih mladih bendov. Ko namreč poslušalec odkrije eno od mlajših zasedb, ga verjetno zanimajo še drugi na sceni, mogoče ugotovi, da slovenska glasba ponuja veliko nove, sveže energije. Vsekakor mislim, da smo, teh nekaj deset mladih bendov, ki smo bolj ali manj izpostavljeni, sopotniki, nismo si ovira.«

Mia mora biti zlomljena, da Masayah o tem spiše komad

Čeprav si je nekoč želel, da bi živel v času Beatlov, danes meni, da 21. stoletje ponuja toliko dobre glasbe, ki ga nagovori bistveno bolj kot starejša. »Kljub spoštovanju do vseh letnikov 40+ z električno kitaro me nobena glasba – Siddharte ali Big Foot Mame – ne zadrajva tako močno, kot me glasba sovrstnikov; nekatere sem že naštel, tukaj pa so tudi Masayah, Drill, Plateau ... Ne glede na to, da deloma razumem večen hajp okrog starejših bendov, je morda bolj pomemben zeitgeist.«

Pravi, da so oder in koncerti zanj kot ekstazi, njihovi špili pa  vrhunci poletja in mladosti. Kokosy delujejo dobrih pet let, začeli so kot šolski bend na gimnaziji Želimlje v »ljubečem krščanskem okolju«.FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

In kdo so njihovi poslušalci, koga vidi pod odrom? »To so večinoma čustveni iskalci med 16. in 24. letom. Tisti, ki morda ne iščejo viski rokenrola, ki ga lahko najdejo pri Mrfyjih, ali ne iščejo ekstremno špricajoče erotike, ki jo najdeš pri Jokerjih, ampak so za odtenek bolj sramežljivi od naštetih. Ljudje pod našim odrom izžarevajo čustveno bližino, iščejo terapijo, čustveni vrtiljak (tako se imenuje tudi njihov drugi album) tisti večer si želijo bolj nežnih balad. Skratka, ljudje, ki na koncertu iščejo čustveno seanso.«

Med publiko pa opažajo tudi vse več »mamic«, ki jih je verjetno nagovoril njihov singel Lukatova mami. »Ko zagledam kakšno med publiko, včasih pokažem proti njej in ji posvetim komad. Ne vem sicer, kako neprijetno jim je, se pa večkrat zgodi, da po koncertu pridejo k nam in se zahvalijo: (spremeni glas) 'Ja, sej ste pa res fajn fantje'. Mogoče je na slovenski sceni preveč testosterona pri moških frontmanih, ki ga usmerjajo predvsem na 18-letnice.«

Tudi sicer so moški, ki se znajo in se želijo pogovarjati o čustvih, ki želijo razbiti mit o tem, da moški o tem ne govorijo. So bojsi, kot jih ljubko poimenuje Boris, ki pač pišejo o svojih čustvenih vzponih in padcih, bivših bejbah in strtih srcih. Četudi se bodo na tretjem albumu lotevali še drugih tem.

Boris, iskren, neposreden in simpatičen predstavnik generacije Z, je danes agnostik, saj je prepričan, da ne moreš nikoli stoodstotno verjeti v karkoli.  FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Ko ga s fotografom Jožetom Suhadolnikom od daleč zagledava, kako prihaja, vidiva odštekanega tipičnega predstavnika generacije Z. Obutega v rožnate natikače, s kratkimi hlačami in rdečo majico, pederušo in klobučkom na glavi. Vidim frontmana zasedbe Kokosy, ki je iskren do sebe in drugih že navzven, še bolj pa, ko najin pogovor zajadra v glasbo in tudi izven nje. Za njim se plast za plastjo, podobno kot pri poslušanju njihovih komadov, odstira svet mlade zasedbe, polne zagona, ki izraža humor, iskrenost, pa tudi veselje, ljubezen do življenja. Pristna, neprisiljena.

»Mislim, da je naša generacija – generacija Z – res top, vendar je med nami močno prisotna tudi apatija. To, da je 'kul' biti naveličan življenja. Ne govorim o ljudeh, ki so dejansko depresivni, ampak o tistih, ki so morda zaradi imidža pretvarjajo, da so naveličani, odsotni, apatični. In če lahko nekateri drugi bendi, denimo Mrfy, postavljajo trende, na primer, kroksi so zakon, bi radi Kokosy povedali, da je carsko, če imamo veselje do življenja. Če smo hvaležni za ljudi okoli nas, za odnose, prijateljstva. To želimo ponesti med ljudi.«

Mogoče je na slovenski sceni preveč testosterona pri moških frontmanih, ki ga usmerjajo predvsem na 18-letnice. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

In to je ena od vrednot, ki so jo, nekoč sošolci na salezijanski gimnaziji Želimlje, prenesli in obdržali. Četudi je, potem ko je prišel v Ljubljano, začel na vero gledati drugače, je od tega, da je na neki točki življenja razmišljal celo o duhovniškem poklicu, prišel do agnosticizma. A vrednote, ki so ga izoblikovale v gimnaziji, ga še vedno zaznamujejo. Med najinim pogovorom fraza »hvala bogu« ni izginila.

»Če si 18 let vzgajan v neki ideologiji, stvari ostanejo. Dobre in slabe. Vsaka ideologija ima lahko tudi pozitivne stvari, kljub temu da ni nujno osnovana na resnici. Verjamem, da so se lahko imeli pionirčki v Jugoslaviji čisto dobro, pa četudi so ponavljali stvari, ki niso bile resnične. Sam sem se verjetno oddaljil od vere zato, ker je bilo v Cerkvi in instituciji veliko posiljevanja s strahom, krivdo in grehom, a kljub temu sem v Želimljah doživel najlepši odtenek krščanstva.

Krščanska krivda ... To je recimo klasičen primer, ko fantje (iz okolja, kakšno je bilo v Želimljah) prvič seksajo. Muči jih občutek krivde, to, da jih bog gleda, da je to grešno. To je neprijetna izkušnja in verjamem, da je 95 odstotkov ljudi iz takšnega okolja neprijetno, če seksajo pred poroko. Čeprav to delajo bolj ali manj vsi. To je zagotovo pripomoglo k oddaljevanju od vere in se je še poglobilo, ko sem se na maturi spoznal s Platonom in njegovo idejo. Mislim, da nihče na tem svetu ne more brez kančka dvoma trditi, da nekaj stoodstotno drži.«

Ko sem brala intervjuje z mlado zasedbo, ki jih relativna slava ni prevzela in ves čas ponavljajo, da so »povsem navadni fantje, nobeni carji, ki se nimajo za nič več kot drugi«, v tem prepoznam še eno vrednoto, o kateri uči tudi krščanstvo. Ponižnost in skromnost. Temu pritrdi tudi Kokalj in pravi, da si ne želijo biti vzvišeni in dajati vtisa, da so »nad komerkoli«. Tudi na koncertih je njihov cilj predvsem to, da s publiko postanejo eno.

»Kot zasedba si želimo, da so ljudje slišani na koncertu, da so videni, da med nami ni zidu. Tudi zato zadnje čase med nastopi vse bolj hodim med ljudi, žuram skupaj z njimi, se gnetem v množici fenic iz prvih vrst. Vsaka stvar, ki se zgodi na koncertu, ima podtekst. Tudi to, da je neki frontman na odru ves čas s sončnimi očali in ima pet metrov distance do prve vrste. Kot novi mesija je, ki z odra zviška gleda na ljudi in si misli, jaz sem tukaj – jaz sem bog in sem nad vami –, vi pa ste pod mano.«

Kokosy želijo ustvariti povsem drugačno okolje. Skupaj z ekipo želijo jasno sporočiti in imajo vizijo, da se imajo oni in publika na koncertu fino, da zažurajo, da malce razmišljajo, se malce zjokajo, razveselijo, da objamejo prijatelje, najbližje, da ozavestijo hvaležnost, ki jo čutijo do vesolja, do sebe, do odnosov … »Producent Gregor Bajc mi je dejal, da delujem kot fašist ljubezni, ko publiki skorajda ukažem (spremeni glas v nekaj podobnega, kar slišimo v nemško govorečih vojnih filmih), da se objamejo. Da svojim dragim povedo pet stvari, za katere so hvaležni. In mislim, da ta pristop deluje. Četudi je jasno, da nihče od nas štirih na odru ni vreden več od tistih pod odrom. Edina razlika morda je, da smo mi na odru, ker pač znamo igrati in peti.«

Prizna, da na začetku poti niso bili najboljši niti z instrumenti niti s petjem. Nekateri od članov benda so sicer imeli nekaj podlage iz glasbene šole, bobnar pa se je vsega naučil v bendu. V procesu ustvarjanja. Tudi Boris se z vokalom (še) ni pretirano ukvarjal, v načrtu je, da ga pevka Tabujev nauči, kako se »dreti«, ne da bi si uničil glasilke (smeh), se je pa s producentom ukvarjal predvsem s tem, kako z vokalom doseči občutek v glasbi. »Ko sem v studiu snemal vokale, sva se bolj kot s tem, ali je nekaj fauš ali ne, ukvarjala s tem, da vsak stavek, ki ga zapojem, sporoča zelo jasen občutek. Da sem vadil, kako z glasom sporočam ranljivost, evforijo …«

Vse to se v njihovi glasbi močno čuti. Boris kot frontman izstopa prav s tem, da se v komad popolnoma vživi, da zna pripovedovati – na trenutke celo malce teatralno –, da mu verjameš, da je iskren, in ko zapoje, »ti si moja najljubša oblika ljudi« iz komada Srce, zadene tako močno, da se vprašaš, kdaj si nazadnje slišal nekaj tako lepega.

Če je prvi album Hude bejbe na dopustu, na katerem so komadi naslovljeni z imeni, še bolj lahkoten in se posveča vsakodnevnim temam na humoren način, je drugi pravi Čustveni vrtiljak, ki nas ponese v različna stanja, zdaj pa so se tretjega albuma lotili povsem drugače, pojasni Boris. »Ko smo začeli snovati ideje za nov album, smo se vprašali, kaj je naslednji korak. Če bi želeli zagotovljeno rast, čim več klikov, bi lahko spet odprli temo o bivših bejbah, o romantični ljubezni. Mislim, da me kot tekstopisca te teme ne inspirirajo več. Pa to seveda ne pomeni, da na tretji plošči ne bo nobenega komada, ki bo govoril o ljubezni. Vendar menim, da je morda ta tema v muziki že prežvečena. Zelo malo se v glasbi posvečamo prijateljstvu ali težjim temam, denimo vojnam, ampak ne na tako kaviarsko socialističen način.«

Še vedno pa želijo v besedilih ohraniti zgodbe, le da te zdaj ne nastajajo na enak način. »Od druge plošče dalje sem imel manjšo besedilno krizo. Sem v stabilnem razmerju, imam kul frende in v redu odnose, ni zadev, ki bi me pretirano čustveno pretresle. Poskušal sem pisati, ampak nič pametnega mi ni uspelo. Ko smo julija šli prvič v studio za tretji album, sem vedel, da ta besedila niso prava. Producent mi je rekel, naj vse vržem v smeti in začnem od začetka. Prazen list papirja. V studiu je ustvaril okolje, kulsko pozitivno zanko, v ozadju smo imel ritem mašino, potem so moji trije bojsi zadaj malce preigravali, jaz pa sem začel nekaj govoriti. Besede, stavke in tako se rojevajo hooki, refreni. Zdaj črpamo iz podzavesti, odprle so se nam čakre, za katere nisem vedel, da sploh obstajajo. Glasba zdaj nastaja precej bolj intuitivno, kreativni pristop je drugačen, tako da bodo na tretji plati komadi, ki se bodo rodili iz improvizacije, intuicije. Ni strukture, gotovo je za nas to velik izziv, ampak obenem takšen, ki smo mu kos, a se bomo pri tem pošteno prepotili.«

FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kljub temu da bodo tematike drugačne, si ne želijo prevelikega »aktivizma«, ne želijo pripadati neki struji, politični agendi. Boris pravi, da se mu zdi, da smo v Sloveniji do neke mere odprti, seveda dokler neka ideja ne užali drugega oziroma ne posega v njegovo svobodo. Meni, da smo si v biti ljudje precej podobni.

»Ta občutek, da smo kot narod tako močno razdeljeni, izhaja iz politike. To, da se gospod na čelu SDS in gospod na čelu Svobode prepirata, lahko daje občutek, da je med mano in nekim 60-letnim Jožetom iz Hotemaž veliko razlik, ampak v resnici jih ni. Mislim, da vrednote, kot so spoštovanje, dobrota, pomoč sočloveku, družijo večino ljudi. Kakšno mnenje imam o migrantih ali o splavu in zadevah, za katere se mi absolutno zdi, da se moramo zanje boriti, a mislim tudi, da ni prav, da nekoga diskreditiraš samo na podlagi (političnih) stališč.«

Nadaljuje, da tudi če ima prijatelja, ki morda ne verjame v to, da bi moral biti splav ustavna pravica v Sloveniji, ga lahko ozmerja s kretenom, seksistom in konservativcem – s čimer se bo od njega še bolj oddaljil –, ali pa sprejme, spoštuje njegovo mišljenje, četudi se z njim ne strinja.

»Z Drobotom (Martinom Drobničem), s katerim sva ideološko povsem narazen, sva naredila eksperiment. Na zadnjih parlamentarnih volitvah sva se za šalo odločila, da voliva drugo stranko, kot bi jo sicer, da bi videla, kako se bova ob tem počutila. Bilo je čudno obkrožiti stranko, za katero ne bi volil, a je bil zanimiv eksperiment. Ne glede na to, da se v marsičem ne strinjava, imava kar v 95 odstotkih enake vrednote. Mislim, da sva si glede mnogih zadev bolj podobna, kot sem si s tistimi, s katerimi volimo iste stranke. Želim povedati to, da nas – ljudi – veliko več druži, kot deli, četudi bi tisti na vrhu želeli, da mislimo, da ni tako.«