V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je s slikarko Mojco Fo pogovarjala o podobah in motivih, ki jih najraje slika, o tem, da jo je izgorelost naučila, da se mora umiriti, se dotikati trave. Zaupala ji je, da obstaja pokopališče slik, pa tudi, kako je nastal njen vzdevek Fo. Med njenimi slikami jo je fotografiral Jože Suhadolnik.

Najlepši odzivi, ki jih dobi od ljudi, niso besede, ampak solze ali petje. »Ljudje se velikokrat zjokajo ali pojejo ob moji sliki in to sta gotovo najlepša odziva, kar jih lahko dobim.« Prav tako ji ogromno pomeni zaupanje strank. »To je tista umetnost, ko se v resnici ne zavedaš, kakšen vpliv imaš lahko na ljudi. Omenjena stranka, ki ima zbirko mojih morskih motivov, pravi, da včasih dolgo strmi v mojo sliko, jo gleda in jo to pomiri.« Prav tako ji veliko pomeni, ko ji ljudje rečejo, da so samo zaradi njenih del začeli tudi sami slikati, morda šli na akademijo, spremenili poklic. Ne nazadnje njene slike spremljajo družine, starše in otroke, ki objeti zvečer v postelji prebirajo pravljico za lahko noč.

»Otroci so čudoviti opazovalci. Ko sem nekoč v vrtcu predstavljala slikanico, me je neka deklica vprašala: 'Zakaj ste pa na vsako stran dali tisto malo punčko?' Nobeden od odraslih ni opazil te punčke, ki sem jo 'skrila' na vsaki strani, kot nekakšno vilo, bitje, ta otrok pa jo je opazil. To je res nekaj tako lepega.«

Pravi, da pozna veliko ljudi, ki zelo cenijo njeno delo, pa nimajo denarja, da bi slike kupili. Takim bi jih najraje podarila, nastavila le prašička za prostovoljne prispevke in vse razdala. A tudi umetnik mora od nečesa preživeti. In življenje slikarja, ilustratorja pri nas je težaško, garaško delo. Njen glavni dohodek so naročila za slikanice in učbenike pa tudi slike na platnih. Oboje je za preživetje nujno. Morda ima še vedno preveč ljudi v glavi neko nerealno predstavo, da umetnik vstane ob 12. uri in potem malce »henga« v ateljeju.