V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je s kitaristom in pedagogom Makom Grgićem pogovarjala o nominaciji za grammyja, o tem, da je treba avantgardno glasbo postaviti v kontekst, in povedal je tudi, da je v Ameriki sicer več priložnosti za kitarista, a je življenje doma drugačno, lepše.

Če mu je prva in nato še druga nominacija za prestižno nagrado grammy na široko odprla karierna vrata, ga postavila na večje odre, mu omogočila, da je imel na sezono med trideset in štirideset koncertov s simfoničnimi orkestri, kar je za klasičnega kitarista neobičajno, pa kitarist Mak Grgić ne ve, kaj bi se zgodilo šele, če bi grammyja tudi dobil. »Seveda sem o tem razmišljal. Mogoče bi bilo vseh povabil in koncertov še več, morda pa se ne bi kaj dosti spremenilo. Jasno je, da že nominacija pomeni, da te prepoznajo, ne le v glasbenem svetu. Če nekdo, ki nič ne ve o glasbi, vidi, da sem bil nominiran, mu to gotovo pove, da nekaj že znam odigrati,« pojasnjuje. »Kitarskih in drugih tekmovanj je veliko, vendar jih splošno občinstvo ne pozna, slišali pa so že za grammyje.«

»V nekem trenutku sem v Ameriki doživel eksistencialno karierni prelom, saj sem imel dovolj akademskega glasbenega izrazoslovja. Želel sem se ukvarjati z nečim, kar mi dejansko nekaj pomeni. Želel sem si, da ko nekaj odigram, to res globoko začutim. In se povežem. Prva stvar, ki mi je tedaj padla na pamet, so bile skladbe, ki sem jih slišal še kot devet-, desetletnik. Spominjam se skladb Miroslava Tadića in Vlatka Stefanovskega. Zaželel sem si igrati kaj podobnega in povezal sem se z Miroslavom, ki živi v Los Angelesu. Tako sva se spoznala, aranžiral mi je skladbe, potem sem se še bolj povezal s slovensko kulturo in Firštom, ki zelo rad prireja naše ljudske napeve, kot je Zrejlo je žito. V tem sem res užival in to glasbo še danes igram, kjerkoli sem, in občinstvu je všeč. Ponavadi nastopim z vsaj tremi slovenskimi skladbami ali odigram balkanske plese in Ninine skladbe.«