Z belo napotnico na nadaljnje zdravljenje v javno mrežo

Posamezniki, ki od zdravnika zasebnika dobijo belo napotnico za nadaljnjo diagnostično preiskavo, na primer rentgen, lahko to, kar na podlagi bele napotnice, opravijo v javni zdravstveni mreži brez doplačil – če so seveda zdravstveno zavarovani. Če pa od zasebnika dobijo beli recept za zdravila, si jih morajo plačati sami ali pa obiskati osebnega zdravnika, ki jim beli recept spremeni v zelenega (če seveda tako presodi).

Da bi se opisana razlika med belimi napotnicami in recepti spremenila, si prizadeva ginekologinja in nekdanja predsedniška kandidatka Sabina Senčar. Nerazumljivo se ji zdi, da zdravila, ki jih kot zasebnica napiše pacientu na beli recept, niso plačana iz sredstev zdravstvenega zavarovanja in da sama kot zasebnica ni upravičena do 30 receptov na leto za osebno uporabo. Bitko v zvezi s tem je izgubila tako na upravnem kot delovnem in socialnem sodišču. Če bi jo dobila, bi imeli tudi pacienti samoplačniških ambulant odprto pot do povrnitve stroškov za zdravila, ki jim jih tam predpišejo, je prepričana ginekologinja.

Z belo napotnico v javno mrežo

A poglejmo, kako je z napotnicami. Ginekologinja Klara Mihelič je že leta 1998 na ustavnem sodišču dosegla, da zavarovanci ZZZS, ki jim zasebni zdravnik izda belo napotnico, to lahko uveljavljajo v javni zdravstveni mreži. A v praksi se po toliko letih še vedno dogaja, da nekateri zasebni izvajalci zdravstvenih storitev ne vedo, da lahko izdajo belo napotnico, ki jo imajo zavarovanci pravico koristiti v javni zdravstveni mreži. Namesto tega v izvid napišejo, da priporočajo določeno diagnostično preiskavo, po napotnico zanjo pa se posamezniki odpravijo k osebnemu zdravniku, s čimer jim povzročajo nepotrebno delo.

»Z belo napotnico lahko zavarovana oseba uveljavlja zdravstvene storitve v javni mreži pod enakimi pogoji, kot če bi jih uveljavljala na podlagi zelene napotnice,« so pojasnili na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Navedena rešitev je skladna z odločbo ustavnega sodišča, po kateri je bilo 24. junija 1998 razveljavljeno besedilo 257. člena pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (sedanji 254. člen) v delu, s katerim je bilo odločeno, da zavarovana oseba nima pravice do povračila stroškov zdravstvenih storitev, ki so bile opravljene na podlagi napotnice, izdane v samoplačniški ambulanti. Preostalo besedilo omenjene določbe je ostalo veljavno. Tako je po 254. členu pravil določeno, da zavarovana oseba še vedno nima pravice do povračila stroškov zdravljenja, vključno z zdravili, živili, medicinskimi pripomočki, zobnoprotetičnimi pripomočki in prevozi, če so bile zdravstvene storitve opravljene v samoplačniški ambulanti.

Senčarjeva se trudi, da bi se spremenilo tudi to. Samoplačniki, ki jih obravnava kot zasebnica in jim pripiše antibiotik, morajo tega kupiti ali se odpraviti k osebnemu zdravniku, da mu zanj izda zeleni recept. To je nepotrebno podvajanje dela za družinske zdravnike, pravi in doda, da je neracionalno tudi, da kot zdravnica zasebnica od leta 2018 nima več pravice do 30 receptov na leto za osebno uporabo.

Ginekologinja Sabina Senčar si prizadeva, da bi se razlika med belimi napotnicami in recepti spremenila. FOTO: Jože Suhadolnik/DELO

Dodatna obremenitev zdravnikov

»Izključitev zdravnikov zasebnikov iz kroga zdravnikov, ki so upravičeni do prejema receptov za osebno uporabo, ne posega le v njihov položaj glede samozdravljenja, temveč tudi v njihove pravice, ki jih imajo kot zavarovanci iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tako Senčarjeva kot njeni ožji družinski člani so obvezno zdravstveno zavarovani in imajo status zavarovanca. Skladno s 23. členom zakona o zdravstvenem zavarovanju in zdravstvenem varstvu stroške zdravil zanje v celoti krije obvezno zdravstveno zavarovanje, vendar te pravice ne morejo koristiti,« ja zapisala v neuspešno tožbo, ki jo je vložila proti ZZZS.

Tam so v odgovor zapisali, da ni res, da izdaja osebnih receptov posega v pravico tožnice do kritja stroškov zdravil iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ). To po njihovem mnenju namreč lahko uresničuje prek svojega osebnega zdravnika, ki je pooblaščen tudi za predpisovanje zdravil na zeleni recept, ki so delno ali v celoti plačana iz OZZ: »Vsak zavarovanec, torej tudi zdravnik, mora imeti svojega osebnega zdravnika, s čimer uveljavlja pravice iz OZZ.«

Senčarjeva si res lahko zdravila še vedno predpiše sama, a le na beli recept, zato v tem primeru zdravila plača dvakrat: kot zavarovanka ZZZS in iz svojega žepa. Da bi se temu izognila, mora po zeleni recept za določeno zdravilo k osebnemu zdravniku, čeprav bi si ga lahko predpisala sama. Prav tako njeni sorodniki. Zaradi tega so preobremenjeni družinski zdravniki še dodatno obremenjeni, a kaj, ko sodišče ni imelo razumevanja za njene argumente. Se pa utegne zdaj, ko je pomanjkanje zdravnikov tako veliko, morda kaj spremeniti tudi v zvezi s tem.

Senčarjeva je dodala še, da bi lahko bile njene pravice podobne pravicam upokojenih zdravnikov. Ti imajo pravico do osebnih receptov, ker so bili v preteklosti zaposleni v državni ustanovi. Tudi sama je bila nekoč zaposlena v UKC. »Pa še to: do osebnih receptov so upravičeni vsi zdravniki, ki ne delajo in nikoli niso delali v klinični praksi, na primer zaposleni na NIJZ ali v državnih institucijah, ki neposredno nimajo stika s pacienti,« je bila jasna.