Virtualno učenje v času virusa

Ljubljana – Čeprav je Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje (SUTŽO) v času epidemije koronavirusa zaprta, se študijske skupine povezujejo po digitalnih poteh in se učijo na daljavo. Povezane so po elektronski pošti, telefonu, z aplikacijama zoom in whatsapp, prek spletnih učilnic google classroom in po skypu.

Največja mreža v izobraževanju odraslih pri nas, ki ustvarja možnosti za izobraževanje, učenje, delovanje in druženje starejših, ima po vsej državi 21.000 članov študijskih skupin. Samo v Ljubljani je 3186 študentov, ki obiskujejo 52 programov v 281 študijskih skupinah, te vodijo 104 mentorji ob prostovoljski pomoči animatorjev in vseh študentov. Člani študijskih skupin se pokličejo po telefonu, si pišejo po e-pošti, posredujejo si aktualne informacije, si dajejo psihološko oporo, pravi andragoginja Alijana Šantej, vodja ljubljanske UTŽO.

Različna digitalna opremljenost

Na daljavo trenutno deluje 38 študijskih skupin, v različne oblike izobraževanja na daljavo je vključenih 480 članov, kar je približno 15 odstotkov vseh študentov te univerze v Ljubljani. »Pobud in želja za takšno učenje je sicer veliko več, vendar so člani študijskih skupin različno digitalno opremljeni in usposobljeni. Še posebej v skupinah, v katerih del članov nima internetne povezave, ni bilo mogoče uvesti izobraževanja na daljavo,« pojasnjuje Alijana Šantej.



Dogaja se, da je pri hiši pogosto samo en računalnik, ki ga uporablja tisti družinski član, ki dela od doma, ali pa programi niso posodobljeni. Mnogi tudi pravijo, da so med krizo preveč obremenjeni zaradi skrbi za ohranjanje zdravja, strahu pred negotovimi razmerami in podobnim in izobraževanje. Vendar se mentorji trudijo, da ohranjajo stik, pošiljajo jim raznovrstno učno gradivo, vaje in podobno. Tako ugotavlja, da okoli 70 odstotkov članov ljubljanske veje univerze v tem obdobju ostaja digitalno povezanih na različne načine.



Starejši študenti so različno vešči rabe informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT). Elektronsko pošto po njihovi evidenci uporablja približno tri četrtine študentov UTŽO. To pa še ne pomeni, da so vsi vešči uporabe spletnih orodij, ki omogočajo izobraževanje na daljavo. Večina jih ima pametni telefon in elektronski naslov, vendar opažajo, da e-pošte ne uporabljajo redno ali čakajo na prihod družinskih članov, ki jim pomagajo preveriti prejeto pošto in odgovoriti nanjo. Nekateri med njimi uporabljajo zgolj elektronsko pošto, drugih orodij pa ne. Po drugi strani pa imajo študente, ki so zelo vešči uporabe zahtevnejših spletnih orodij in programiranja, ti so v tem obdobju tudi pobudniki raznih digitalnih rešitev za izobraževalno delo na daljavo.

Prav pri teh se tudi v tem obdobju potrjuje pomembna družbena funkcija in narava izobraževanja starejših, ki temelji na osebnih stikih, odnosih in socialni vključenosti v skupnost. Izobraževanje je digitalno in drugače vključujoče, spreminja njih same in skupnost.
 

Skupinske razprave tudi po skypu

Študijska skupina Trgi, ulice in stavbe okoli nas je, denimo, postavila lastno spletno stran, kjer pregledno opisuje svoje raznolike dejavnosti. Tam bo objavljen tudi članek o svetlobi in starejših, ki je pravkar izšel v reviji Outsider. Študenti francoščine si med seboj izmenjujejo in komentirajo zanimive spletne strani, denimo tisto Metropolitanske opere. V študijskih skupinah za medsebojne odnose prebirajo knjigo svoje mentorice prof. dr. Ane Krajnc Spoznaj sebe in druge.

O knjigi razpravljajo z mentorico individualno po telefonu ali skupinsko po skypu. V študijski skupini za angleščino so se posvetili latinskim pregovorom v tem jeziku, sporazumevajo se po elektronski pošti. Skupine za španščino uporabljajo zoom, tiste za nemščino spletne učilnice, kot je google classroom, študenti umetnostne zgodovine spoznavajo umetnost ob pomoči mentoričinih predstavitev v obliki powerpointa.



Delo univerze za tretje življenjsko obdobje pa ne temelji samo na izobraževanju in pridobivanju novega znanja, enako pomembna je socialna komponenta, ki zajema medsebojno povezovanje, osebne stike, širjenje socialne mreže in vključevanje v programe organiziranega prostovoljnega dela v javnih ustanovah. Samo virtualno učenje nikakor ni dovolj za gradnjo mnenj in stališč, to pa je v izobraževanju vseh odraslih, ne le starejših, bistveno, pravi Alijana Šantej.

Pomemben je fizični stik

Za to delo je treba najprej izobraziti izobraževalce, da sodelujejo v digitalnem svetu in v svoje delo vnašajo digitalizacijo, poudarja pionirka v izobraževanju odraslih in soustanoviteljica SUTŽO dr. Dušana Findeisen, andragoginja in predstojnica inštituta za raziskovanje in razvoj izobraževanja na tej univerzi. »Tu nismo bili dovolj sistematični, zato je bilo na začetku epidemije kar nekaj težav.

Sprva so se študenti upirali, poudarjali, da jim je pomemben fizični stik, da brez tega ne bo šlo. To je tudi teoretično podkrepljeno, pri učenju po spletu namreč ni skupinske dinamike in je manj čustev, ki imajo v izobraževanju starejših pomembnejšo vlogo kot pri drugih odraslih.

Na podlagi doživljanja tematike, mentorja, kolegov se študenti odločijo za to ali ono študijsko skupino, za tega ali onega mentorja. Spominjam se skupine za angleški jezik, ki se je po končanem programu skupinsko odločila za novo izobraževalno tematiko, da je lahko ostala skupaj. Pri učenju na daljavo z IKT je doživljajskega učenja premalo.«



Nekateri izobraževalci že desetletja delajo v različnih evropskih projektih, kjer je poudarek na digitalnosti. Tako je univerza uvedla svojo odprto učno platformo za izobraževanje mentorjev. Ti v izobraževalne programe vnašajo digitalna orodja in metode, kot so kahoot, ki temelji na tekmovanju podskupin, google za iskanje podatkov, aplikaciji canva, ta je podobna powerpointu, in story jumper za ustvarjanje knjig.

Uvajajo snemanje in analizo igranih in dokumentarnih filmov. V projektu Cinage, denimo, je razprava tekla o dejavni starosti, nastali so igrani filmi, ki so prejeli mednarodno nagrado in šli na festivale v Lizboni, Leedsu, Frankfurtu, Portorožu. V projektu Spidw se starejši učijo vizualne pismenosti.

Prednosti in slabosti učenja na daljavo

Kot pravi dr. Dušana Findeisen, ki zdaj sodeluje tudi pri tehničnem delu izvedbe programa za francoščino, ima učenje na daljavo z IKT prednosti in slabosti. Tako imajo starejši študenti priložnost, da pridobijo znanje tudi z obrobnim, nenačrtovanim učenjem. Proces učenja, ki ga običajno vodi mentor, po spletu poteka tudi spontano med samimi študenti, mimo mentorja. Toda takšno izobraževanje je manj ciljno, manj strukturirano, temelji na znanju, ki ga študenti že imajo in si ga med seboj izmenjujejo.

Tako skupaj kujejo novo znanje, to pa postane del programa. Dušana Findeisen poudarja, da bo treba digitalne metode odslej uporabljati ne le v evropskih projektih, kjer je veliko mutimodalnega učenja. Programi naj potekajo v fizičnem stiku »iz oči v oči«, pa tudi z uporabo zelo različnih drugačnih načinov učenja s pomočjo digitalnih učnih orodij. Pametni telefoni in google so že v spontano razširjeni rabi.

Sogovornici menita, da je izobraževanje na daljavo pomembno za premostitev v času izolacije, vendar na univerzi za tretje življenjsko obdobje to ne more postati temeljni način dela. Vsi študenti namreč izražajo željo in upanje, da se bo krizna situacija čim prej umirila, in komaj čakajo, da se spet srečajo v živo.