V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je z Žigo Kukovičem pogovarjala o njegovem celovečercu Gepack, o svetu tiktoka in dejstvu, da ugotavlja, da bolj živi takrat, ko ni priklopljen. Meni, da ima Šentjur za povedati še veliko zgodb, a po odmoru, ki ga ima trenutno, si želi, da pride prihodnje ustvarjanje povsem iz srca. 

Ljubezen do ustvarjanja in filmov je sicer obstajala že pred tiktokom. A mu je družabno omrežje želje le še potrdilo. »Želel sem posneti film, a vedel sem, da to ne gre z danes na jutri. Vprašal sem se, kaj me danes navdušuje, kaj lahko naredim, da bom bliže temu cilju. V tistem obdobju sem bil navdušen nad tiktokom in ta mi je odprl vrata do novih izzivov. Verjetno bi se slišalo precej visokoleteče, če bi že pred leti rekel, da želim biti režiser. Zato sem začel z vlogi, z videi, s kratkimi filmi, hodil na festivale …«

Kot sva ugotavljala, se v pogovorih med laiki, nepoznavalci večkrat sliši, da ljudje ne hodijo gledat slovenskih filmov. Kukovič je v Popkastu povedal, da si želi, »da ljudi ne bi silili v kino z besedami: pridite podpret slovenske ustvarjalce, temveč da bi delali filme, ki si jih ljudje želijo videti«. »Ne vem, zakaj imajo nekateri že v osnovi distanco do slovenskih filmov. Vprašati se je treba, zakaj? Nisem prepričan, vendar če smo mi naredili vsaj minimalen korak k temu, da bodo ljudje radi šli v kino gledat slovenski film, bom zelo vesel.« In mogoče najlepši komentar, ki sem ga dobil za film, je bil »ful dobro, nič ni bilo cringe (sramotno)« (smeh).

Žiga Kukovič, ki je trenutno na pavzi (torej ne objavlja na tiktoku in ne piše scenarijev), pravi, da je včasih cele dneve razmišljal o tem, kako bo posnel video za tiktok, ideje so prihajale ves čas, iz povsem vsakdanjih situacij je znal potegniti tisto, kar bi zanimalo tudi druge. Četudi kot posameznik s kariero na tiktoku prizna, da je srečnejši takrat, ko ni priklopljen.

»Vse bolj si prizadevam za to, da se odklopim, saj vidim, da sem takrat bolj živ. Zgodi se tudi, da sem na telefonu komaj osem minut na dan – res samo za klice, budilko … Večinoma pa na pametnih telefonih, tako kot vsi, preživim več ur. Prosti čas želim preživljati prizemljen na svetu. Veliko mi pomaga meditacija. Večkrat vidim, da mi drsanje po zaslonu daje slabo energijo, jasno mi je, da so aplikacije narejene tako, da jih ne moreš izpustiti, da te zasvojijo. Večkrat se nam zgodi, da želimo na internetu nekaj pogledati, pa nas drugi dražljaji tako zmotijo, da sploh ne pogledamo tistega, kar smo želeli,« stopnjuje svojo pripoved. »Ja, to je kot bolezen! Razmišljam, kako so ljudje živeli pred stotimi ali dvesto leti. Kako so bolj poglobljeno doživljali svet okoli sebe. Kako so doživeli in videli, kako je priletel ptič in pristal na tleh, mi pa to doživljamo prek zaslona. (Premolk.) Čeprav je to prekleto privlačno.«