V steklarski grad se bo vrnilo življenje

Če drži, da se vse sijajne zgodbe začenjajo z nekoč ..., je hrastniška Vila de Seppi z živopisno zgodovino, ki jo skrivajo njeni zidovi, z vsemi (ne)srečnimi ljubeznimi, skrivnimi hodniki, s svojo arhitekturno vrednostjo izjemno kakovostnega primera meščanske vile v izrazito industrijskem okolju in navsezadnje s svojo podobo, oblikovano po vzoru cesarskega Miramara pri Trstu, na pragu obdobja, ki ji bo vrnilo življenje in nekdanji sijaj. Prvič v 130 letih je prešla iz zasebne v javno last. Njena ponosna lastnica je postala Občina Hrastnik, ki jo je prevzela od Steklarne Hrastnik.

Vila de Seppi oziroma Steklarski grad, kot ji še rečejo domačini, je ena najbolj markantnih zgodovinskih zgradb ne le v Hrastniku, temveč v vsem Zasavju. Zgrajena v vsega dveh letih, med 1892 in 1894, je zadnje desetletje v lasti Steklarne Hrastnik bolj ali manj samevala. Idej, kaj bi z njo, je bilo precej, denarja, s katerimi bi jih uresničili, pa nikoli dovolj.

Graščina je v svoji zgodovini zamenjala vrsto lastnikov in prebivalcev; med slednjimi so bili vojni ujetniki, trgovci, mladina, uradniki, podjetniki, v njej si je pisarno uredil celo eden od poslancev. S podpisom pogodbe o prenosu lastništva s Steklarne na Občino Hrastnik brez finančnih obremenitev je prvič, odkar obstaja, postala javna last. Pogodbo sta vodstvi občine in Steklarne podpisali 24. septembra.

Letna rezidenca baronice Eme de Seppi iz leta 1894. FOTO: Polona Malovrh

Župan Hrastnika Marko Funkl ne skriva, da so s prevzemom vile hiteli »izključno iz enega razloga«: novembra se obeta razpis ministrstva za kulturo, na katerega se lahko občina prijavi le, če je lastnica objekta. Na njem bo za vzhodno kohezijsko regijo za 16 projektov na voljo milijon evrov. S temi sredstvi želijo v Hrastniku pripraviti celotno projektno dokumentacijo za vse nadaljnje faze, urediti odvodnjavanje in hidroizolacijo vile ter podreti črne gradnje okrog nje. Zaradi varnosti želijo zaščititi tudi vhodne portale, urediti inštalacijo … Elektrika v vili je, pregledati morajo še kanalizacijo in vodovod ter v prihodnje iskati razpise, da bodo lahko urejali nadstropje za nadstropjem, sobo za sobo. »V zgornji dve nadstropji selimo aktualni muzej, v kletnih prostorih bomo uredili prvi in edini slovenski muzej stekla, v srednjem pa protokolarne prostore občine s predstavitveno sobo aktualnih izdelkov Steklarne,« načrte razkriva Funkl, ki si želi, da vila ohrani »status steklarskega gradu v kulturno-turističnem pomenu«.

Emin Miramare s pogledom na potok

Vila de Seppi nosi ime po radoživi baronici Emi, tržaški plavolaski, ki je proti koncu 19. stoletja in še dolgo zatem s svojo vilo oziroma gradičem, zgrajenim na gričku nasproti hrastniške steklarne, burkala domišljijo domačinov, Tržačanov, visokih beneških cerkvenih dostojanstvenikov in celo avstrijskega cesarskega dvora. Menda si je želela v dolini ob Bobnu letno rezidenco, ki jo bo spominjala na domači Trst, na grad, ki gleda na morje – na Miramar. V njem sta si sicer, kot priča zgodovina, svoje ljubezensko gnezdo spletla Maksimiljan Habsburški in Charlotte Belgijska.

Vila na stari razglednici s konca 19. stoletja. FOTO: Wikipedija

Ljubezen (in kemija) je tudi Emo de Seppi pripeljala v zasavske industrijske kraje. Okrog leta 1845 je Anglež Borland prodal solitrno tovarno v Trstu mizarju Francu Gosslethu. Leta 1856 je tam po naključju pristala ladja kromove rude, ki so jo v odkup ponudili prav Gosslethovi tovarni. Z njihovo predelavo je Gossleth v tedanji avstrijski državi uvedel proizvodnjo kromovokislega kalija, ki so ga do takrat izdelovali le na Škotskem, za kar je od cesarja konec 80. let 19. stoletja prejel red železne krone III. razreda. Prav v 50. letih 19. stoletja pa je nadvojvoda Maksimilijan, brat cesarja Franca Jožefa, v Trstu, tik ob obali, dal postaviti Miramar. Njegovo gradnjo so zaključili do leta 1860, vsa gradbena in pohištvena mizarska dela v njem pa je opravil Franc Gossleth, zaradi česar ga je cesar povzdignil v Gossletha, plemenitega Werkstättna. Ker se Gossleth v Trstu ni mogel širiti, je posel tudi zaradi premogovnika prenesel v tedanji Hrastnigg in tam leta 1860 zgradil kemično tovarno.

Baletka se poroči

Gossleth je bil oče ljubke baletke Eme, v katero se je med gostovanjem v tržaškem gledališču zagledal bogati in od nje veliko starejši trgovec de Seppi. Sledila je poroka in – zakon brez otrok, saj je de Seppi kmalu po poroki ohromel.

Leta 1870 je tovarno stekla v Hrastniku od ustanovitelja Heiderja kupil Gosslethov zet Burger, poročen z Emino sestro Rozino. Od tod tudi ideja o letni rezidenci s pogledom na – potok Boben … Pred desetletji so gradbinci ob obnovi gradu v omari baroničine spalnice odkrili skrivna vrata, povezana z dvoriščem na severni strani gradu. Še vedno pa ni razkrita skrivnost o baroničinem morebitnem židovskem izvoru. Pročelje njene hrastniške rezidence je namreč polno tovrstnih simbolov.

Občina Hrastnik obljublja, da bo vili vrnila sijaj. FOTO: Občina Hrastnik

Načrt za hrastniški Miramar, v katerem je zaslediti tudi delce podob drugih tržaških vil, katerih slog se je navezoval na srednjeveške gradove, je delo tržaškega arhitekta Lenarta Fontenuttija, zidal pa ga je tržaški stavbenik Anton Mela. Veliko slavnostno sobo v pritličju je v klasicističnem slogu poslikal dunajski slikar Libecky. Grad so zgradili v dveh letih, že leta 1896 pa je baronica v bližini dala postaviti še velik hlev, ki je imel na vrhu stanovanja, atelje za Libeckyja in celo sobe za tujce. Libecky pa menda ni bil edini, ki ga je baronica rada videla. Zlobni jeziki, ki so obstajali že pred 130 leti, so vedeli povedati, da se je po skrivnem vhodu do baroničine spalnice večkrat sprehodil ravnatelj kemične tovarne, brez »greha« pa menda niso bili niti duhovniki, ki so maševali v posebej zanjo grajeni kapelici.

To je dala zgraditi ob robu gozda, ki ga je prav tako kupila od steklarne in so jo po letu 1945 podrli. V cerkvi Sv. Jakoba na Dolu pri Hrastniku je še vedno mogoče videti sliki, ki ju je baronica, katere podoba v graščini ni nikjer ohranjena, podarila Cerkvi. Po njeni smrti leta 1915 je njeno premoženje podedovala nečakinja Virginija plemenita Pott, hči Emine sestre Rozine. Ko je leta 1934 umrla tudi ta, sta lastnika postala njena otroka Karl in Marija, poročena Gracich, ki sta živela v Trstu. Graščino sta v upravljanje zaupala stricu Frideriku Burgerju, ravnatelju kemične tovarne, tudi lastniku tako imenovane gosposke hiše pod vilo. Zaradi neozdravljive bolezni je v 86. letu starosti naredil samomor, vilo pa je leta 1939 skupaj s še dvema družabnikoma kupil bogati hotelir iz Sudetov Abel, sicer solastnik steklarne.

Neprecenljiva vrednost

Vrednost Ville de Seppi je za občino neprecenljiva, pravi Funkl. V zameno za zemljišče, na katerem stoji, je občina dala Steklarni približno enako veliko zazidljivo zemljišče. O višini obnove in sanacije še ne morejo govoriti. Podrobna ocena stroškov bo znana novembra.

Hrastniški župan Marko Funkl (levo) in generalni direktor Steklarne Hrastnik Matevž Fazarinc pred Vilo de Seppi. FOTO: Občina Hrastnik

S tem, da je vila prešla v javno last, so zadovoljni tudi v Steklarni Hrastnik, katere lastnik je eden najbogatejših Slovencev Igor Lah. Kot pravi generalni direktor Steklarne Matevž Fazarinc, verjamejo, da bo »na ta način za mogočno graščino ustrezno poskrbljeno«: »Odločitev, da Vila de Seppi preide v javno last, je bila skupna z občino Hrastnik – z namenom ohranjanja njene kulturne vrednosti in omogočanja njenega nadaljnjega razvoja. Vilo de Seppi vidimo kot skupni projekt občine in Steklarne, saj je njena zgodovina tesno povezana z bogato dediščino steklarstva v občini.«

Fazarinc še zagotavlja, da bo Steklarna Hrastnik projekt vile podpirala »po najboljših močeh« ter »vedno od blizu spremljala njen razvoj«. Verjame tudi, da bo občina »iz objekta lahko gradila in razvila zgodbo, ki bo imela temelje v preteklosti, a bo namenjena prihodnosti«. S prenosom lastništva so po njegovem odprte možnosti, da bo »stavba na voljo širšemu občinstvu, ki bo lahko uživalo v njeni lepoti in kulturni dediščini«. Medtem pa se bodo v Steklarni Hrastnik – tako Fazarinc – še naprej osredotočali na svojo primarno dejavnost, steklarstvo. To bo imelo poslej »spomenik«, kot rečeno, tudi v Vili de Seppi.