Narodov prostor preklosti, zdajšnjosti in prihodnosti

Začetek zdajšnje Narodne in univerzitetne knjižnice sega v jesen leta 1774, ko so takratne oblasti izdale navodilo, po katerem naj bo zbirka knjig jezuitskega kolegija, prve visokošolske ustanove na območju današnje Slovenije, ki je preživela požar junija tistega leta, odtlej namenjena biblioteki in splošni rabi. Na seznamu rešenih naslovov je bilo 637 knjig, zdaj je v depojih več kot tri milijone enot knjižničnega gradiva.

Jezuitski kolegij je bil ustanovljen leta 1597, deloval je pri cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani in je v dveh stoletjih ustvaril bogato knjižnico. Knjižnica je sprva delovala v stari reduti nasproti Šentjakobske cerkve, leta 1791 pa se je preselila v stavbo nekdanjega frančiškanskega samostana na Vodnikovem trgu, kjer je domoval licej, zato so jo imenovali licejska knjižnica.

Prvo natančneje razdelano pobudo za javno knjižnico je, kot je navedeno v jubilejnem katalogu, aprila 1784 podal predsednik Družbe za kmetijstvo in uporabne umetnosti na Kranjskem, grof Jurij Jakob Hohenwart. Oblastem na Dunaju je predlagal, da bi se obstoječe ljubljanske knjižnice združile v javno študijsko knjižnico. Dramatik, zgodovinar, šolnik in razsvetljenec Anton Tomaž Linhart je maja 1784 izdelal obširen in natančen načrt za vzpostavitev javne študijske knjižnice v Ljubljani ter se zavzel za njeno namestitev v prostore opuščenega frančiškanskega samostana. V številnih pismih je v duhu razsvetljenstva zagovarjal javno dostopnost knjig.

Za vse ljubitelje branja vseh stanov

Leta 1794 je bilo izdano »obvestilo beročemu občinstvu«, v katerem je bilo ljubljanski javnosti sporočeno, da se 15. februarja 1794 odpira licejska knjižnica »za javno uporabo pod nadzorom študijskega konsesa in bo v času desetih mesecev šolskega leta dnevno od 10. do 12. ure dopoldne, tedensko torej 14 ur, dostopna vsem ljubiteljem branja vseh stanov«.

Popis knjižnične zbirke, Seznam ljubljanske akademske zbirke knjig, je leta 1788 izdelal prvi bibliotekar Franc Ksaver Wilde, profesor na ljubljanskem liceju. Do 26. novembra 1789 je popisal šest zbirk, ki jih je do takrat prevzela knjižnica, do konca junija prihodnje leto pa je dokončal še sezname treh prevzetih zbirk. Licejska knjižnica je tako leta 1790 v poslopju redute hranila 19.415 zvezkov. Nominalni bibliotekar v času Ilirskih provinc je bil Charles Nodier, knjižnico pa je dejansko upravljal Matija Kalister, prvi bibliotekar licejske knjižnice slovenskega rodu.

Drugega aprila 1807 je bil v avstrijskem cesarstvu sprejet prvi odlok, s katerim je bil tudi v vseh slovenskih deželah uveden obvezni izvod. Licejska knjižnica v Ljubljani je tako začela prejemati brezplačen izvod vsakega tiska s področja dežele Kranjske, pozneje – kot sta zapisala Irena Sešek in Samo Kristan v spisu 200 let obveznega izvoda na Slovenskem – pa so zbiranje obveznih izvodov tiskov predpisovali različne uredbe, dekreti in zakoni v Ilirskih provincah, avstro-ogrskem cesarstvu, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevini Jugoslaviji, Socialistični federativni republiki Jugoslaviji in Republiki Sloveniji.

Velika čitalnica v NUK-u. FOTO: arhiv NUK

Selitev v Plečnikovo mojstrovino

Po smrti jezikoslovca, slavista in bibliotekarja Dvorne knjižnice Jerneja Kopitarja avgusta 1844 je dvorna študijska komisija licejski knjižnici odobrila 1400 goldinarjev za odkup njegove osebne knjižnice. Tako je v zbirko knjižnice prispelo več kot 30 kodeksov, od katerih je 13 datiranih od 13. do 15. stoletja. Kopitarjeva zbirka slovanskih kodeksov spada med največje zaklade Narodne in univerzitetne knjižnice, najstarejši rokopis zbirke, Supraseljski kodeks (Codex Suprasliensis) je iz 11. stoletja in velja za enega izmed najstarejših, v cirilici napisanih slovanskih jezikovnih spomenikov, ki je uvrščen na Unescov seznam Spomin sveta (Memory of the world). Kopitarjeva zbirka je v celoti digitalizirana in dostopna na spletni povezavi.

Reformo ureditve knjižnice je pozneje opravil in začel eden izmed najbolj izobraženih Slovencev tistega časa, Matija Čop, v njegovem času je bil skriptor v knjižnici čbeličar Miha Kastelic, ki je pozneje prevzel vodenje knjižnice. V knjižnici je leta 1872 začel tudi Fran Levstik.

Tudi po preimenovanju v Cesarsko-kraljevo deželno študijsko knjižnico leta 1850 je ustanova stala v prostorih liceja vse do ljubljanskega potresa leta 1895. Po potresu so del knjižnične zbirke preselili v muzej, drugi del pa leta 1901 v prostore II. državne gimnazije, zbirka pa se je spet združila leta 1907, ko je bila preseljena v pritlične prostore in stolp severnega trakta novega poslopja II. državne gimnazije na Poljanah. Leta 1919 je bila preimenovana v Državno študijsko knjižnico, leta 1921 je postala Državna biblioteka, leta 1938 pa je pridobila naziv Univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

Po večletnih prizadevanjih za gradnjo univerzitetne knjižnice se je knjižnica v monumentalno stavbo, svetišče, posvečeno znanju, po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika vselila tik pred drugo svetovno vojno leta 1941. Oktobra 1945 je z uredbo o ustanovitvi postala Narodna in univerzitetna knjižnica. Plečnikova palača knjižnice spada med najimenitnejše arhitektove stvaritve. Od leta 2021 je skupaj z nekaterimi drugimi deli vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine.

Naloga: varovanje slovenske ustvarjalnosti

Naloga in poslanstvo Nuka sta na enem mestu zbrati in hraniti vse dokaze slovenske ustvarjalnosti, ne glede na nosilec zapisa, ter jih ohranjati za prihodnje rodove. Knjižnično gradivo sestavljajo trije temeljni sklopi: slovenika kot temeljna nacionalna zbirka pisne kulturne dediščine, zbirka temeljne znanstvene literature in zbirka posebnega knjižničnega gradiva.

Slednja je razdeljena v osem posebnih zbirk, med njimi je rokopisna, v kateri je hranjena slovenska pisna kulturna dediščina. Srednjeveški fond obsega več kot 120 enot, med njimi tudi Stiški rokopis, napisan v slovenskem jeziku, ter zbirko fragmentov. Najobsežnejša je zbirka latinskih rokopisov od 9. do konca 15. stoletja, izjemno pomembni so tudi srednjeveški rokopisi iz zbirk Jerneja Kopitarja in barona Žige Zoisa, napisani v cirilici in glagolici. V zbirki starih tiskov je hranjeno tiskano gradivo, ki je nastalo od začetka tiskarstva do vključno leta 1850, obsega približno 40.000 enot, osnova so deli knjižnic verskih in drugih ustanov, ki so bile konec 18. stoletja v okviru jožefinskih reform ali s posebnimi pogodbami predane novoustanovljeni licejski knjižnici.

V glasbeni zbirki je hranjenih več kot 300.000 enot tiskanih in rokopisnih muzikalij, glasbenih zvočnih posnetkov, koncertnih sporedov ter dokumentarnega gradiva o slovenski glasbeni ustvarjalnosti in poustvarjalnosti, v kartografski zbirki je gradivo slovenike, stare slovenike ter nacionalno pomembno gradivo, izdano doma in v tujini (rokopisni, tiskani in digitalni načrti, zemljevidi in atlasi Slovenije, evropskih in neevropskih držav), skupaj več kot 30.000 načrtov in zemljevidov ter več kot 2000 atlasov.

V slikovni zbirki je slikovno gradivo (razglednice, fotografije, plakati, koledarji, grafične mape, posamezni grafični listi, ilustracije, risbe, ekslibrisi, podobice idr.) s poudarkom na slovenskih avtorjih in slovenskem ozemlju, ne glede na časovno dimenzijo. Največji sta zbirka razglednic in zbirka plakatov. V zbirki drobnega tiska in sive literature sta hranjena drobni tisk (oglasno, promocijsko in informativno gradivo) ter siva literatura (publikacije mednarodnih organizacij Unesco in OECD, navodila za uporabo, pravila in statuti organizacij).

V zbirki knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu je hranjeno gradivo ne glede na vrsto (knjige, periodika, drobni tisk, avdio- in videogradivo) ter (predvsem literarna) zapuščina in arhivi, ki nastajajo v slovenskih izseljenskih skupnostih in pri posameznikih. Del zbirke je tudi D-fond, ki vsebuje med letoma 1945 in 1991 v SFRJ prepovedano literaturo. Filmska zbirka vsebuje slovenske in deloma tuje igrane, dokumentarne ter animirane filme na različnih nosilcih, dopolnjujejo jo videokasete in plošče slovenskih založnikov z izobraževalno, promocijsko, kulturno in drugo vsebino, ki predstavljajo temeljno študijsko in referenčno gradivo.