V nadaljevanju preberite:

Ko so centralne banke s ciljem umiriti inflacijo zvišale obrestne mere, so seveda vse banke to priložnost na posojilnem področju v celoti izkoristile zase in je niso delile z deponenti. Povprečna aktivna obrestna mera bančnega sistema na posojila je za 2,5-odstotne točke višja kot pred tremi leti, za zbrani denar iz nebančnega sektorja pa banke zdaj plačujejo le kake pol odstotka več kot takrat. To je bankam, njenim lastnikom dvignilo neto obrestne zaslužke za skoraj milijardo evrov. Je to odsev tako opevane »trajnostne politike« bank?

Banke v svojih dokumentih poudarjajo socialni vidik. To bi lahko jemali resneje, če bi banke zaradi ugodnih razmer, denimo, znižale obrestno mero najemniku stanovanjskega kredita – a so mu zaradi dviga izhodiščnih obrestnih mer in seveda v skladu s pogodbo obrok preprosto zvišali za četrtino. Ali pa, na primer, deponentom ponudili kako odstotno točko višje obrestne mere na njihove depozite. Vendar kot dober gospodar niso videle potrebe za takšne popravke in so si raje zvišale dobičke. Potem pa preberemo kak vznesen govor direktorja banke o tem, koliko milijonov več je banka namenila za solidarnostno pomoč. Seveda brez navedbe, da tega ni plačal niti direktor niti lastniki banke, ampak kreditojemalci s plačevanjem višjim bresti. Pač, tržna ekonomija ... a potem vsaj izpustimo besedičenja o družbeni odgovornosti.