V nadaljevanju preberite:

Da smo se v Evropi odločili za trajnostni razvoj in zeleno transformacijo, ni dvoma. Drži pa, da se v zadnjem času ob tem pojavljajo opozorila, da je pri teh usmeritvah treba upoštevati tudi druge vidike razvoja. Vse bolj namreč prevladuje spoznanje, da je uvajanje obnovljivih virov energije kljub pozitivnim učinkom v celoti dražje kot dosedanji fosilni viri, kar je za razvite države morda sprejemljivo, za preostali svet pa precej bolj zahtevno.

Indijca ali Afričana, ki se vsak dan borita za preživetje, bo težko prepričati, da morata za dobro človeštva opustiti cenejše energetske vire. Zlasti po tem, ko smo »zahodnjaki«, le šestina svetovnega prebivalstva, pridelali več kot polovico vseh dosedanjih izpustov. Težko se je znebiti občutka, da je v prizadevanjih razvitih držav zelo veliko hipokrizije. Zaradi prehoda na obnovljive vire energije je v Evropi elektrika vse dražja, kar nas sicer pozitivno sili tudi v varčevanje z energijo ter opuščanje energetsko potratne potrošnje in proizvodnje. Sočasno pa kljub temu trošimo na primer celo več jekla in aluminija, ki ga za nas proizvajajo v manj razvitih državah, praviloma z energetsko še bolj potratno proizvodnjo. Ob tem sprejemamo strategije, kako bomo v Evropi v naslednjih desetletjih zmanjšali odvisnost od drugih držav. Pri tem je posebno na udaru Kitajska (po ameriškem nareku?), ki s svojo dolgoročno strateško politiko prevzema primat v vse večjem številu najbolj naprednih tehnologij.