Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Slovenija

Stiske ob pridobivanju preštevilnih ocen in prav vsaka šteje

Ravnateljica Mojca Mihelič meni, da bi morali pravilnik o ocenjevanju ukiniti, vodja Familylaba Ivana Gradišnik pa, da je ključna odločitev: oseba ali ocena.
Zaključek šolskega leta pomeni predvsem ocenjevanje. FOTO: Blaž Samec/Delo
Zaključek šolskega leta pomeni predvsem ocenjevanje. FOTO: Blaž Samec/Delo
19. 4. 2024 | 05:00
8:22

V nadaljevanju preberite:

Prihodnji tedni bodo za učence eni najbolj napornih. Vsak teden pisna ocenjevanja, vsaka ura pa je nova priložnost za ustno oceno. Pritiski so veliki. Ne le zaradi velikega števila ocen, ampak tudi zato, ker od 7. razreda vsaka ocena šteje za vpis v srednjo šolo. Vsi se zavedajo, da so spremembe nujne, a konkretnih rešitev še ni.

Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli določa najmanjše število ocen, ki jih je treba pridobiti pri posameznem predmetu glede na število določenih ur tedensko po predmetniku. Največ predmetov, skupaj trinajst obveznih in še najmanj dve uri tedensko obveznih izbirnih predmetov, imajo osmošolci. Če šola nima fleksibilnega urnika, ki malenkost zmanjša število ocen, morajo osmošolci pri obveznih predmetih po pravilniku pridobiti najmanj 48 ocen. Seveda jih je lahko več.

Predsednica združenja ravnateljev in ravnateljica OŠ Danile Kumar Mojca Mihelič je ostra: »Mislim, da bi morali pravilnik ukiniti. Pred leti smo krasno živeli brez njega, otroci so normalno končevali šole, učitelji jih niso nič bolj in nič manj maltretirali kot zdaj, pa še razporeditev ocen je bila drugačna.« Miheličeva meni, da se bo z večjo težo NPZ spremenil pritisk: »Če je bil do zdaj pritisk – 'dajte mojemu otroku dobro oceno', bo zdaj zdrav pritisk, ker bodo starši želeli, da njihov otrok tudi zna.«

Ustanoviteljica in vodja Familylaba Ivana Gradišnik pa meni prav nasprotno, da bo večji poudarek na NPZ pritisk še poglobil: »Ta začarani krog je mogoče rešiti samo in edino tako, da se odločimo, da se bomo odrekli paradigmi oziroma ideologiji, po kateri je mogoče vrednost človeškega bitja reducirati na niz tako imenovanih socialno-kreditnih točk, med katerimi so šolske ocene pač samo najopaznejše, še zdaleč pa ne edine.« Gradišnikova meni, da je vseeno, za kakšno ocenjevanje bi se odločili ali ocene celo ukinili: »Odloča naš odnos do ocen. Odloča vrednost, ki jo pritikamo ocenam. Pred nami je odločitev, kaj se nam zdi bolj pomembno: ocena ali oseba.«

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine