Za ženske v Sloveniji ostaja najbolj nevaren njihov dom. Žrtev nasilja je vsaka peta, vsako leto jih umre od pet do sedem, leta 2022 je bilo dvanajst femicidov. V Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja so lani prejeli povprečno šest klicev na dan, novembra in decembra tudi okrog deset.

Letos bodo zaznamovali 35-letnico delovanja, njihove storitve, pomoč in podpora so (žal) potrebne vedno bolj. Lani so izdali monografijo V njeni koži z zgodbami žensk, ki so doživele nasilje – gre za celovit prikaz dinamike družinskega nasilja.

Nasilje v partnerskem odnosu je od dopolnjenega 15. leta starosti doživelo 75,5 odstotka žensk in 24,3 odstotka moških. Ženske so pogosteje žrtve hujših oblik nasilja – 30 odstotkov več žensk kot moških je imelo fizične poškodbe (ureznine, modrice, praske, zlome kosti, splav, ožganine, poškodbe genitalij) kot posledice fizičnega ali spolnega nasilja. Dvakrat več žensk kot moških se je balo za svoje življenje.

Knjiga V njeni koži, ena redkih monografij na to temo v Sloveniji, prinaša 23 zgodb žrtev nasilja. Monografija ni zgodovinski prikaz dogajanja v preteklosti, pač pa živa in kruta pripoved posameznic, ki so se iztrgale iz začaranega kroga (družinskega) nasilja. Kot taka ni lahko branje, ponuja pa jasen in boleč vpogled v dinamiko nasilja za štirimi stenami. Namenjena je tako strokovni kot laični javnosti, saj odstre pogled na številna vprašanja, ki si jih zastavljajo posamezniki – eno najpogostejših je, zakaj je ženska potrebovala toliko časa, da je zapustila nasilnega partnerja.

Pri intimnopartnerskih nasilnih odnosih, piše v monografiji sociologinja Jasna Podreka, govorimo o zelo kompleksnih odnosih, ki se nikoli ne začnejo z nasiljem. Ljudje pogosto še vedno verjamejo, da so žrtve same krive za nasilje, ki ga doživljajo. Žrtev nikoli ni kriva. Najmlajša intervjuvanka, ki je z avtoricami – Jasno Podreka, Mojco Suhovršnik in Majo Plaz – delila svojo zgodbo, danes šteje 22 let, najstarejša 73. Ženske prihajajo iz različnih kultur in veroizpovedi, različna je njihova izobrazba, nekatere so bile v času nasilnega odnosa zaposlene, druge ne.

Zgodbe žensk tudi dokaz o nedelovanju institucij

Petdesetletna Rubina, svetovljanka s sedmo stopnjo izobrazbe, je bila v nasilen odnos vpeta 14 let. »Grozil mi je, da me bo posilil, polil z bencinom, razkosal in vrgel v kislino,« je povedala za knjigo V njeni koži. Pripoveduje, kako si jo je nekdanji partner povsem prilastil, jo osamil od družine in prijateljev. Nemalo zgodb pogumnih žensk je žal dokaz o neustreznem, počasnem in neučinkovitem delovanju posameznih institucij v Sloveniji. Kazenski postopek proti Rubininemu nekdanjemu partnerju se vodi od leta 2018, tudi na družinskem sodišču teče postopek glede skrbništva in preživnine od istega leta in še ni končan.

Osemintridesetletna Tajana je, kot piše v monografiji, jezna in zagrenjena zaradi negativnih izkušenj s sistemom, ki je, kot pravi, odpovedal pri zaščiti njene hčere pred zlorabo. Njena tedaj štiriletna hči se je začela obnašati nenavadno, zavračala je stik z očetom, jokala …

»Prva sodna izvedenka hčerinega očeta sploh ni zaslišala, ni se z njim srečala, samo na podlagi tega, kar je on napisal, je pripravila izvedensko mnenje. Ko sva bili s hčerjo pri drugem izvedencu, se je nekdanji partner kar naenkrat znašel v sobi, nenapovedano … V izvedenskem mnenju je bilo na koncu zapisano, da ima on tako dober IQ, da je verjetnost za spolno zlorabo minimalna ali nična, jaz pa da imam tako podpovprečnega, da sem si narobe razlagala dogajanje …«

Predsednica Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja Maja Plaz ob tem poudarja, kako pomembno je, da žrtve nasilja ob prijavi pridejo v stik z empatično in strokovno usposobljeno osebo, ki jim zna prisluhniti in jih ne reviktimizira: »Vsi sledimo istemu cilju, tako nevladne organizacije kot državne institucije, čeprav se včasih zazdi, da smo na nasprotnih bregovih. Želela bi si, da bi se slišale konkretne zgodbe oseb, udeleženih v kazenskih postopkih, ki so priča, kaj se dogaja na sodiščih. Neznanja o nasilju v družini je veliko. Posledica pa je, da so ženske, ki so žrtve nasilja, še naprej ujete v nasilne odnose, sistem jih sili v to.«

V času najinega pogovora sta se na predsednico društva obrnili dve mami s takšno težavo.

Monografija V njeni koži, prosto dostopna na spletni strani Društva SOS telefon, vendarle ni samo alarm, da bo treba pod drobnogled vzeti delovanje institucij, sodnih izvedencev, družinskih sodnikov, posameznikov na centrih za socialno delo in policiji, pač pa tudi dokaz, da je mogoče – s pomočjo strokovnih delavk, družine, prijateljev in znancev – prekiniti krog nasilja.

Ženske so povedale, da so po odhodu iz nasilnega odnosa zadihale z občutkom svobode, po mnogih letih končno v miru zaspale. Poudarile so, da ni nikoli prepozno – hudo je, ko se odločiš in greš, potem pa je sčasoma bolje. Nekatere so kasneje našle partnerje, ki so jih spoštovali in bili v odnosu ljubeči.

Vesna Leskošek je zapisala, da »namen knjige ni, da bi zbujala sočutje, ki je sicer pomembno, ampak nezadostno čustvo. Zgodbe omogočajo, da nasilje razumemo, ker nam povedo, kako se je vse skupaj začelo, kaj se je dogajalo in kako težko je izstopiti iz nasilja.«

Monografija je hkrati ogledalo za vse morebitne priče nasilja, da ne bi več gledali stran in sedeli križem rok, ampak da bi dejavno nastopili proti nasilju ter ga brez relativizacije ostro obsodili.