Učiteljica slovenščine in francoščine na Osnovni šoli Šenčur je utelešena energija in navdušenje. Resnično živi za to, da bi otroke pritegnila nazaj k slovenščini in h knjigam. Pri tem uporablja inovativne metode, od snemanja filmov do planinske bralne značke, s katero skrbijo za telo in duha. Otroške dušice dviguje z gledališkimi prijemi in vedno najde način, da se pri delu dotaknejo pomembnih socialnih tem in da vsak učenec dobi svoj glas.

»V snovi, ki jo podajaš, moraš najti nekaj, kar bo tebe osebno premaknilo, kar bo zate osebno zanimivo. Sam moraš biti pri stvari. Najhuje je, da nekaj narediš samo zato, da je, ker tako predpisuje učni načrt, ker je to zahteval tvoj nadrejeni, ker vsi tako delajo, da samo odkljukaš … Pri sebi si moraš snov osmisliti, če hočeš, da bo učencem blizu,« o nujnosti navdušenja razlaga učiteljica Katarina Klajn. In potem takoj doda, da to ne pomeni, da je vse v razredu krasno in čudovito ter da se dela le tisto, kar bi otroci radi, ali celo, da se dela manj. Prav nasprotno. In vloga učitelja je velikanska: »Če otroke dobiš na svojo stran, bodo sledili tempu. Ampak moraš vedeti, kaj hočeš narediti. Zato je pomembna notranja, začetna motivacija. Ta mora priti od učitelja. Ko učence dobiš na svojo stran, pa lahko delaš čuda!«



Priznava sicer, da je v tem času otroke zelo težko motivirati: »To je danes največji izziv našega poklica. Ker ni dovolj, da imaš diplomo, ampak zahteva, da spremljaš svet in aktualno dogajanje, da iščeš vsebine, ki bodo učence pritegnile. Trenutno imamo pri francoščini na programu dele telesa, ampak smo seveda delali Tour de France. Šola na daljavo je pokazala, da moramo biti IKT-usposobljeni. Tudi zato mi je všeč pregovor: Živi z mladostjo svojega časa, ne s časom svoje mladosti. Če sem v tem poklicu, potem mora biti samoumevno, da se ves čas učimo, izobražujemo. Da si kompatibilen sogovornik učencem, ki marsikdaj veliko več vedo od nas. Ampak to se mi zdi krasno, saj tako lahko gradim na človeški ravni. Ne morem soditi nekoga, ki ne zna najti povedka v stavku, videl pa je že pol sveta. Mora se zavedati, da ima vrednost, da pa se bo moral pri povedku še potruditi.«
 

Ko učitelja res zanima

Da so vredni, tudi če kdaj česa ne znajo, otrokom daje vedeti tudi pri govornih nastopih. Prav v teh dneh so snemali film v projektu, ki ga je zasnovala, da bi bili govorni nastopi boljši. Učni načrt denimo predvideva, da morajo otroci znati opisati predmet. Ampak v teh govornih nastopih kakšnega velikega navdušenja ni bilo, se spominja: »Treba je najti nekaj, da delajo iz srca. V projektu Na drugem koncu sveta – a blizu srca so otroci raziskovali zgodovino svoje družine. To so bili tako srčni govorni nastopi, da sem imela kar solzne oči. Večina rada pripoveduje o svoji družini in so res z žarom govorili. Učence sem videla v popolnoma drugi luči, oni so pa tudi videli, da me zanima njihova zgodba. Ker me je res. In to potem ni govorni nastop, ki je sam sebi namen, ampak res želiš nekaj povedati.« Zgodbe so potem zbrali skupaj in posneli dokumentarni film, ki ga bodo v šenčurskem domu krajanov javnosti predstavili 15. oktobra.



Katarina Klajn je od nekdaj rada sodelovala na različnih prireditvah, v njeni rojstni družini so vedno sodelovali v domačem KUD Vrhovo pri Radečah, od koder sicer prihaja. Ta način dela, da se torej otroci predstavijo v domačem kraju, prinaša tudi v Šenčur. »To je prihodnost šolstva. Da se poveže z lokalno skupnostjo in potem tudi starši nas učitelje doživljajo drugače. Tkejo se vezi. Vidijo, da te zanimajo širše stvari, da si pripravljen znanje deliti naokoli. Ključno je, da znanje deliš, povabiš ljudi iz lokalnega okolja, da sodelujejo. Če tako delaš, konfliktov ne more biti.«
 

Da bo »fer«

Ko so imeli v šoli konflikte in celo nasilje, so se lotili težave z Erasmusovim projektom Kulturna šola – evropska šola. »Otrokom smo dali navodilo, da napišejo besedilo o vedenjsko problematičnih situacijah v šoli. Izbrali smo najbolj uprizorljivo besedilo, ga nagradili in po njem posneli film ter pripravili gledališko predstavo. Vse druge tekste smo uporabili kot uvodno motivacijo na urah oddelčnih skupnosti.«

Tudi učiteljica Katarina Klajn je sama na podoben način, s pisanjem, opozorila na težavo nestrpnosti, ko so v Šenčurju nasprotovali postavitvi migrantskega centra. »Astronom Marijan Prosen me je vprašal, ali bi napisala zgodbo po njegovih astronomskih učbenikih. Nastala je predstava Zvezde, v kateri je sodelovalo 30 naših zaposlenih. Govorila je o zvezdah, ki so prišle od drugod na naše nebo in so jih zvezde našega neba naganjale. Potem se je izkazalo, da so one prinesle še več svetlobe. Glavno sporočilo je bilo, da vrata odpremo zato, da je še bolj svetlo. Smo pa na to temo pripravili okroglo mizo o strpnosti in to je bila ena najbolj pametnih stvari, ki sem jih naredila.«



Klajnova tudi v razredu učence usmerja k razumevanju drugih in drugačnih. Tudi zato ji naraste tlak, ko sliši učence jadikovati, da ni pravično, če ima kdo od sošolcev kakšno pomoč. Začenši s priseljenci, ki velikokrat ne znajo niti besede slovensko. »Kako bom ocenila nekoga, ki je pred le nekaj meseci prišel v Slovenijo? Ga bom ocenjevala enakovredno kot vse druge? Imamo interni dogovor, da je lahko vprašan za oceno do tri, da torej prilagodim standarde, čeprav tak otrok nima odločbe. Lani sem imela v razredu gluho učenko in so se fantje na hodniku razburjali, kako je njej vse prilagojeno in vse omogočeno in da to ni 'fer'. Enega izmed najglasnejših sem poklicala k sebi in vprašala: 'A je fer, da je ona gluha?' Razumel je sporočilo in mislim, da si bo to za vedno zapomnil. Kot učitelj moraš biti toliko suveren, da znaš svoje odločitve utemeljiti, čeprav nimaš dokumenta za njimi. Utemeljiš jih pa lahko tako, da srčno verjameš.«
 

Hrana za dušo

Zaveda se, da slovenščina danes ni med najbolj priljubljenimi predmeti: »V generaciji Z pospešeno izgublja oboževalce. Pojavil se je velik razkorak med tem, kar naj bi moj predmet bil, torej nekaj, kar zahteva zamaknjenost, ukvarjanje z literaturo, ki zahteva od uporabnika koncentracijo, in tem, kakršna je generacija, ki želi hitre rešitve ali podobe. Podoba je pred besedo.« S tem zavedanjem je zasnovala projekt Knjiga me zmiga, v njem pa dejavnosti, kot so planinska bralna značka, družinski bralni klub ipd. Pripravljajo ga učiteljice slovenščine skupaj z učitelji športa. »Želeli smo združiti dve področji, ki sta na videz nezdružljivi, da tudi pouk slovenščine naredimo proaktiven. Morda pa tudi katerega od športnih navdušencev ali nekaj teh otrok, ki morajo biti aktivni, sicer težko obdržijo pozornost, pridobimo za branje. Kar je telovadba za telo, to je knjiga za duha.« V projektu bodo otroci, ki se pripravljajo za Cankarjevo tekmovanje, dva dni preživeli skupaj ob knjigi, spali bodo kar v šoli, pripravljajo jim orientacijski pohod.



Pomoč pri branju je danes pomembna. Tudi zato Cankarja, ki ga imajo za domače branje, berejo skupaj v šoli. »Poskušamo najti stvari, ki jih pritegnejo. Recimo čustvovanje glavnega junaka. To jih še vedno pritegne, zmorejo se poistovetiti, ampak težava je, ker ne razumejo. Nimajo potrpljenja. Kot zaprisežena bralka in vernica v knjigo bi rada, da bi bilo tako kot včasih, po drugi strani pa čutim odgovornost, da poiščem metode, ki bodo sodobnim najstnikom pisane na kožo. Večkrat tako snemamo filme namesto govornega nastopa. Ali to spodbuja poglobljeno branje? Nisem prepričana. Spodbuja pa, da preberejo.«

Tudi sama je med karanteno snemala videe, zdaj malo čakajo. Ena izmed njenih največjih ljubezni pa ostaja gledališče. Vodi gledališki krožek, gledališka igra, pravi, je lahko tudi terapevtska: »Nekdo, ki ni odličnjak, se tam odpre. Poleg tega je tam tvoren del ekipe. Ta motivacija je zelo pomembna. In za samozavest je gledališče krasna stvar.« Ker res pomaga, si Klajnova želi, da bi lahko imela šolska gledališča večjo sistemsko podporo, da bi bilo nekaj ur posebej namenjenih temu. Tudi zato, ker meni, da bi pomagalo tudi učiteljem: »Za Slovence bi bil boljši samozavesten učitelj, k temu pa bi pomagali bolj pozitivni odzivi in več zaupanja. Da bi mogoče tiste prestrašene učiteljice malo osvobodili. Žuganje, česa vse ne delamo prav, ni dobro in nekateri prehitro obupajo.«