Socialni eksperiment: šest mesecev v osami

Odločitev vlade, da se v tem šolskem letu v šolo vrnejo le učenci prve triade, devetošolci in maturanti (ter vrtčevski otroci), kar pomeni, da bo okoli 150.000 šolarjev in dijakov ostalo doma kar šest mesecev, je sprožila več iniciativ. Ena od njih je Za vrnitev vseh otrok in dijakov v šole, druga pa Kakšno šolo hočemo, pod katero se podpisujeta Jožica Frigelj in Manca Košir. Obe od ministrstva in ministrice za šolstvo pričakujeta bolj človeško rešitev, ki upošteva širšo socialno sliko in posluša tudi glas otrok.



Obe iniciativi opozarjata na nemogoče delovne razmere mnogo otrok, na razslojevanje otrok, na dejstvo, da je veliko otrok žrtev nasilja in jim šola pomeni tudi varnost in zatočišče, v katerem dobijo dva do tri obroke na dan. Tu so še otroci s posebnimi potrebami, ki potrebujejo individualno obravnavo. »Rešitev, da naj bi šli nazaj v vrtce in šole le nekateri otroci, nikakor ni dobra,« meni tudi dr. Ljubica Marjanovič Umek, profesorica razvojne psihologije na ljubljanski filozofski fakulteti. »Ne morem se znebiti občutka, da je v ozadju koncept varstva otrok, ne cilji vzgoje in izobraževanja,« pravi in opozarja, da so se po dveh mesecih izolacije psihične stiske med otroki povečale, tudi zaradi različnih socialnih razmer doma. Izobraževanje na daljavo, kljub prizadevanju učiteljic in učiteljev, povečuje razlike med učenci, ki prihajajo iz različnih socialnih okolij in imajo v domačem okolju različne možnosti. Izsledki raziskav, ki jih imamo tudi v slovenskem prostoru, pravi, kažejo, da vrtec in šola opravi tudi del
kompenzacijske vloge, kar pomeni, da učitelji in učiteljice v šoli različnim otrokom različno organizirajo pouk in s tem zmanjšujejo
razlike. »Vrtec in šola permanentno opravljata tudi socializacijsko vlogo: predšolski otroci v vrtcu se še učijo socialnih spretnosti, zato nujno rabijo socialno skupino, starejši otroci, zlasti najstniki, pa živijo v vrstniških skupinah, in vemo, da je tudi akademska
uspešnost je povezana s socialno kompetentnostjo. Iz sedanje situacije bi se morali naučiti, da je izobraževanje na daljavo veliko bolj celovita zadeva, ki zahteva široke strokovne premisleke in iskanje rešitev, ki vključujejo vse otroke in mladostnike.«

Preberite še: Ne vedo, ali bo v vrtcih in šolah dovolj prostora in kadra​
 

Nova ranljiva skupina

Otroci so se na odločitev, da se v šolo ne bodo vrnili, odzvali s tesnobo, pravijo starši, ki govorijo o spremenjenem vedenju svojih otrok, asocialnosti in zapiranju vase, povečuje se brezvoljnost, depresivnost, prav tako zasvojenost s spletom. O drugih težavah, ki se dogajajo za štirimi stenami, se ne govori, o najbolj skrajnih posledicah izrednih razmer že beremo v črni kroniki. Pred našimi očmi očitno nastaja nova ranljiva skupina – to so otroci, ki jim trajanje izrednih ukrepov jemlje temeljno pravico do izobraževanja, pravi ena od prizadetih mater in se sprašuje: kdo zares ve, koliko otrok trenutno preživlja travme, ki so neprimerljive z morebitno okužbo z virusom? Kdo zares ve, koliko otrok je v času izrednih ukrepov lačnih, pretepenih in drugače zlorabljanih? Kdo preverja, zakaj se nekateri otroci ne javljajo učiteljem?

Tudi antropolog dr. Dan Podjed, raziskovalec na ZRC SAZU, ki posledice karantene raziskuje med štirimi stenami na svojem blogu, je prepričan, da bi bilo treba šolo odpreti za vse šolarje in dijake. »Opažam, da so se že v dveh mesecih karantene vezi med otroki začele krhati, njihove skupnosti pa razpadati. Ne skrbi me posebej, da ne bi pridobili dovolj znanja, saj ga lahko tudi v osami dobijo iz knjig in v spletnih učilnicah. Ne morejo pa dobiti drugega, kar zagotavlja analogna šola: sodelovanja v skupnosti, upoštevanja pravil, vzpostavljanja hierarhije, sklepanja prijateljstev ...«



Priporočamo: Še več učenja doma

Ob tem Podjed omeni lastno izkušnjo v mladosti, ki je pokazala, da so posledice osamitve lahko dolgotrajne in nepredvidljive. V prvem razredu osnovne šole je namreč dobil škrlatinko, bolezni niso pravočasno odkrili in zdravili. Po zdravniškem napotku je moral ostati nekaj mesecev doma. »Razred sem sicer izdelal, sem se pa prenehal družiti z vrstniki in nisem več hodil na dvorišče, kjer so se otroci igrali. Navadil sem se živeti v osami in prebirati knjige, ki so postale moje glavno okno v svet,« pravi Podjed, ob tem pa poudarja, da je za mlade danes situacija precej drugačna, ker imajo pred sabo drugačna okna v svet. Zaradi njih so že pred karanteno ostajali doma bistveno več časa kot prejšnje generacije, gibali pa so se vse manj. »Če bodo ostajali sami doma, bodo mnogi počeli prav to – deloma zato, ker velik del šolanja poteka s pomočjo digitalnih tehnologij, deloma pa tudi zato, ker ne bodo imeli početi drugega kot gledati filme, igrati igre in brskati po spletu. Kakšne bodo družbene posledice tega socialnega eksperimenta, si težko zamišljamo.«
 

Pasivizacija, izčrpanost

Tehnologija je gotovo dvorezen meč, poudarja tudi psihiater in psihoterapevt dr. Borut Škodlar, vodja enote za psihoterapijo na ljubljanski psihiatrični kliniki. Po eni strani je v osami edino sredstvo za stike z vrstniki, za učno-delovne procese, po drugi pa s svojo zasvojljivostjo in nepreglednostjo tudi gojišče neugodnih procesov. Med njimi psihiater navaja predvsem pasivizacijo in slab vpliv na zbranost, kar vodi v izčrpanost, tesnobnost in depresivnost mladih. »Vsekakor so socialni stiki tako pomemben naravni regulator človekovega notranjega življenja, da dolgotrajna odsotnost, četudi prekrita z brezmejnimi tehnologijami, dolgoročno ni dobra. Sploh če ob njih ni staršev, skrbnikov in drugih pomembnih ljudi, ki bi jih lahko ščitili pred zdrsi v omenjena stanja,« dodaja Škodlar.

Namesto mater in očetov, dedkov in babic in navsezadnje vrstnikov bo, če se bo jeseni res pojavil nov val pandemije, otroke v prihodnosti vzgajal splet. Odvisnost od tehnologij se bo še poglabljala, svarijo strokovnjaki, posledice, ki jih bo osamitev imela na odraščajoče otroke, se bodo v vseh razsežnostih pokazale kasneje. »Ti otroci so v najbolj občutljivem obdobju, ko niso več otroci in ne še odrasli; zanje je pomembnejši vpliv vrstnikov kot staršev, avtoriteta staršev upada, zato lahko samo predvidevamo, kaj bi taka oblika šolanja v prihodnje pomenila za razvoj njihove osebnosti,« pravi socialna pedagoginja in družinska terapevtka Melita Kuhar. Najstniki namreč še nimajo razvitega samonadzora, da bi odgovorno in sami od sebe lahko prenehali z dejavnostjo na spletu, naj so to youtube, igrice ali družabna omrežja, in se posvetili učenju ali branju, poudarja. »Po mojih izkušnjah so najstniki že tako tehnološko pismeni in iznajdljivi, da bodo našli pot tudi do vsebin, ki niso primerne za njihov razvoj.«


 

Kakšno šolo hočemo

Iniciativa Kakšno šolo hočemo poudarja pomen učiteljev, ki so v ključnih trenutkih dokazali svojo zanesljivost; hitro so se prilagodili in ustvarili najboljše, kar je bilo v danih razmerah mogoče. Zato bi bilo nujno pri iskanju ustreznejših rešitev pritegniti učitelje, ki so bili doslej tudi pri oblikovanju strokovnih smernic popolnoma izključeni. Prav tako je treba razmisliti o možnosti, da bi šolsko leto končali brez ocen, saj v tako neenakih razmerah za učenje, kot jih imajo učenci doma, ocene zagotovo ne bodo ne ustrezne ne legitimne. Nekatere osnovne šole so že kmalu po razglasitvi epidemije začele uvajati spletni pouk po zoomu ali drugih platformah, druge so našle druge načine, učitelji se sicer trudijo, a gotovo so bili na začetku tudi sami zmedeni ob prehodu na spletno poučevanje.

»Zelo verjetno bomo začeli starši bolj ceniti učiteljski poklic in razumeli vrednost klasičnega pouka,« pravi antropolog Podjed. S tem seveda ne misli, da bi moralo poučevanje biti tako kot v 19. stoletju, a poudarja pomen analogne in fizične šole, ker ta zagotavlja ravnovesje v življenju mladih, ki postaja vse bolj digitalizirano.



Učiteljica in psihologinja Bruna Antauer z osnovne šole Prežihovega Voranca je že prvi teden po razglasitvi epidemije začela s šolsko uro po zoomu trikrat na teden. »Mislim, da bi morale šole zakupiti prostor na telekonferenčnih sistemih, da bi lahko po vzoru skandinavskih dežel vodili pouk na daljavo celo dopoldne po urniku, tako kot v šoli,« pravi. Sama dela z dvema kamerama, na eni ona razlaga snov, z drugo pa snema, kar napiše na papir, namesto na tablo. Otroci in starši pravijo, da so njene ure izjemno zanimive, zabavne in poučne. »Glede samega izobraževanja otroci pri takem načinu ne bi dosti izgubili, seveda pa je nemogoče nadomestiti tisti del šolanja, ki ga učenci dobijo s socialnimi stiki, pa naj gre za lovljenje po hodnikih, za norčije, komunikacijo s sovrstniki, tudi prepire, tekmovalnost, kdo je najpametnejši, kdo je najmočnejši ..., to vse spada med urjenje socialnih veščin, in tudi sama to pogrešam.«

Kaj naj torej rečemo otrokom, se sprašuje mikrobiolog dr. Miha Avberšek v Delovi prilogi Ona. Da je virus bolj pomemben od otroške izobrazbe in otroškega razvoja? Da je en virus bolj pomemben kot katera druga bolezen? In odgovarja: »Potrebovali bomo tudi razum, ki nam pravi, da pač nismo neranljivi. Nikoli nismo bili.«