Slovenščina je velik del njene identitete

Med štipendisti Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije (Asef), ki so letos poleti obiskali Slovenijo, je bila tudi 21-letna Ana Vombergar iz Clevelanda. Študentka mednarodnih odnosov in arabščine, katere stari starši so se po drugi svetovni vojni iz Slovenije preselili v ZDA, je obdržala stike z domovino svojih prednikov in tovrstne študijske izmenjave vidi kot priložnost, da se (še bolj) poveže z dediščino in kulturo.

Študentka je med desettedensko izmenjavo pri nas sodelovala z dr. Mojco Ilc Klun s Filozofske fakultete. V raziskavi, ki so jo izpeljali na oddelku za geografijo, so preučevali odnos in dojemanje mladih do priseljevanja in izseljevanja, tako v ZDA kot tudi v Sloveniji.



»Zanimalo nas je, kako posamezniki med 20. in 25. letom starosti dojemajo priseljence – pozitivno ali negativno. Pa tudi, kako na odnos do priseljenstva vplivajo mediji in njihovo poročanje. V ZDA je na primer zdaj, ko se bližajo predsedniške volitve, zelo aktualno vprašanje izseljevanja v tujino. Študenti so prepričani, da bi bila ponovna izvolitev Donalda Trumpa pomemben motivator za odhod,« je povedala Ana Vombergar.

Med raziskavo, v katero sta vključili 44 ameriških oziroma slovenskih študentov, sta z mentorico odkrili, da ima ameriška mladina precej pozitiven pogled na priseljence v primerjavi s slovensko, si pa tako eni kot drugi želijo pridobiti več znanja s tega področja. Upoštevati je sicer treba tudi, da je priseljevanje že stoletja del ameriške kulture.

»Po eni od Gallupovih anket iz leta 2016 je 30 odstotkov vprašanih Američanov, starih med 15 in 30 let, izrazilo željo po selitvi v tujino. Študija, ki jo je med letoma 2012 in 2014 izvedla Mednarodna organizacija za migracije (IOM), pa je pokazala, da prebivalci držav z višjo stopnjo priseljevanja, kot so recimo ZDA, Kanada, Avstralija, na priseljence gledajo z več razumevanja kot na primer Evropejci,« pojasnjuje mlada študentka.

Prof. Ilc Klun pri tem dodaja, da so ameriški študenti v raziskavi izrazili nagnjenost h kratkotrajni izselitvi iz domovine, v večini zaradi delovnih izkušenj oziroma kariere, slovenski pa so bili bolj zadržani. Več kot polovica vprašanih jih je v svojih odgovorih poudarila, da se nočejo izseliti iz Slovenije – če že, pa samo za kratek čas.

Obkrožena s slovensko kulturo

Z migracijami ima Anina družina veliko izkušenj, saj so bili stari starši rojeni v Sloveniji, tu odrasli in se nato izselili v »obljubljeno deželo«. A izkušnja z izselitvijo je bila pri posameznem paru povsem drugačna. »Babica po materini strani je prišla v ZDA z mamo in bratoma, potem ko jim je dedek že pred tem tam uredil dom. Stara starša po očetovi strani pa sta se najprej znašla v avstrijskem taborišču za razseljene osebe in potem prosila za zatočišče v ZDA. Slučajno so se čez čas vsi štirje znašli v Clevelandu, ki je tudi sicer znan po močni in tesno povezani slovenski skupnosti.« Travme, ki so jih ob preselitvi preživljali izseljenci, so bile velike, a so ohranili tesno vez s slovensko kulturo in jo prenašali na naslednje generacije.

»Odrasla sem s slovenskim jezikom, še vedno razumem posamezne fraze in besede, smo pa s starši doma govorili angleško. Slovenščina predstavlja velik del moje identitete – obiskovala sem slovensko plesno šolo, hodila na Slovensko Pristavo. Obkrožena sem bila s toliko vidiki slovenske kulture, ne da bi v resnici veliko vedela o sodobni Sloveniji,« pojasnjuje Ana. Zato je bila vesela priložnosti za obisk – ne prvi, sicer – in ga izkoristila za raziskovanje okolja, ki je zaznamovalo njeno družino ter posledično njo samo. Pravi, da se je z leti zaželela povezati s svojimi koreninami in bolje razumeti sebe kot ameriško Slovenko oziroma slovensko Američanko.

Prihodnost oblikovana tudi s pandemijo

Na vprašanje, ali obstaja možnost, da bi po diplomi recimo prišla v Slovenijo in tu ostala, Ana Vombergar odgovarja: »Seveda obstaja. Uživam v obiskovanju tujih držav, ko krepim veščine, kot so medkulturni dialog, medosebna komunikacija in prilagodljivost. Nikoli si nisem zamislila točno določenega dela, ki bi ga opravljala po diplomi. Sem si pa vedno želela ustvariti kariero na področju migracij in priseljevanja. Raziskujem, učim se in se pripravljam na vse možnosti, ki mi bodo prišle naproti. Če bi dobila slovensko državljanstvo, bi se morda celo odločila za študij v Evropi,« pravi Ana, odprta za vse, kar ji bo na pot prinesla prihodnost. Ta bo nedvomno zaznamovana (tudi) s pandemijo koronavirusa.

Sogovornica pripoveduje, da je bila ob odhodu iz ZDA precej nervozna. Sicer so jo testirali, a se je bala, da se okuži kje na poti do Slovenije. Ko je bila enkrat tu, je strah popustil, saj se je počutila precej bolj varno kot v ZDA. »Med pandemijo doma nismo veliko zapuščali hiše. Na srečo v Ohiu živimo v primestnem območju, kjer nismo imeli veliko obolelih, vendar zdaj že slišim, da se bodo razmere zaostrovale tudi na ameriškem srednjem zahodu. Študiram na Univerzi George Washington v Washingtonu, kjer bodo predavanja jeseni potekala na daljavo, le malo študentov bo dobilo dovoljenje za bivanje v kampusu.«



Za študij mednarodnih odnosov in arabščine se je odločila, ker so jo, kot pravi sama, »od nekdaj zanimale globalne teme – pravice žensk, migracije. Ko sem v srednji šoli delala kot prostovoljka z otroki priseljencev in migrantov, sem opazila, da tisti otroci, ki so govorili manj znane jezike, na primer arabščino, niso bili deležni takšne podpore sistema kot otroci iz špansko govorečih držav. Sama sem se zaljubila v arabščino in upam, da bom svoje znanje v prihodnosti lahko uporabila za pozitivne spremembe, ki bodo segle dlje od moje skupnosti.«