V pandemiji je zaživela virtualna resničnost

Dr. Kaja Antlej je odraščala z enciklopedijami, atlasi, revijo Dinozavri in serijo Mladi Indiana Jones. Zametki, ki so se (s)kalili skozi študij, so jo (na koncu enega od poglavij) odpeljali v Avstralijo, kjer v tem trenutku živi in dela. Pravi, da je bila po spletu okoliščin prva iz Slovenije, ki je doktorirala iz heritologije. Gre za področje, v katerem se močno prepletajo interdisciplinarnost in varovanje ter muzealizacija dediščine.

Možnosti predstavitve dediščine z novimi tehnologijami je nepregledna vrsta, vedno več muzejev se poslužuje interaktivnega načina predstavljanja zbirk, saj tako medse pritegnejo predvsem mlajše generacije. Sogovornica se je med svojim doktorskim študijem ukvarjala prav s tem – kako se odmakniti od predstavljanja muzejskih predmetov industrijskega oblikovanja v laboratorijsko čistih galerijah. Ko sem jo prosila, naj mi to pojasni na nekaj konkretnih primerih, je spregovorila najprej o Laboratoriju virtualne resničnosti za simulacije in trening CADET na Univerzi Deakin, ki ga vodi pridruženi prof. Ben Horan.

Tam se zdaj ukvarjajo s tem, kako interpretirati kultni rdeči kiosk Saše J. Mächtiga. Dr. Antlej je kiosk, ki ga tamkajšnji smučarski klub še zdaj uporablja za merilno hišico, slučajno odkrila na smučišču Mount Buller v avstralskih Alpah štiri ure stran od Melbourna. »Tja je prišel kot del promocije instant juh. Lani sem se na Times Squaru v New Yorku udeležila instalacije prenovljenega kioska. Danes bi bil na primer lahko uporabljen kot »časovni stroj« oziroma machine CAVE (Cave Automatic Virtual Environment) in nas odpeljal, kamor koli bi v tistem trenutku želeli.«

Od slovenske potice do dinozavrov

V Avstraliji je po prihodu sicer najprej raziskovala slovensko kulinarično dediščino tamkajšnjih slovenskih migrantov in vlogo, ki bi jo pri obujanju in promociji dediščine lahko igrali muzejski prostori za izmenjavo idej. Ugotovila je, da potomci Slovencev redko pripravljajo slovenska peciva, saj zahtevna priprava vzame precej časa. »Nastal je scenarij 3D-tiska potice, kjer bi si muzejski obiskovalec izbral enega od slovenskih vzorcev, ga apliciral na 2D-sliko in zarotiral. Nastal bi svetlo-temen vzorec, ki pa bi ga videl šele, ko bi okroglo potico prerezal. Na ameriški univerzi Cornell so že leta 2009 oziroma 2010 izdelali 3D-tisk testa, znotraj katerega je bila izpisana 3D-čokoladna črka C.«



Potem so tu dinozavri. Njen prvi projekt na Univerzi Deakin, kjer danes poučuje mentorica Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije, se je ukvarjal s tem, kako male lokalne polarne dinozavre javnosti predstaviti na zanimiv, a še vedno na znanstvenih dejstvih temelječ način. »Vodstvo regionalnega muzeja volne je želelo vedeti, ali so paleontološke dediščinske vsebine sploh zanimive v postindustrijskem mestu in katere 3D-tehnologije bi bile za interpretacijo najpomembnejše. Izvedli smo raziskavo med zelo različno populacijo, tudi kar se uporabe tehnologij tiče. Zato smo raziskovalno razstavo pripravili tako, da se interakcija stopnjuje, ne da bi preplašili manj tehnološko motivirane muzejske obiskovalce.«

Na razstavi so uporabniki tako najprej doživeli 360-stopinjski video paleontološkega izkopavanja na obali Otwaya dve uri iz Geelonga, druga izkušnja je bila taktilna, razvili so namreč 3D-rekonstrukcijo dinozavrove kože. Tretja in najbolj zapletena izkušnja pa je bila virtualno-taktilna z uporabo mešane resničnosti. V njej so obiskovalci barvali 3D-rekonstrukcijo dinozavra v VR, sočasno pa so se lahko dotikali 3D-natisnjenega dinozavra.



Z največjim avstralskim gledališčem trenutno sodeluje pri razvoju procesa 3D digitalizacije in prezentacije opernih kostumov za dokumentacijo in uporabo v virtualni resničnosti. V okviru prvih raziskav so izvedli testno 3D digitalizacijo manjšega števila opernih oblek operne dive Joan Sutherland, pojasnjuje sogovornica, ki s slovenskimi kolegi Miranom Eričem, Natašo Rebernik in Lailan Jaklič ter mlado aboriginsko podjetnico Kaylo Cartledge v okviru Early Watercraft načrtuje tudi projekt razvoja modela ustvarjanja dediščinskih računalniških iger za komunikacijo zgodnjih plovil – tako tistih s področja arheologije kot žive dediščine.

»V Avstraliji je okolje za razvoj in implementacijo novih digitalnih tehnologij, posebej na področju izobraževanja, zelo dovzetno, in sicer zaradi razsežnosti kontinenta in zavedanja, da je digitalna povezanost eden od najpomembnejših načinov izmenjave informacije.«

Digitalna transformacija pohitela

V pandemiji covida-19 so bili muzeji primorani zapreti svoja vrata, a so kljub temu tako ali drugače (vsaj nekateri) ohranili stik z obiskovalci po spletu. »Avstralske dediščinske ustanove so zelo usmerjene v digitalne vsebine, a je še vedno neizmerna razlika med velikimi ustanovami v glavnih mestih in manjšimi regionalnimi. Razvoj in izdelava digitalnih vsebin je kompleksno področje, ki zahteva relativno visoka finančna sredstva. Geografsko se avstralska celina delno lahko meri z ZDA, a na njej živi le 25 milijonov ljudi. Filantropija je zaradi majhnosti trga veliko slabše razvita kot v Združenih državah, Avstralija tudi nima sistema tako imenovanih 'evropskih projektov'. Prav zaradi finančnega vidika so partnerstva med univerzami, privatnim sektorjem in institucijami GLAM (galleries, libraries, archives, museums) zelo pomembna,« pojasnjuje dr. Antlej.

Pandemija koronavirusa je vodstva muzejev in drugih kulturnih inštitucij postavila pred svojevrsten izziv. Nenadoma je v javnosti, sicer že vrsto let zelo aktivno, zaživelo področje virtualne resničnosti, saj drugače kot iz domačih naslanjačev do predmetov in doživetij nismo mogli.

Dr. Antlej pravi, da bo pandemija najbrž pospešila razvoj VR-opreme v smeri velikosti, uporabnosti, predvsem pa oblik, ki jih bo lažje očistiti. »O digitalni transformaciji govorimo že nekaj let, a nihče si ni predstavljal, da se bodo nekatere stvari morale zgoditi v tednu ali dveh. In smo morali splavati. Med epidemijo, ko je bilo vse zaprto, se je pokazalo, da so muzeji, ki so bili že prej vešči komuniciranja z digitalnimi tehnologijami, veliko elegantneje izvedli prenos na splet. Njihove vsebine so bolj privlačne za uporabnika, ne glede na kompleksnost uporabljene tehnologije.«

Louvre nekoč življenjski dogodek, danes ...

Po mnenju sogovornice si nihče ne želi, da bi virtualni muzeji zdaj kar zamenjali fizične obiske razstav, a to odstre še en pomemben vidik, o katerem se le občasno vprašamo – staranje prebivalstva. Povečal se bo namreč delež ljudi s posebnimi potrebami in tistih, ki bodo primorani ostati doma ali v oskrbovalnih domovih. Digitalne vsebine bodo, po besedah dr. Antlej, prinesle nov nivo dostopnosti, če bodo le primerno izvedene. Drug vidik pa je po njenem mnenju poplava informacij. Uporabnik v času tako imenovanih lažnih novic le s težavo sledi vsem uporabnim informacijam.

Če je bil obisk Louvra ali Notre Dame pred dvesto leti življenjski dogodek, ki je sprožil popolnoma nove vizualne dražljaje, danes vse več govorimo o museum fatigue oziroma utrujenosti obiskovalcev od prevelike količine informacij. Rešitev je verjetno v kakovosti vsebin in kontekstualizaciji, ne pa v kvantiteti. Pri tem se poraja vprašanje kuratorstva in pluralnosti – kaj razstaviti in kaj pospraviti v depo. 

»Muzeji bodo morali v prihodnosti najbrž ponuditi dve vrsti informacij za dva tipa ljudi – izbrano, kontekstualizirano in neprečiščeno, prek odprtih depojev – v fizični in virtualni obliki. Znano je namreč, da imajo nekateri muzejski obiskovalci še vedno raje odkritja med sprehodom med vitrinami tradicionalnih muzejev in kabineti čudes. Spet tretje zanima znanstveni pristop h konservatorstvu.«