Jernej Kitchen ne kuha po receptu: Slovenci nori na goveje zrezke v omaki

»Nikoli ne kuham po receptu,« na začetku pogovora jasno pove Jernej in doda, da je žena Maja tista, ki potrebuje natančna navodila za pripravljanje jedi. Nekako tako je nastal njun blog, ki je zelo uspešen. Sam je vedno rad eksperimentiral v kuhinji iz sestavin, ki jih je imel doma, na vrtu in v hladilniku, ter kuhal, pekel in se poigraval z okusi. To mu je gotovo ostalo od babice, s katero je že kot otrok rad ustvarjal ob štedilniku in je bila po njegovem mnenju genij, saj je znala z zelo skromno pokojnino in minimalnimi sestavinami ustvariti okusne, domače, hranilne jedi. Pri njej je bil na štedilniku vedno topel obrok in sladica za povrh.

Zame je uspeh med drugim to, da lahko vsakega petnajstega »dam« plače

Ko Maji govori, kaj kuha in kakšen je postopek, ona poskuša napisati recept. Pri tem je zelo natančna in veliko sprašuje: »Na kakšen ogenj je treba dati posodo: zmeren, majhen? Kakšne barve mora biti meso, ko je pečeno? Se mora iz njega pocediti tekočina ali ne?« Maja je tudi tista, ki Jerneja spodbuja, da kakšne recepte poenostavi, morda odstrani sestavino, ki ni ključna ali se težje dobi. Verjetno je prav to, da so recepti napisani jasno in natančno, tisto, zaradi česar jima ljudje zaupajo. In seveda konsistentnost, kakor večkrat poudarita v pogovoru; to, da se ne ustaviš, temveč vedno znova svojim sledilcem ponujaš nove stvari. Dobro fotografijo, videe. Konkurenca, tudi z zelo profesionalno videoprodukcijo, je na področju hrane namreč ogromna, priznata.

Konkurenca, tudi z zelo profesionalno videoprodukcijo, je na področju hrane namreč ogromna, priznata. FOTO: Leon Vidic/Delo

Jernej in Maja, ki živita in ustvarjata v Štorah pri Celju, sta si v nekdanjem hlevu uredila studio – lično instagramabilno, torej izredno fotogenično kuhinjo, ki je bila ob mojem prihodu tako pospravljenja, da se je zazdelo, da je le za okras. A dobro vemo, da ni tako. V nežni beli barvi, z detajli, knjigami in okraski, ki takoj dajo vedeti, da je imela pri urejanju prste vmes Maja, sicer notranja oblikovalka in fotografinja z močnim občutkom za estetiko. Slednja je danes pri hrani in kuhanju še kako pomembna. Ogromen hladilnik ob eni steni, miza na drugi, nasproti pultov pa odprte police, kjer je na desetine, stotine krožnikov, posodic, pekačev, skodelic, žličk in drugih pripomočkov, ki so kot opora pri kuhanju in dobri in atraktivni fotografiji. Poleg police je tudi kar nekaj opreme za snemanje in fotografiranje, dobro naravno svetlobo pa daje veliko okno. Na mizi vabijo lični malinovi pralineji s čokolado.

Če (radi) kuhate in pečete, ste gotovo, morda nevede, že kuhali po njunih receptih. Recept za kostanjevo karamelno pito z ajdovim testom, ki sem jo sama opazila že pred leti, sem imela nekje v podzavesti že dolgo, lotila pa sem se je šele lansko jesen. Preplet okusov, ki jih sprva ne bi pričakovali – to je res tako originalen recept, ki poboža z jesensko-čokoladno noto. »To je bil res recept, ki je izstrelil najin blog, saj ga je delila celo velika angleška kuharica Nigella Lawson in najina stran se je takrat sesula. To so bili še najini začetki, zakupljen sva imela mali strežnik v Sloveniji in takšnega zanimanja res nisva pričakovala,« pojasnjuje Jernej. In potem ko pove, da mu je med sladkimi jedmi najbolj ljuba čokolada, razumem, zakaj jo je vpletel v ajdovo-kostanjevo pito.

Kuhajmo z rokami, z očmi, poskusimo hrano – to je najboljši recept

Potem je tu še jesenska bučna pita s karamelno skorjo, recept zanjo sem namreč takoj morala deliti s prijateljicami, pa krofi z vaniljevo kremo, ki so, če citiram Majo, »najboljši krofi na svetu«. Ne le zato, ker so tudi sicer Maji krofi – poleg najljubšega tiramisuja – zelo ljubi, temveč ker gre res za recept, po katerem dobiš puhaste, mehke krofe, ki niso težki za želodec, saj vzhajajo čez noč in z malo kvasa. »Ta recept je poleg pite eden tistih, na katerega sva res ponosna. Fotografija najinih krofov na pinterestu je imela ogromno ogledov, četudi – ko jo danes pogledava z vsem novim znanjem o fotografiranju hrane – vidiva, da ni najboljša. Po objavi teh krofkov so nama začeli slediti celo peki, ki delajo v Londonu na Borough Marketu, kjer imajo najbolj znane krofe na svetu. Eden nama je napisal sporočilo, da so najini krofi videti odlično.«

Če niste ljubitelji sladkega, pa ste morda po receptih Jerneja in Maje kuhali slane ali glavne jedi. Njuna domača jota poboža in vsebuje nekaj nepredvidljivih dodatkov, zaradi katerih, kot pojasni Jernej, nekateri pravijo, da to ni več jota. »Ta namreč izhaja iz Primorske oziroma Italije, kjer je lažja, sam pa sem naredil recept za bolj štajersko različico (nasmeh).« Gotovo pa je, da je eden najbolj priljubljenih in klikanih receptov tisti za goveje zrezke v omaki. Te Slovenci, tudi po mojih pavšalnih ugotovitvah med pogovori s kolegicami, očitno pripravljamo zelo radi in zelo pogosto.

Jernej Kitchen. Njun blog, ki letos praznuje deseto obletnico, je nastal iz združitve njunih talentov in veselja: Jernejevega eksperimentiranja v kuhinji (po izobrazbi je informatik) in Majine ustvarjalne žilice (notranja oblikovalka).  FOTO: Leon Vidic/Delo

»Pravzaprav so zelo priljubljeni vsi recepti, ki vsebujejo zrezke: piščančje, svinjske … Zanimivo je to, da v Ameriki zrezkov, kot jih poznamo mi, sploh nimajo. Poznajo samo stejke in te pripravljajo na tisoč in en način, podobno kot mi na tisoč in en način pripravljamo zrezke,« pojasnjuje Jernej.

Če ljudje danes vse bolj hitimo in si želimo receptov za hrano, ki je pripravljena hitro, če vse več ljudi ob vikendih hrano pripravi vnaprej za ves teden, je na mestu vprašanje: koliko Slovenci sploh še kuhamo?

»Glede na to, da ogledi najine spletne strani vsak mesec rastejo, bi rekla, da ljudje radi kuhajo. Zanimivo je spremljati analitiko, kjer se lepo vidi, da so zjutraj najbolj klikani recepti različnih zajtrkov, zvečer pa za večerje: od mlečnega riža, šmorna do riževega narastka,« poudari Maja.

Nimam službe, nimam dela, ampak imam način življenja

Tudi sama, kot povesta, čez teden za pripravo kosila porabita pol ure do ene ure. Menita, da je to med ljudmi postala praksa; tudi zato je ameriška založba, ki jima je ponudila izdajo kuharske knjige, želela, da so recepti hitri, pripravljeni v pol ure. »Prav tako veliko ljudi kuha dvojne porcije, torej, skuhajo več golaža, pa ga potem bodisi jedo dva dni zapored bodisi drugo porcijo zmrznejo,« dodaja Maja.

Maja je tudi tista, ki Jerneja spodbuja, da kakšne recepte poenostavi, morda odstrani sestavino, ki ni ključna ali se težje dobi.  FOTO: Leon Vidic/Delo

Jernej, ki je svoj fokus iz računalniškega sveta prenesel v kuhinjo, pravi, da večkrat še debelo uro pred kosilom ob Majinem vprašanju, kaj bo danes za kosilo, nima odgovora. »Kuham iz sestavin, ki so v hladilniku in so na razpolago. Trudiva se, da je sezonsko, domače in da zavrževa čim manj hrane.« Kadar preizkuša nove recepte in je teh poskusov več, se kakšne hrane tudi naveličata, obenem pa je, predvsem zaradi sladkih dobrot, dobro biti njun sosed. Ko sta že sita krofov ali pralinejev, jih dobijo domači in sosedje.

Maja ob tem prizna, da včasih v tem poslu brez zavržene hrane ne gre. »Če denimo fotografiramo več ur in se več ljudi dotakne hrane, potem tistega res ne pojemo. Sicer pa se trudiva, da hrano pojemo ali zamrznemo.« Ta spoštljivi odnos do hrane sta od staršev in starih staršev dobila že v otroštvu. Nekoč je še bolj veljalo, da pri kuhanju čim manj hrane zavržemo.

Majino otroštvo je bilo prepleteno s tradicionalnimi jedmi s pridihom Avstrije, saj je njena babi Avstrijka. »Spominjam se krompirjevih solat, ki so bile začinjene na poseben način, pa priprave šmorna, cmokov. Obenem pa smo jedli domače, na žlico. Mami obvlada jedi na žlico: od jot do matevža.« Niso pa jedli veliko jedi iz svetovnih kuhinj; azijskih, mehiških. Podobno je bilo tudi pri Jerneju, ki se iz otroštva najbolj spominja prav polnjenega piščanca s kruhom. »Mami je krajce, ki jih čez teden nismo pojedli, hranila v vrečki, potem pa naredila polnjenega piščanca ali kruhove cmoke ali pa je kruh posušila in naredila drobtine. Veliko je tudi pekla sladice …«

Še danes njuni slovenski sledilci najbolj prisegajo na tradicionalne domače jedi, četudi se vmes najde mlajša generacija, ki rada dela takose ali tortilje po njunih receptih. Tuji sledilci pa so bolj odprti za različne fuzije okusov, opažata. A tudi sama, ne glede na to, da imata rada tuje kuhinje, med njimi verjetno največkrat jedo italijansko, še vedno prisegata na tradicijo ob praznikih. Ne glede na to, da danes že vemo, da kuharski blogerji jedi za božič začnejo pripravljati že mesece vnaprej, nekateri že poleti oziroma zgodaj jeseni, in ne glede na to, da so morda že siti vseh božičnih jedi, še preden nastopi december, pa Maja in Jernej priznata, da »brez piščanca božiča pač ni«. Tradicija praznikov jima veliko pomeni.

Opažata, da jima sledijo in večkrat pišejo tudi Slovenci izseljenci, denimo iz Amerike, Kanade ali Avstralije, ki po njunih receptih pripravljajo slovenske klasične jedi. »Ravno zadnjič nama je pisala starejša gospa iz Kanade in povedala, da je skuhala pašto fižol, ki jo je spomnila na otroštvo.«

In na slednje nas gotovo močno vežejo tudi spomini, povezani s hrano. Tandem Jernej Kitchen prizna, da se njun odnos do hrane v različnih življenjskih obdobjih spreminja – da se je vse spremenilo, ko sta postala starša. »Odkar sva starša, sva bolj začela razmišljati ne le o okusu, ampak tudi o hranilih: kaj vneseš v telo. Hrana je zdaj zame nekaj, kar je mešanica dobrih okusov, ki te ohranja zdravega in ti omogoča dobro življenje,« pravi Maja.

Jernej pa pravi, da je bila pri njem hrana vedno užitek in tudi umiritev. Pomembno mu je bilo, da se nekaj dobrega v miru poje. Seveda pa, kot dopolni Majine misli, zdaj res več razmišljata o tem, da je hrana zdrava, da doma za malico namesto prest, kruha ali sladkih priboljškov raje jedo sadne solate.

Doma imata tudi vrt, na katerem se znajdejo predvsem ohrovt in koromač, medtem ko večino drugih domačih pridelkov, od krompirja do peteršilja in paradižnika ter radiča, vzgajata Majina starša. Domače je le drugačno in boljše, okus še toplega pobranega paradižnika z domačega vrta težko prekaša kupljenega. Tudi v trgovinah so sestavine vse dražje, zato se zavedata, da mnogi ljudje najprej pogledajo ceno. »Tudi sama opažam, da če primem v roke neko živilo, ki je zelo drago, ga ne bom kupila. Včasih nisem gledala na ceno,« prizna Maja.

»Pravzaprav so zelo priljubljeni vsi recepti, ki vsebujejo zrezke: piščančje, svinjske … Zanimivo je to, da v Ameriki zrezkov, kot jih poznamo mi, sploh nimajo. Poznajo samo stejke in te pripravljajo na tisoč in en način, podobno kot mi na tisoč in en način pripravljamo zrezke,« pojasnjuje Jernej. FOTO: Leon Vidic/Delo

V teh desetih letih sta ustvarila življenjski slog, ki jima ustreza. Veliko delata z naročniki in podjetji, za katere snemata oglasne videe, nekaj je tudi vsebine na ključ, kar pomeni, da se njuno ime ne vidi, še naprej pa se trudita, da čim več objavljata na svoji spletni strani. Ta je osnova. Tudi zato ločujeta bazo sledilcev, ki obiskuje njuno spletno stran, od tiste, ki do njiju pridejo prek družbenih omrežij, ki so danes neizogiben del tega (pa tudi drugih) poslov. »Četudi bo to morda zvenelo narobe, mislim, da je tiktok omrežje, ki ima zelo dobro dodelan algoritem, prek katerega lahko uspeš in tvoj video, ne glede na število sledilcev, doseže širok krog,« meni Maja.

Vendar pa nista blogerja, ki spremljata tiktokovske trende in se zgledujeta po njih, temveč ostajata zvesta tistemu, čemur zaupata. Ne želita deliti receptov, v katere tudi sama stoodstotno ne verjameta in jima morda niso všeč. Njun pristen in zdrav odnos do hrane in odgovornost do sledilcev jima pomagata, da ohranjata prepoznavnost in zaupanje.

Se bosta poleg bloga lotila tudi česa drugega, svoje restavracije na primer? Jernej, ki tudi v prostem času, ko naj bi se spočil, rad gleda kuharske oddaje in bere kuharske knjige, pove, da je to že dolgo njegova želja. Pred covidom sta želela v domačem kraju odpreti pekarno, pa je pandemija pokvarila načrt. Obenem sta se zavedala, da bi z odprtjem pekarne ali podobnega trpela njun življenjski slog in družinsko življenje. »To idejo sva opustila. Morda pa bova na stara leta, ko bodo otroci že odrasli, odprla nekaj svojega,« s prepričljivim tonom še doda Jernej.