Promoviramo zeleno, a nismo zelena država

Za študij prava se je Dijana Čataković odločila, ker je pravo po njenem mnenju orodje za hitro in učinkovito zaščito pravic človeka in živali ter za zaščito okolja. Pri tem ne pozabi dodati, da je seveda vse odvisno od tega, kako se to orodje dejansko uporablja. Slovenija je po njenem mnenju precej visoko na lestvici držav, v katerih spoštujejo človekove pravice, a to ne pomeni, da se ne bi dalo storiti še več.

V drugem letniku ljubljanske pravne fakultete se je prvič vprašala, ali je pravo sploh zanjo. Ker ga je izbrala v upanju, da bo pridobila čim boljšo izobrazbo na temo človekovih pravic in varstva okolja, ji je na domači izobraževalni instituciji poglobljeno izobraževanje o tem manjkalo. »Vse je namreč zelo usmerjeno v slovensko pravno zakonodajo s poudarkom na gospodarstvu in financah. Za nekoga, ki ga to veseli, je to seveda zelo dobro. Jaz sem iskala nekaj drugega,« pojasnjuje Dijana. Ozrla se je proti tujini in našla Indonezijo. Na tamkajšnji pravni fakulteti so bili na mednarodni program vpisani študenti z vsega sveta – veliko je bilo Nemcev in Avstralcev, ona je bila prva Slovenka.





V enem letu je dobila vpogled v tisti del prava, kot si je želela, ter potrditev, da jo zanima ta profesija, hkrati pa tudi pridobivanje znanja in izkušenj v tujini. Lani jeseni je šest mesecev obiskovala pravno fakulteto v Lizboni – eden večjih motivov je bil ta, da si je pet predmetov na sloviti portugalski instituciji lahko izbrala sama. Dodiplomski študij je pred dobrima dvema mesecema zaključila na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici, magisterij v tujini se ji je zdel nato logično nadaljevanje.

A kot že marsikaj drugega je tudi sogovornici načrte začasno prekrižala pandemija koronavirusa. »Odobreno imam evropsko štipendijo za prakso v tujini. Znotraj Evropske unije si sam poiščeš delodajalca in pri njem opravljaš prakso. Januarja sem načrtovala odhod, a zdaj ne vem, kako bo z odprtjem meja.« V tem trenutku bi ji bil izziv najti nekoga, pri katerem bi si lahko pridobila izkušnje s področja okoljevarstvenega prava. Želi se učiti in naučiti in nato to znanje prinesti nazaj v Slovenijo.
 

Znanje je, posluha ni

Na trenutke, pravi sama, ima namreč občutek, da pri nas stopamo nazaj, kar se tiče nekaterih sprememb zakonov v zadnjem času. »V Nemčiji, na primer, se številni usmerjajo v to, da bi ekonomijo zagnali v bolj zelene vode, pri nas pa gre ravno nasprotno. Aktivisti so glasni in poskušajo nekaj spremeniti, a jih nihče ne sliši,« pravi 24-letnica. Lep primer je po njenem mnenju gradnja hidroelektrarn. Namesto da bi se usmerili v porabnike energije in jim pomagali, da je porabijo manj, gradimo vedno nove hidroelektrarne. »Znanje je, ljudi, ki se borijo za okolje, tudi imamo, posluha pri vodilnih pa ni,« meni mlada pravnica.

Človekove pravice in varovanje okolja se logično povezujejo, razlaga. »Ko ščitiš pravice okolja, hkrati ščitiš pravice živih bitij, ne glede na to, ali govorimo o pravici do pitne vode, čistega zraka in podobno. To gre z roko v roki. V Sloveniji primanjkuje pravnikov, ki bi se posvečali okoljevarstvu, večina pravnega sistema je usmerjenega v gospodarstvo in ekonomijo. Kapitalizem, ki ruši vse pred seboj, je zelo močan.« Zato se ji zdi tako pomembno, da bi področje varstva okolja bolj vpletli v študijski sistem, ne le skozi stranske, izbirne predmete, pač pa bi moralo biti prisotno od prvega letnika dalje in stopnjevano. »Soočamo se z vsemi drugimi problemi, narava pa ne pride na vrsto. Nihče pa pri tem ne pomisli, da če osnovne težave ne bomo reševali, se za druge sploh nima smisla boriti.«

Mladi se moramo združiti

S Petki za prihodnost, na katerih so mladi povzdignili glas in opozorili na pomen varovanja okolja, se je po njenem mnenju nekaj malega že spremenilo. Pomemben je vsak, še tako majhen korak. »Mislim, da smo mladi precej ozaveščeni, trudimo se za spremembe. Bolj problematična je starejša generacija, ki pa hkrati obvladuje tudi vse državne vzvode. Rasli so v zdravem okolju, pa vmes zaradi tesnih vezi s kapitalizmom izgubili zavedanje, da je pomembno ohranjati čisto naravo,« pravi Dijana Čataković, ki ljubi potovanja in odkrivanje sveta.

Kako je danes v Sloveniji biti mlad, jo vprašam. »V tej koronakrizi je kar težko, sploh za vse, ki smo pravkar diplomirali oziroma magistrirali. Težko je dobiti službo, sploh pa zasesti funkcije, kjer bi dejansko lahko kaj spremenil. Ker smo majhni, je veliko odvisno od pravih poznanstev. Čeprav je to povsod prisotno, je v tako majhni državi morda le še bolj očitno. Če Slovenijo primerjam z Indonezijo, je biti tu študent seveda neprimerljivo lažje, sploh z vsemi bonitetami, ki nam pripadajo, od subvencij, študentskih bonov in domov, tam tega ni.«



Ko si bo nabrala dovolj znanja in izkušenj, ne vidi nobene težave, da se ne bi vrnila v Slovenijo. »Promoviramo se, kako smo zelena država, pa nismo. Mladi, ki nam je mar za okolje, se moramo združiti in nekaj spremeniti. Zato se vidim tu. Težko je reči, kaj se bo zgodilo čez pet let, veliko je odvisno od tega, kdo bo zasedal vodilne položaje, kako mar jim bo za čisto okolje in za pozitivne spremembe,« pravi. Proaktivne politike pri nas ni, o tem je prepričana, a poskuša ostati optimist. Tudi izobraževalni sistem je na trenutke preveč rigiden, da bi mladim privzgojil oziroma priučil potrebno družbeno kritičnost. »Težava so starejši profesorji, ki pridejo v razred, odpredavajo svoje in odidejo. Mlajši učitelji in profesorji bolj spodbujajo izmenjavo mnenj, želijo slišati, kaj imaš povedati, in sprejemajo kritično miselnost.«



Po njenem mnenju je težava tudi v preveliki rabi družbenih omrežij, tam tako rekoč poteka vsa komunikacija. »Mladi si minimalno potrebo po socializaciji zadovoljijo z družbenimi omrežji, dovolj jim je, da malce poklepetajo in si izmenjajo nekaj sporočil v spletnih klepetalnicah. Vedno manj je želje, da bi šli iz hiše, s koronavirusom je to postalo še bolj očitno. Mladi bi morali bolj aktivno sodelovati na lokalnem in kasneje državnem nivoju, tako se bodo zgodile spremembe.«

Kvaliteta življenja v Sloveniji se ji zdi – če da na stran politiko – na visokem nivoju. »Imamo vse štiri letne čase, česar mi je v Aziji zelo manjkalo. Vse imamo pri roki, od hribov, jezer do morja, za nekoga, ki ima rad šport, je to odlično. Poleg tega so domačinu stvari poznane – če hočeš nekam v tujino in želiš biti vsaj približno enakopraven, se moraš najprej naučiti jezika ter delovanja tamkajšnjega sistema. Davkov, recimo, zdravstva in podobno. Za to porabiš ogromno časa in energije in vedno si tujec, ne glede na vse.«