Veličina človeka sije ne glede na spol

»V teh težkih časih potrebujemo kulturo, umetnost, glasbo. Pomagajo nam zaznati čustva na drugi ravni, kot to počnejo naše misli. Zame osebno je slišati neverjeten glasbeni nastop eno najbolj poživljajočih občutij sploh. Rada si predvajam tudi glasbene posnetke,« mi z druge strani oceana pojasnjuje pozavnistka in glasbena pedagoginja Hana Beloglavec. Čeprav rojena v Ljubljani, je odrasla na Srednjem zahodu ZDA, v Ohiu in Michiganu.

Hanina družina se je preselila čez lužo leta 1990, ko je bila sama stara devet mesecev, a še danes ohranjajo pristne stike s slovenskimi sorodniki. V Ljubljani živi njena babica Rezka Beloglavec, ki jo družina iz ZDA redno obiskuje. Ko je Hana v šoli pokazala nekaj (tako skromno to opisuje sama) glasbenega talenta, je bila njena življenjska oziroma karierna pot začrtana. Po znanje se je podala k profesorju pozavne na Univerzi Western Michigan Stevu Wolfinbargerju. »Trombon oziroma pozavna je zabaven inštrument z veliko močjo, zato se mi je zdela tako privlačna,« kratko in jedrnato, čeprav malo zagonetno odgovori na vprašanje, zakaj pozavna, ki vsaj na prvi pogled ne sodi med najbolj priljubljena glasbila.



Po študiju se je podala v pedagoške vode, trenutno živi v mestu Baton Rouge v zvezni državi Louisiana, kjer na tamkajšnji državni univerzi (LSU) že peto leto predava pozavno, trobilsko pedagogiko in komorno glasbo. V Baton Rougeu so se razmere med pandemijo koronavirusa nekoliko umirile, maske so zunaj še zmeraj obvezne, težava ostajajo tudi zaprte dejavnosti, ki bodo močno prizadele gospodarstvo, opozarja Hana Beloglavec. »V tem času imam veliko srečo, da še lahko izvajam lekcije na LSU, še najbolj se je med pandemijo spremenil moj urnik. Poučujem namreč izključno ob večerih. Lepo bi bilo, če bi se lahko z učenci znova osebno družili,« pojasnjuje trenutno realnost mlada pedagoginja, ki jo na eni od fotografij kljub vizirju na glavi in vesoljskim očalom krasi širok nasmeh.

Uživa v poučevanju, vsakič znova jo navduši, ko študentu uspe izboljšati določen vidik igranja ali muziciranja, ki je bil prej njena oziroma njegova šibka točka. Hanino življenje je sicer, tudi če izvzamemo pedagogiko, ena sama nenehna vaja, kot pač pritiče glasbenikom. »Med študijem sem komaj čakala, da bom dovolj dobra, da mi ne bo treba nikoli več vaditi. Ne vem, od kod sem vzela to idejo, a bi si želela, da bi mi nekdo takrat rekel, da se vaja ne bo nikoli več končala. Danes sem pomirjena in uživam tudi v nenehnem ponavljanju,« je dejala v enem od pogovorov.

Odgovornost do študentov je velika

Z ansambli, še posebej s skupino Seraph Brass, in različnimi simfoničnimi orkestri je gostovala po vsem svetu, nato pa se je ta isti svet nenadoma povsem ustavil. Letala so prizemljili, meje zaprli, z danes na jutri smo ostali sami s seboj. Večini je to spremenilo življenjski ritem, niso pa vsi znali iz nove realnosti izvleči najboljšega. »Ponudila se mi je priložnost, da lahko v miru premislim, kam bi v prihodnosti želela usmeriti svoje glasbeno ustvarjanje. Posnela sem skladbo Chemical Reaction za pozavno in »loop« (tako imenovana zanka, ponavljajoči se del zvočnega materiala) avtorja Marca Mellitsa. Gre za zabaven komad, ki ga lahko izvedem povsem sama, pa kljub temu deluje kot prava celota. Malo bolj se v teh časih posvečam tudi rokovanju s programsko opremo za urejanje videoposnetkov,« pojasnjuje Hana Beloglavec, kako je izkoristila obdobje karantene.



Odgovornost glasbenega pedagoga ni v tem času – čeprav imajo učenci pouk večinoma na daljavo – nič manjša, kvečjemu nasprotno. V akademskih krogih je ženskih pedagoginj, sploh pa pozavnistk, sicer zelo malo. Sogovornica pa ravno zato meni, da je nadvse pomembno, da se študentom jasno pokaže enakovredno usposobljenost ženskih profesoric v primerjavi z njihovimi moškimi kolegi. Čeprav bi marsikdo mislil, da je to samoumevno, pa (pre)večkrat ni tako in se morajo glasbene pedagoginje bolj dokazovati.

Njena odgovornost kot univerzitetne profesorice je velika: »Na ta položaj smo se povzpele zaradi lastne usposobljenosti, ostati moramo odprte in ne zavzeti napadalne drže. Tako bodo dekleta oziroma mlade ženske videle, da imajo tudi one same lahko prihodnost na podobnih mestih.« Izboriti si jo morajo resda same, so jim pa mentorice, kakršna je Hana, lahko za zgled. Na slovenskega študenta ali študentko kot Asefova mentorica še čaka.

Spol ne igra nobene vloge

Pomembno se ji zdi tudi poudariti, da je življenje neprestano učenje. Lekcijo prenaša tudi na svoje študentke in študente, dopoveduje jim, da si morajo prizadevati za napredek, tudi iz morebitnih porazov se lahko marsikaj naučijo. Sama poskuša nenehno čim bolj izpopolnjevati znanje in veščine in to je ena od vrlin, ki jih tudi najbolj občuduje pri drugih ljudeh. »Številni moji kolegi, ki so tu že desetletja, veliko vadijo. V navdih so mi. Čeprav svojim učencem svetujem, naj bodo pri športnih aktivnostih previdni, morebitna poškodba roke bi bila pri igranju pozavne na primer velika ovira, pa sem sama ugotovila, da mi telesna vadba pomaga pri igranju, izboljšala sem svojo držo in telesno moč.«

Na vprašanje, ali je zaradi spola morebiti boljša pedagoginja, odgovarja: »Vsak posameznik uči na drugačen način zaradi lastne osebnosti, spol pri tem ne igra nobene vloge. In tudi veličina glasbenika oziroma glasbenice sije ne glede na spol.« Pozavnistk kljub temu ni prav veliko. »Kot otroku so mi starši dali na izbiro – petje v pevskem zboru ali igranje na inštrument. Izbrala sem drugo, mama je upala, da se bom odločila za klarinet ali flavto, vendar se mi je srce ogrelo za pozavno. Čisto slučajno je prvi koncert, ki sem si ga ogledala, izvedla pozavnistka! Družbeni konstrukt je, da pozavna velja za tipično moški inštrument,« pravi Hana Beloglavec.

V enem od intervjujev je dejala, da je njena naloga »zgolj« ustvarjanje najboljše glasbe. »Dokler lahko občinstvu ponudim integriteto in kvaliteto, je to dovolj. Ne poudarjam, da sem ženska v svetu pihalne glasbe,« dodaja glasbenica. Pred njo je še veliko izzivov, morda bo kakšen povezan tudi s Slovenijo, da pa bo ostala zvesta pozavni, ni nobenega dvoma. Tudi iz njenega opisa tega misterioznega inštrumenta veje neskončna ljubezen do pozavne: »Občinstvo se vsakokrat znova zaljubi vanjo, poseben vizualni učinek ima na poslušalce.«