Možgani niso računalnik

Nevroznost je nova znanost v razcvetu. Preučevanje delovanja možganov in živčevja je vse bolj priljubljena in razširjena znanstvena disciplina. Njeni izsledki in na njih utemeljeni modeli delovanja možganov so vse bolj točni in ustrezni, meni raziskovalec nevroznanosti Gašper Štukelj. Čeprav ni ravno ljubitelj Elona Muska in vstavljanja čipov v prašičje možgane, priznava, da »poskušajo nekateri z nevroznanostjo upravičiti marsikaj, tako da zlorabe v njej niso redke, a je kljub vsemu korektna, utemeljena v znanstveni metodi ter širi naše poznavanje samih sebe«.



Svoje raziskovanje, tudi v doktorski disertaciji, je posvetil odločitveni teoriji v nevroznanosti in kritiki zastarelih predpostavk, iz katerih izhaja. »Ker imamo ljudje biološke omejitve, se, ko se odločamo ali ko nekaj spoznavamo, ne obnašamo vselej povsem racionalno,« pojasnjuje. Po prepričanju, ki je razširjeno zlasti med psihologi in ekonomisti, je domnevna človeška neracionalnost posledica bioloških omejitev, torej preprosto prilagoditev na relativno majhne sposobnosti naših možganov. »Namesto da bi se odločali po nekakšnem verjetnostnem računu, glede na to, katera odločitev bi nam najverjetneje prinesla najboljše rezultate, po njihovem mnenju človeški možgani pri odločanju kar se da poenostavljajo in poskušajo ignorirati kolikor je le mogoče podatkov,« razširjeno predstavo opisuje Štukelj.

A Štukelj je do te teorije kritičen. Opozarja namreč, da je utemeljena na številnih zastarelih predpostavkah, ki jih je podedovala od že preseženih začetkov nevroznanosti, ko so možgane poskušali razumeti po modelu računalnikov. Iz prepričanja, da gre pri računalnikih in možganih v principu za dve zelo podobni stvari, so se v psihološke teorije nekritično prenesli številni računalniški pojmi in modeli, ki v njej nimajo kaj iskati in povzročajo več zmede kot koristi.

»Sodobna nevroznanost se zaveda, da takšne primerjave niso smiselne, in nujno bi bilo s temi ugotovitvami posodobiti predpostavke psiholoških in vedenjskih teorij,« je pojasnil Štukelj. »V zadnjem desetletju se vse bolj dozdeva, da so pri gibanju, zaznavi in odločitvah na delu isti mehanizmi delovanja. Povedano drugače, percepcijo in gibanje je mogoče opisati kot odločanje, kar se mi zdi izjemno fascinantno,« je nad odkritji nevroznanosti navdušen Štukelj. Hkrati pa je treba poudariti, da to odločanje pogosto ne sledi pravilom tradicionalne odločitvene teorije. A teh odmikov od racionalnih pričakovanj Štukelj ne razume več kot posledice nezadostnih zmogljivosti možganov v primerjavi z računalniki, temveč so pogosto posledica prilagoditev na nevronski šum. »Vsem trem procesom – gibanju, odločitvam in percepciji – je skupen nevronski šum, ki vanje vnese naključnost,« pojasnjuje.

Šum je po eni strani povsem preprosto popačenje signala, a po drugi strani je izredno zanimiv pojav. »O šumu lahko razmišljamo kot o manifestaciji naključja,« je razložil Štukelj. Označuje namreč naključne spremembe, ki se različno pojavljajo pod, vsaj na videz, enakimi pogoji. Ne preseneča torej, da se v zadnjih letih vse več raziskovalcev ukvarja z raziskovanjem bioloških šumov in njihovih pomenov.

»Pogosto imamo nekaj za šum zgolj zato, ker ne vemo, kakšno biološko funkcijo ima. Nekaj, kar imamo za naključno spremenljivko, se često izkaže za posledico funkcije v sistemu, ki je nismo poznali,« nujnost raziskovanja šumov pojasnjuje Štukelj. Meni, da smo vse prepogosto osredotočeni zgolj na pretok informacij, nepričakovane spremembe in popačenja pa imamo zgolj za šume, ki jih poskušamo preslišati, kljub temu da nam lahko razkrivajo doslej neznane, a nujne funkcije v sistemu.
 

Med naravoslovjem in filozofijo

Štukelj se sam sicer ne ukvarja s strogo znanstvenim eksperimentalnim delom. »Moje delo je primerljivo s filozofskim; berem in razmišljam,« pravi nekdanji študent filozofije. Vendar pa se je zaradi narave svojega dela znašel v nekakšnem limbu med filozofijo in znanostjo. Dogaja se mu, da filozofske revije njegove članke zavračajo, češ da so preveč utemeljeni na empiriji, medtem ko jih naravoslovne revije nočejo objaviti, ker ne temeljijo na izvedbah lastnih empiričnih eksperimentov. S svojim delom sicer dokazuje, da so meje med družboslovjem in naravoslovjem premostljive. »Kot nekdo, ki je k naravoslovni znanosti prešel iz družboslovja, sem predvsem presenečen, koliko denarja gre v raziskave, kljub temu da pogosto ni videti kake neposredne uporabnosti,« je opisal najbolj očitno razliko med naravoslovnimi in družboslovnimi vedami.

Med magistrskim študijem filozofije na Univerzi v Ljubljani je Gašper Štukelj pred petimi leti odšel na enoletno študentsko izmenjavo na Center za matematično filozofijo v München. Naletel je na razpis za štipendiran doktorski študij nevroznanosti, se prijavil in bil izbran.



Tudi na doktorskem študiju je bil njegov prvi mentor filozof; direktor Centra za matematično filozofijo.Štrukelj je že med študijem na tem centru vodil vaje pri predmetu matematične filozofije, vede, ki poskuša filozofske probleme opisati matematično in dobiti vpogled v problem z matematičnimi metodami, in računske filozofije, nove discipline, ki za rešitev filozofskih problemov uporablja računalniške modele. »Ponavadi naredimo programe, ki omogočajo simulacije kompleksnega vedenja, ki vznikne iz preprostih pravil interakcije med akterji in določenim okoljem,« je pojasnil.
 

Etični programer

Ko se mu je po treh letih študija štipendija za doktorski študij iztekla, si je našel delo kot programer v podjetju, ki izdeluje elektronsko opremo. Ker se mu je zdelo, da ima kljub doktorskemu študiju in delu ter hobijem, zlasti šahu in športnemu plezanju, časa še vedno na pretek, se je vzporedno vpisal še na dodiplomski študij elektronskega inženirstva. Do diplome mu manjka še eno leto.

Med študijem mu je vendarle zmanjkalo časa, da bi se poglobil v etično in politično filozofijo, kar obžaluje. A to področje je dandanes tako ali tako popolnoma prezrto. »O etiki namesto filozofov govorijo zdravniki in politiki, ki za to področje pač niso strokovno usposobljeni,« je pojasnil.



Najbolj bi si želel nadaljevati delo, ki bi združevalo programiranje in nevroznanost, a verjetneje se mu zdi, da bo dobil zaposlitev zgolj kot programer. »To delo me veseli, saj se mi zdi idealna kombinacije abstrakcije in konkretnih rešitev,« se s prihodnostjo ne obremenjuje. Kot programer bi najraje pomagal pri razvoju stvari, ki dejansko pomagajo ljudem, denimo medicinskih pripomočkov. »Izdelava donosnih spletnih strani me ne privlači,« je dejal. Ne mika ga niti nadaljevati akademske kariere, saj bi to zahtevalo preveliko fleksibilnost in prepogoste selitve. »V življenju si želim trdnost in gotovost,« je jasen.

Kljub temu da Müchen in Nemčija ponujata številne karierne možnosti, se želi, čim bo končal študij, preseliti v južno Evropo. »Zanimivo je, kako se, ko enkrat dlje časa živiš v severni državi, zaveš, da tvoj socialni krog tvorijo predvsem južni Evropejci,« pravi Štukelj, ki v Nemčiji ne pogreša le človeške topline, temveč tudi dolenjsko sonce.