Moj mali Everest

Včasih sem o gorah vse prebral, jih nekaj časa naskakoval, zdaj pa se po njih spet sprehajam le prek zgodb iskalcev nekoristnih gralov. Iz najranejšega otroštva pomnim rahel zastoj srca, ko sem v Gozdu - Martuljku po prevoženem levem ovinku prvič ugledal Špikovo skupino. V osnovni šoli je bil v avli prilepljen plakat, ki je slavil prvo jugoslovansko osvojitev osemtisočaka, saj tudi vi veste, da je bilo to leta 1975, vrh pa Makalu. Potem so bila leta, ko sem o hribih kaj ujel le od očeta, ki je na višini nevtraliziral svoj dolinski nemir. Sam sem se s hribi, kaj hribi, gorami, intenzivneje srečal v letih, ko mi ni več grozila kristusovska usoda. Julijske, karavanške in kamniške špičke sem osvajal po običajnih poteh.

Ekstremnejših podvigov, seveda v sramoto alpinistom, sem se lotil s feratami. Kar nekaj let sem šibek in napol slep javkal tudi v športnoplezalskih smereh. Nisem bil nadarjen.

Sem pa ves čas prebiral malodane vse, kar je bilo v materni jezik prevedenega ali o gorah stipkanega v slovenščini. In se čudil, kako je mogoče, da se prav vsi naši alpinisti, himalajisti, pa naj so prihajali iz Gorenjske, Štajerske ali Primorske, tako izbrano izražajo. V to skrivnost sem bil pozneje posvečen, a ne bi razlagal, da ne bo komu nerodno. Zelo skeptičen pa sem bil nad črednim navdušenjem nad knjigo, naslovljeno Pot. Sam v njej nisem našel nič več kot slovenski prevod že dolgo znanih misli o poteh, ciljih in sorodnostih. Očitno sem preveč pritlehen za globlja doumevanja ljudi, ki dosegajo več.

Oh, koliko zgodb sem požrl o Everestu, od naših iz leta 1979 in pozneje, prek messnerjevskih dosežkov in razmišljanj, pa seveda o letu, ko je zaradi komercialno-egotripovskega ravnanja južni pristop vzel toliko življenj, da je bilo treba tragedijo popisati v več, konkretno vsebinsko nasprotujočih si knjigah.

Pri vsem pa je šlo za to, da bi po vsem prebranem iz Katmanduja do baznega tabora pod Everestom znal priti z zavezanimi očmi. Pristajanja na letališču v Lukli si tudi ne bi želel videti, ker je baje strašansko. Kako bi bilo s hojo do šotorišča, kjer posvečeni čakajo na prijazno vremensko okno za naskok na vrh sveta, lahko le ugibam.

Obisk izhodišča na Čomolungmo je bil ena mojih vročičnejših želja, pa me je nemila usoda za to prikrajšala. Ne pregrdo, pač dovolj, da mi pohod na približno 5300 nadmorskih metrov ni namenjen. Ker bi me lahko glavca bolela, ne bi pa vedel, ali zaradi višine ali mi je odpovedala napeljava v betici. Kar bi bilo sitno.

Pravkar sem prečital knjigo dveh super Slovencev, ki sta, kot se za gornike spodobi, bolj ali manj patetično, iščoč te in one grale ter metafizične neoprijemljivosti, popisovala svoje večdesetletne plezalske in prijateljske navezave. Prek njunih zgodb sem obiskal precej sveta, opise preverjal na googlu in fovšljivo strmel ob prizorih z Velebita, predvsem pa iz Kanade. Oh, kako rad bi bil tamkaj, kajpak ne plezalno, magari s svojo specialko. Ne ono, s katere bi razbiral poti, ampak z ono, ki bi jo gonil. Pa verjetno tudi to ne bo šlo v tem življenju.

Človek se pač sprijazni, da si mora svoj Everest prilagoditi. Lahko ima 2864 ali 13 metrov v višino, lahko 42 ali petsto kilometrov v daljave, lahko, bognedaj, pelje v globine morja ali duše. In težko mi gre z jezika, saj sam sebe negiram, morda je včasih resnici na ljubo pot pomembnejša od cilja. Pot kot štreka in kot švic.

Gorniških podvigov že nekaj let ne spremljam, sem pa po zadnji prebrani knjigi vseeno vtipkal poizvedovanje o Sagarmatinem baznem kampu. Pred menoj se je razprla pahljača ponudnikov, ki me tjakaj pripeljejo varno, Lukline pasti niso omenjene. A če verjamete ali ne, cen nisem niti pogledal.