Pred spletnim nasiljem moramo zaščititi otroke, a tudi odrasle ženske

Število primerov digitalnega nasilja je s pojavom družbenih omrežij in novih tehnologij občutno naraslo, pogosto so tarča otroci in mladostniki. Razsežnosti digitalnega nasilja ne smemo zanemarjati, saj gre za enako škodljivo manifestacijo nasilja zaradi spola, kot ga ženske in dekleta doživljajo v fizičnem svetu. Gre za globalni problem, ki mu zakonodaje posameznih držav ne sledijo vedno na način, da bi čim bolje zaščitile žrtve.

Prvi center za splav je simbolična klofuta žensk poljskim politikom

Rezultati raziskave, ki so jo leta 2024 izvedli na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani na vzorcu 500 mladih, so pokazali, da so fantje najpogostejši spletni nadlegovalci tako deklet kot fantov, hkrati pa razkrili resne posledice spletnega nadlegovanja deklet. Med učenci od 7. do 9. razreda je vsaj eno obliko nadlegovanja v zadnjem šolskem letu doživelo 65 odstotkov učenk in dobra polovica učencev.

Med srednješolci je delež malo manjši – vsaj eno obliko nadlegovanja je doživelo 63 odstotkov dijakinj in 54 odstotkov dijakov. Odstotne točke so se v primerjavi z enako raziskavo leta 2018 pri šolarjih povečale, pri dijakih ostajajo bolj ali manj enake.

Najstnice so bile največkrat tarča širjenja neresničnih govoric o njih, prejemanja sporočil z neprimerno vsebino spolne narave, žaljivih komentarjev o videzu in telesno sramotenje ter fotografiranja in objavljanja vsebin brez njihovega dovoljenja. Dekleta pogosto ne vidijo smisla, da bi povzročitelja prijavile. 34 odstotkov šolark in šolarjev je že prejelo gole slike drugih oseb, med dijaki je takih 49 odstotkov, je povedala Ajda Petek, ki dela na točki ozaveščanja o varni rabi interneta Safe.si.

Širjenje govoric in intimnih vsebin

Načinov izvajanja digitalnega nasilja je ogromno – zasmehovanje, trolanje, zloraba telefonov za preslepitev reševalne službe, ki pošlje pomoč, pa poniževanje, grožnje z objavo intimnih posnetkov, seksistični sovražni govor, pošiljanje sporočil s seksualno vsebino, zasledovanje …

Že odbor za odpravo diskriminacije žensk (CEDAW) je leta 2023 Sloveniji priporočil, naj sprejme celovito strategijo za boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami in otroki, vzpostavi stalni mehanizem za usklajevanje, nadzorovanje in ocenjevanje učinkovitosti sprejetih ukrepov ter zagotovi ustrezno in razčlenjeno zbiranje podatkov. Raziskave o tem, kako razsežno je v Sloveniji digitalno nasilje med odraslimi ženskami, še ni.

V pravkar objavljenem poročilu o digitalni dimenziji nasilja nad ženskami in dekleti v Sloveniji so pri Društvu za nenasilno komunikacijo navedli, da »ženske, žrtve intimno-partnerskega nasilja, navajajo, da digitalne oblike nasilja predstavljajo dodatno plast in razširitev drugih oblik nasilja. Najpogostejše digitalne oblike nasilja, o katerih poročajo žrtve, so širjenje govoric ali intimnih vsebin prek družbenih medijev in e-poštnih seznamov, zasipanje z e-pošto in kratkimi esemesi ter včasih celo nameščanje aplikacij za sledenje na mobilne telefone, ki so namenjene razkrivanju lokacij žrtev«.

Kaznivih dejanj nadlegovanja na spletu in psihičnega nasilja pri nas ne poznamo. FOTO: Črt Piksi/Delo

Zakonodajni okviri pogosto ne sledijo razvoju tehnologije in grožnjam, ki jih ta lahko predstavlja za življenje in varnost žensk in deklet. »Države so se tako prisiljene zateči k razširitvi področja uporabe obstoječe zakonodaje, ki je bila pogosto oblikovana za zelo različna kazniva ravnanja in včasih ne odraža ustrezno dejanske škode, ki jo povzročajo ravnanja, posredovana z digitalnimi tehnologijami oziroma digitalne razsežnosti nasilja,« piše v poročilu, katerega namen je predstaviti nekatere ključne pravne in druge izzive Slovenije pri spopadanju z digitalno razsežnostjo nasilja nad ženskami. Poročilo je bilo pripravljeno v okviru projekta Sveta Evrope Odpravljanje nasilja nad ženskami: večdržavni program.

Priporočila ...

V njem sta nacionalni strokovnjak Aleš Završnik in mednarodna strokovnjakinja Louise Hooper nanizala več priporočil, ki bi jih Slovenija morala upoštevati, če se želi bolj(e) boriti proti digitalnemu nasilju nad ženskami in dekleti. Završnik je na predstavitvi poročila povedal, da »smo v zadnjih dvajsetih letih priča sovpadu dveh velikih sprememb. Prva je tehnološka, saj v četrti industrijski revoluciji uporabniki ustvarjajo ogromno vsebin, nekatere so lahko tudi nasilne. Druga velika sprememba je družbena, ki je – kot na primer gibanje #MeToo oziroma #jaztudi v Sloveniji – odstrla razsežnost mizoginije in spolnega nasilja«.

Boj za pravice žensk se bije na mednarodnem parketu

Poudaril je, da je bilo v zadnjih petdesetih letih v Sloveniji vedno prisotno prevpraševanje kazenskopravnega sistema in da to ni nekaj, kar bi se začelo z gibanjem #jaztudi. »Včasih ni enostavno razumeti novih konceptov nasilja skozi slovensko zakonodajo,« je dejal Završnik in omenil konkreten primer, ki je majhen zgolj na videz, in sicer prevajanje pojmov v angleškem jeziku, kot so cyberbullying, doxing, orbiting, sexting …

Pomembno je tudi, kje se potegne črta med tem, kaj predstavlja (zgolj) prekršek in kdaj je nekdo storil kaznivo dejanje, saj je od tega odvisno, kako bo k primeru pristopil pravosodni sistem. Nasilja v digitalnem okolju je veliko, tarča so zelo pogosto (tudi) ženske na vidnih političnih položajih, aktivistke, borke za človekove pravice, še posebej za pravice žensk.

Kristina Krajnc iz Inštituta 8. marec je na predstavitvi poročila povedala, da članice inštituta dobivajo ogromno grozečih komentarjev in sporočil, najbolj je izpostavljena direktorica Nika Kovač. »Ko se komentarji skoncentrirajo, ima to lahko resne psihološke posledice na posameznika, na občutek lastne varnosti, včasih se človek vpraša, ali je še vredno nadaljevati s tem. Če so komentarji vsebinska kritika, so dobrodošli. Nekateri pa niso vezani na vsebino, pač pa so le odraz tega, da se človek udejanja v javnem prostoru, da nekoga moti in ga želi utišati, prizadeti ali sprostiti sovraštvo,« je še dejala Krajnčeva.

Načinov izvajanja digitalnega nasilja je ogromno. FOTO: Blaž Samec/Delo

Slovenija, kot še izhaja iz poročila, ima pravni okvir, ki lahko zajema zalezovanje z digitalnimi sredstvi, bi pa veljalo razmisliti o tem, da se zagotovi, da prekršek iz zakona o varstvu javnega reda in miru zajema zalezovanje v digitalnem okolju ali z digitalnimi sredstvi. Prav tako bi morala država proučiti, ali bi bilo treba psihično nasilje na splošno ali le tisto psihično nasilje, storjeno v digitalnem okolju, vključiti v kazenski zakonik.

Čeprav tako ministrstvo za pravosodje kot policija v več jezikih ozaveščata javnost o pravnih postopkih in pravicah, pa bi bilo treba »zagotoviti in razširiti informacije o pravnih možnostih in podpornih storitvah, ki so na voljo žrtvam nasilja nad ženskami, storjenega v digitalnem okolju, ter vzpostaviti spletne in nespletne pritožbene mehanizme v okviru organov pregona in tožilstva, do katerih bodo lahko ženske enostavno in takoj dostopale«.

Iz domačega okolja še vedno umikamo žrtve in ne nasilnežev

Louise Hooper je poudarila, da »včasih traja tedne, da se pornografska vsebina odstrani iz digitalnega okolja«, pri tem je izpostavila tudi potrebo po učinkovitosti izrečenih ukrepov, kakršen je, denimo, pripor za storilca. Hooperjeva je poudarila tudi, kako pomembno je sodelovanje med mediji in organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj.

Kar nekaj priporočil gre v smeri, da bi lahko slovenski organi žrtvam digitalnega nasilja zagotovili dostop do odstranitve vsebin, spodbujali moderiranje vsebin in odstranjevanje sovražnih uporabniških računov ter zagotavljali ustrezno usposobljenost posameznikov, ki bodisi odkrivajo bodisi preganjajo digitalno nasilje nad ženskami.