Petindvajseti november je mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. V Sloveniji so policisti v prvem polletju letos obravnavali 721 primerov kaznivega dejanja nasilja v družini, v celotnem lanskem letu pa 1312. Nasilje je prisotno tako v mestih kot na podeželju, in čeprav so mreže pomoči za ženske in otroke dobro razvejene, primanjkuje strokovno usposobljenega kadra, ki bi lahko z empatijo in znanjem žrtvam pomagal. Na centre za socialno delo se zaradi nasilja po pomoč obrne več kot 2600 žensk na leto.

Ko Blake zamudi priložnost biti tiho – nasilje ni romantično niti seksi

V Sloveniji deluje več varnih hiš in zavetišč, nekaj kriznih centrov za ženske in otroke, žrtve nasilje, ter mlade, pomoč pa številni prostovoljci zagotavljajo na varnih točkah in svetovalnih telefonih. V Skupnosti centrov za socialno delo – pod njihovim okriljem delujejo štiri varne hiše – so povedali, da bi potrebovali vsaj še prehodne oblike namestitev kot zunanje enote, kot so stanovanja, namenjena postopnemu prehodu žrtve nasilja v samostojno življenje.

Država je v centrih za socialno delo v zadnjih desetih letih sofinancirala že omenjene štiri socialno-varnostne programe varnih hiš – regijsko hišo Kras, varno hišo Ptuj, varno hišo Maribor in zavetišče za ženske in otroke Pepcin dom. Lani je za to namenila 480.000 evrov, letos dobrih 516.000. Letos so v štiri varne hiše do 31. oktobra namestili skupaj 65 žensk, lani 76, leto pred tem 77.

Izkušnje s terena kažejo, da se žrtve nasilja raje umaknejo v večja mesta, kjer se počutijo bolj varne oziroma skrite pred povzročitelji nasilja. Varne hiše, kot so poudarili v Skupnosti centrov za socialno delo, potrebujejo tudi v manjših mestih, saj se nemalokrat žrtve nasilja, zaradi oddaljenosti (služba, prešolanje otrok) ne odločajo za umik na varno v večje kraje. Pri tem v centrih opažajo, da primanjkuje varnih namestitev tudi za skupine, kot so starejši in invalidi, ki so vse pogosteje žrtve nasilja.

Pred slabimi tremi tedni, ko se je v Sloveniji zgodil femicid, je tudi minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec dejal, da je »nasilja nad ženskami v naši družbi precej več, kot smo si pripravljeni priznati«. Ob 20. obletnici varne hiše na Ptuju je opozoril, da v dveh desetletjih ni bila nikoli prazna.

Na voljo vam je brezplačna telefonska številka SOS-telefona 080 11 55. FOTO: Roman Šipić/Delo

Prostih mest v varnih hišah, kot je povedala predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin, ne primanjkuje, težava je, da se »žrtvam nasilja ponuja umik v varno hišo, drugih zaščitnih ukrepov pa ne uporabljamo dovolj pogosto ali pa sankcije niso takšne, da bi povzročitelje dejansko odvrnile od tega, da nadaljujejo nasilje nad žrtvijo. Med povzročitelji je kar nekaj takšnih, ki prepoved približevanja redno kršijo, ne upoštevajo niti drugih navodil institucij ter v teh primerih dobivajo denarne kazni, kar pa jih večinoma ne ustavi.«

Žrtve se takrat počutijo najbolj ogrožene, saj vidijo, da kljub vključitvi različnih državnih ustanov tem ne uspe zaustaviti povzročitelja. V nevladnih organizacijah si prizadevajo razširiti glas žrtev, a hkrati opozarjajo, da bi bilo nujno treba v primerih, ko ni dovolj en zaščitni ukrep, fizično onemogočiti povzročitelju, da bi prišel do žrtve. Med letoma 2016 in 2021 je policija izrekla 5659 ukrepov prepovedi približevanja zaradi nasilja v družini; večina kršiteljev prepoved upošteva, v redkih primerih pa so se v času ukrepa zgodili tudi umori.

Veliko pomanjkanje strokovnega kadra

Žrtve nasilja tega pogosto ne prijavijo, ker ne zaupajo, da jih bo sistem uspel zaščititi. Z ministrstva za delo so v letos sprejeti resoluciji o nacionalnem programu za preprečevanje nasilja v družini in nad ženskami (2024–2029) tudi sami opozorili na pomanjkanje preventivnih aktivnosti in izobraževanj strokovnjakov, ki se ukvarjajo z nasiljem.

Na vprašanje, kaj nameravajo storiti, da bi se to spremenilo, so navedli »okrepitev dela s strokovno in splošno javnostjo ter krepitev preventivne dejavnosti in ozaveščanje širše javnosti o pomenu ničelne stopnje tolerance do vseh pojavnih oblik nasilja, njihovih posledicah in nujnosti preprečevanja«. V pripravi so tudi spremembe zakonodaje, ki bodo omogočile supervizijo za vse strokovne delavce v centrih za socialno delo, torej tudi tiste, ki delajo na področju nasilja v družini, saj je sedanja supervizija zakonsko omogočena le izvajalcem socialnovarstvenih storitev.

Premalo je preventivnih aktivnosti in izobraževanj strokovnjakov za spopadanje z nasiljem. FOTO: Roman Šipić/Delo

V nevladnih organizacijah opažajo, da je ukrepanje institucij večinoma odvisno od osebne angažiranosti posameznega strokovnega delavca in znanja, ki ga ta ima. »V zadnjem času, ko imajo ustanove, ki morajo sodelovati v koordiniranem pristopu, premalo kadra, opažamo, da je izkušenj in znanja na tem področju vse manj. To nas zelo skrbi. Zdi se, da se stanje namesto izboljševanja slabša. Ta delovna mesta so močno obremenjena, ljudje so pod velikim pritiskom, zato zapuščajo stroko. Bomo v prihodnje sploh še lahko pričakovali dovolj dobre intervencije policije, strokovno podporo centrov za socialno delo in hitrih procesov na sodiščih, ker vsem primanjkuje kadra?« se je vprašala Katja Zabukovec Kerin.

Opozorila je na paradoks, da namreč ljudje pričakujejo ne le aktivno, ampak tudi učinkovito ukrepanje institucij, a hkrati je očitno, da to v praksi ne deluje in zaradi pomanjkanja strokovnega kadra bo čedalje slabše. V Sloveniji ob vsem tem še vedno iz domačega okolja pred nasiljem umikamo žrtve in ne povzročiteljev nasilja.

Predsednica Društva za nenasilno komunikacijo je poudarila, da »nas skrbijo človekove pravice povzročiteljev in ali jim smemo omejiti gibanje, ne skrbi pa nas, da se morajo žrtve zato, da ne pridejo v stik s povzročiteljem, same zapreti v neke vrste pripor«.

Povzročitelji lahko zavrnejo sodelovanje v svetovalnem programu, ignorirajo vabila ustanov in jim nihče nič ne more, žrtve pa so tiste, od katerih se zahteva, da aktivno sodelujejo s povzročiteljem nasilja, kot da se ni nič zgodilo.