Pravna farsa v NKBM težka tri milijone evrov

Uprava NKBM je v vrsti postopkov proti nekdanjim vodilnim leta 2013 proti nekdanjemu prvemu možu banke Matjažu Kovačiču in nekdanji članici uprave Manji Skernišak vložila tudi odškodninsko tožbo v vrednosti 23,1 milijona evrov. Očitali so jima opustitev dolžnega ravnanja pri odobritvi petih kreditov. Šlo je za kredite Stavbarju Gradnje, Gradisu Celje, Pom Investu, Celjski borzni hiši in Centru Naložbe.

Višje sodišče v Mariboru je tožbo zavrnilo in odločilo, da jima mora banka povrniti tudi vse sodne stroške. Do povrnitve je prav tako upravičenih tudi šest stranskih intervenientov (gre za stranke, ki naj bi imelev postopku domnevni pravni interes). Na različnih stopnjah sodnega postopka so stranski intervenienti tako postali še dva nekdanja člana kreditnega odbora, nekdanji vodja poslovanja z gospodarskimi družbami ter trije nekdanji nadzorniki banke. Stroški so visoki, saj znašajo več kot 2,8 milijona evrov, skupaj z obrestmi pa je znesek precej višji od treh milijonov evrov.
 

Novemu vodstvu je prekipelo

Banka, ki je bila v skoraj vseh postopkih proti nekdanji upravi neuspešna in se je odločila, da se na izgubljene sodbe ne bo pritožila, se je po naših informacijah zdaj odločila za ukrepanje pri razsodbi višjega sodišča glede omenjene trimilijonske povrnitve sodnih stroškov. Po naših informacijah so jih pripravljeni plačati le Matjažu Kovačiču in Manji Skernišak, ne pa tudi preostalim. V NKBM zadev, ki še potekajo, ne komentirajo. Po naših informacijah so na vrhovno državno tožilstvo vložili pobudo za zahtevo za varstvo zakonitosti proti sodbi višjega mariborskega sodišča v delu, ki se nanaša na stroške stranskih intervenientov. V obrazložitvi poudarjajo, da NKBM glede na veljavno zakonodajo ni imela pravnega sredstva, s katerim bi lahko izpodbijala odločitve sodišč na prvi stopnji glede pridružitve stranskih intervenientov in stroškov, ki so s tem nastali. Pričakovati je, da se bo obrnila tudi na ustavno sodišče.

NKBM ne problematizira plačila 424.556 evrov stroškov Matjažu Kovačiču, nekdanjemu predsedniku uprave in 375.095 evrov Manji Skernišak, članici uprave, preostanka stroškov, ki so se nabrali na račun stranskih intervenientov v postopku, pa ni pripravljena plačati.



»S tem kdo se je prijavil kot stranski intervenient absolutno nisem imel ničesar, na to nisem imel prav nobenega vpliva. Banka je ob vlaganju tožb vedela, kakšni bodo stroški, če bo izgubila. Dejansko so pri vsej zgodbi zaslužili samo odvetniki. Zame je ta zgodba končana in jo tako želim tudi obravnavati. Torej pozabiti," komentira nekdanji prvi mož NKBM Matjaž Kovačič.

 

Pri tožbi, obsojeni na neuspeh, še zaslužek

Je ureditev, ki omogoča »zaslužkarstvo« zainteresiranih strank, sporna? »To je kot kaže kar precej neobičajen primer številčnosti stranskih intervenientov. Ko se odloča o vložitvi tožbe, se seveda lahko pričakuje, da se bo toženi stranki v postopku lahko še kdo pridružil in stroške tožnika ob morebitnem neuspehu tožbe povečal. V tožbah, kjer pa je že od vsega začetka jasno, da je verjetnost za njihov uspeh že zaradi ekstremne višine tožbenega zahtevka zoper posamezne fizične osebe dokaj majhna, se pa zadeva predstavi še v nekoliko drugačni luči, še zlasti, če se postopku pridruži tako veliko strank, katerim je bil priznan obstoj pravnega interesa. Lahko bi šlo celo za primer, da so nekatere osebe ocenile dobre možnosti za uspeh v postopku in računale na odobritev pravdnih stroškov. Tega ni mogoče izključiti. Seveda pa so morali vsi udeleženci v postopku sodišču pojasniti svoj pravni interes za sodelovanje v postopku, saj v postopek ne more vstopiti kar vsakdo. Kljub temu pa je ta primer lahko eksemplaričen in bi lahko napotoval k razmisleku o omejitvi stroškov stranskih intervenientov po višini oziroma sodno presojo njihove potrebnosti za postopek« komentira odvetnik Matjaž Pantelič iz odvetniške družbe Pantelič in partnerji.



V povezavi z obravnavanim primerom pa se postavlja celo vprašanje skladnosti predpisov, ki omogočajo tako visoka povračila stroškov postopka, z ustavo. Ustavno sodišče je nedavno razveljavilo zakon o sodnih taksah oziroma odločilo, da morajo stroški sodne takse v zadevah z izjemno visokimi zahtevki biti omejeni na razumne zneske, in je kot najvišjo takso določilo tisto, ki jo je zakon določal pri znesku vrednosti zahtevka 500 tisoč evrov, to je dobrih šest tisoč evrov za posamezno stopnjo postopka. Tudi to, poudarja Matjaž Pantelič, kaže, da ustavno sodišče glede nesorazmernosti zneskov razmišlja v podobni smeri. Podobno kot enormne sodne takse bi namreč tudi izjemno visoki stroški postopka lahko posameznike na neustaven način odvračale od uveljavljanja pravice do sodnega varstva in pravnega sredstva. Višina povračila stroškov postopka bi se morala kar najbolj odražati v dejanskem obsegu stroškov, kar pa v primeru izjemno visokih in tudi izjemno nizkih povračil stroškov ni podano. Opozarja sicer, da so nagrade za delo odvetnikov v pravdnih postopkih in s tem stroški postopkov zdaj že omejeni navzgor in do takšnih ekstremnih primerov ne more več prihajati. Ko se je NKBM začela pravdati, pa stroški postopka še niso bili omejeni na takšen način, zaradi česar je lahko prišlo do obravnavanega primera.
 

Sanirali drago, prodali poceni

Država je v NKBM leta 2013 poleg sanacije bank vložila 850 milijonov evrov. Poleg tega je od nje leta 2014 odkupila za 972 milijonov evrov slabih terjatev, za katere je plačala malo manj kot 300 milijonov evrov in jo s tem očistila slabih kreditov. Ameriški finančni sklad Apollo jo je kupil poleti 2015 in si le nekaj mesecev po prevzemu izplačal 16,7 milijona evrov dividende. V resnici je kupnina tako znašala le dobrih 233 milijonov evrov.