Pomembnost kakovostne zdravstvene obravnave športnih poškodb

Zdravo in varno ukvarjanje s telesno dejavnostjo, vključno s športom, je zmerno in redno. Za ohranjanje zdravja odraslih je po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije potrebnih vsaj 150 minut zmerno intenzivne ali 75 minut visoko intenzivne telesne dejavnosti na teden oziroma ustrezna kombinacija obeh. Poleg tega je za odrasle priporočljivo vsaj dvakrat na teden izvajanje vaj za mišično moč in vzdržljivost.

In kakšno je zdravo, zmerno in varno ukvarjanje s športom v vseh življenjskih obdobjih, saj vemo, da lahko v želji po hitrih učinkih marsikdo pretirava, kar lahko hitro pripelje do poškodb? Aktualna priporočila Svetovne zdravstvene organizacije (iz leta 2020) podajajo tudi zgornjo mejo tedenske količine udejstvovanja v aerobnih zmerno do visoko intenzivnih telesnih dejavnostih; to je 150–300 minut zmerno intenzivne ali 75–150 minut visoko intenzivne oziroma ustrezna kombinacija obeh. »Dodatne zdravstvene koristi, ki bi jih prineslo preseganje teh priporočil, so zgolj pogojne (vezane zlasti na zdravstveno stanje, telesno pripravljenost in starost),« pojasnjuje dr. Nejc Šarabon, dekan Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem.

Posameznik lahko doseže omenjena priporočila z udejstvovanjem v različnih vsakodnevnih telesnih dejavnostih, in ne zgolj v športu ali rekreaciji, še poudarja dr. Šarabon, ki je diplomirani fizioterapevt in profesor športne vzgoje, doktoriral pa je iz kineziologije. Sogovornik, ki se pri svojih raziskavah osredotoča predvsem na gibalne sposobnosti in živčno-mišično upravljanje gibanja v povezavi s športno zmogljivostjo in zdravjem, še poudarja, da je namen omenjenih javnozdravstvenih priporočil zlasti preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni, zato pretiravanje v želji po hitrih učinkih tukaj ne bo dosti pomagalo. »Ključna sta rednost in postopno povečevanje obremenitev, kadar posameznik želi povečati količino ali se začne ukvarjati z neko novo obliko telesne dejavnosti.«

Prenašanje znanstvenih spoznanj v prakso

Dr. Nejc Šarabon je tudi avtor več patentov, tako je v okviru evropskega raziskovalnega projekta Spexor s sodelavci ter z Institutom Jožef Stefan in še petimi partnerji iz tujine sodeloval pri razvoju eksoskeleta, ki zaposlenega pri vsakem dvigu razbremeni za do 30 kilogramov. Sodeloval je v raziskavah in pri razvoju področja meroslovja v športu in rehabilitaciji, njegovo 20-letno znanstvenoraziskovalno, strokovno in razvojno delo pa je, kot pravi, res raznoliko v več pogledih. Njegovi temeljni usmeritvi sta biomehanika in živčno-mišično upravljanje gibanja človeka.

»Na teh dveh področjih se lotevam aplikativnih izzivov, ki segajo na področja optimizacije procesa gibalne vadbe s ciljem športnega dosežka ali pa preventive/rehabilitacije mišično-skeletnih poškodb, ergonomije bivalnega okolja in opreme ter meroslovja na omenjenih področjih. Rad imam tudi tehnično-razvojno delo, pri čemer se ukvarjam z inovacijami, ki prispevajo h kakovostnejšemu vrednotenju zmogljivosti, bolj varnim in učinkovitim vadbenim praksam. Vprašanja Zakaj nekaj delamo? Kako nam bo to pomagalo? Kaj in kako lahko naredimo bolje? me dražijo, vabijo in izzivajo.«

Strašno ga moti, še pojasnjuje, da ljudje zelo veliko stvari delamo po inerciji in brez resne kritične utemeljitve. »Z izjemno ekipo mlajših kolegov na Fakulteti za vede o zdravju UP želimo dati svoj prispevek k izboljšavam na svojem strokovnem področju. Zadnja leta nam to uspeva, v mednarodnem merilu na omenjenih področjih igramo vidno vlogo.«

Pri prenašanju znanstvenih spoznanj v prakso je ključno dobro sodelovanje s strokovnjaki, ki delajo v praksi, še poudarja sogovornik in dodaja, da si je treba pridobiti njihovo pozornost in zaupanje ter pokazati pot, kako se ustaljene (pomanjkljive) prakse lahko spremenijo oziroma izboljšajo. »Priložnost za to so tudi programi za vseživljenjsko učenje, ti lahko pomembno pomagajo graditi družbo, ki prepoznava in ceni na znanosti temelječe odločitve in upravljanje.« Skandinavske države, Nova Zelandija in Avstralija so v mnogih pogledih tiste države, ki jim nekoliko bolje kot drugim uspeva na znanosti temelječe upravljanje družbe, še doda.

Dr. Nejc Šarabon je v preteklosti redneje sodeloval tudi z Olimpijskim komitejem Slovenije, zdaj pa sodeluje z nekaterimi zasebnimi zdravstvenimi sredinami ter tudi z leta 2021 ustanovljenim Posvetovalnim odborom za preventivo in rehabilitacijo v športu pri Triglavu, zdravstveni zavarovalnici; to mu omogoča, da znanstvena spoznanja prenaša v prakso. Vesel je bil povabila v omenjeni posvetovalni odbor in izkazanega zaupanja kolegov, da prevzame vlogo prvega med enakimi v odboru. »Naša naloga je, da predlagamo učinkovite rešitve, ki bi prispevale k varnejšemu ukvarjanju s športom ter podprle prizadevanja za primarno, sekundarno in terciarno preventivo športnih poškodb. Naše pobude oziroma rešitve zasledujejo načelo na dokazih utemeljene prakse.«

Pomembnosti celovite zdravstvene obravnave posameznika se dobro zavedajo tudi v Triglavu, zdravstveni zavarovalnici, saj, kot pojasnjujejo, vedno znova med storitve vključujejo nove izvajalce in nadgrajujejo obstoječa partnerstva. V Posvetovalni odbor za preventivo in rehabilitacijo v športu Triglav Zdravje so vključeni neodvisni strokovnjaki s področij ortopedije, fiziatrije, fizioterapije, kineziologije in medicine dela, prometa in športa, ki z interdisciplinarnim mnenjem, diskusijo ter vpogledom v strokovne oziroma klinične protokole in procese pomagajo pri presoji ustreznosti določenih konkretnih razvojnih rešitev ali predlogov. »Na ta način je razvoj storitev Triglava, zdravstvene zavarovalnice relevanten proces, ki zadovoljuje oziroma dopolnjuje dejanske potrebe in hkrati upošteva tako izvajalce zdravstvenih storitev (bolnišnice, zdravnike, medicinske sestre) kot njihove zavarovance (paciente, bolnike),« še pojasnjujejo.

Referenčno e-stičišče znanja za zdrav šport

In kako bi v Sloveniji lahko vzpostavili nacionalno referenčno e-stičišče znanja za zdrav šport, kamor bi šel trener oziroma fizioterapevt pogledat, kaj je na znanstvenih dokazih utemeljena praksa? Kako bi lahko združili na nacionalni ravni športno in zdravstveno sfero, podobno kot imajo to v ZDA? Kot pravi dr. Šarabon, je za tovrstne podvige predvsem pomembno, da odločevalci prepoznajo vrednost omenjenega modela in ustrezno finančno podprejo tovrstne ambicije.

»V Sloveniji imamo razmeroma dobro razvito tako področje kineziologije in športa kot tudi zdravstva, medtem ko imamo pri njunem povezovanju še veliko prostora za izboljšave. Ravno s takšnimi projekti, kot ga omenjate, bi s tesnim sodelovanjem strokovnjakov s področja kineziologije in zdravstva krepili vez med omenjenima sferama. Pomembno je namreč, da je strokovnjak s področja zdravstva seznanjen z znanjem in kompetencami strokovnjaka s področja kineziologije in obratno. S tem se gradi spoštovanje med njima in se hitreje prepoznajo področja, ki jih bolje pokriva prvi ali drugi, ter področja, na katerih bo znanje obeh pripeljalo do sinergijskih učinkov,« pojasnjuje dr. Šarabon.

V zvezi s preprečevanjem poškodb in rehabilitacijo so med drugim pred dvema letoma na Fakulteti za vede o zdravju v sodelovanju z Nogometno zvezo Slovenije razvili spletno platformo za zmanjševanju poškodb v nogometu s prosto dostopnimi preventivnimi in pozno rehabilitacijskimi vadbenimi programi za deset najpogostejših akutnih in kroničnih poškodb v nogometu. V zadnjih petih letih so sicer na fakulteti izvajali več projektov, ki so vključevali različne e-rešitve, namenjene opolnomočenju bodisi končnih uporabnikov (športnikov) bodisi strokovnjakov, ki delujejo v športu (trenerji, fizioterapevti).

»Nekatere rešitve so bile namenjene zdravju na delovnem mestu (projekta Star-Vital in PKMO, Promocija aktivnosti za preprečevanje kostno-mišičnih obolenj in psihosocialnih tveganj pri delu), druge pa preventivi in rehabilitaciji mišično-skeletnih poškodb športnikov (spin-off projekta TELASI: DancEpos, Medoss). V teh primerih je šlo za omejene pilotne projekte na dokazih utemeljenih vsebin, ki se gibljejo na polju e-zdravja, vendar imajo omejen doseg.«

Dekan dr. Nejc Šarabon še dodaja, da imajo na fakulteti vsebinsko znanje in tehnološke osnove, ki bi omogočali konkreten prispevek k celovitejši rešitvi tistega, kar imenujemo e-zdravje. »Ta materija je v Sloveniji skupek razdrobljenih rešitev, pilotov … Morali bi vzpostaviti sistemsko e-rešitev, ki bi postala referenčno nacionalno stičišče verodostojnih informacij s področja preventive, rehabilitacije, samostojne skrbi za zdravje itd. To bi bil pravi ambiciozen projekt, ki bi nedvomno upravičil vložek, če bi bil ustrezno domišljen in izveden. Verjamem, da to zmoremo in si zaslužimo.«

Poškodbe oziroma zdravstvene težave pri rekreaciji/športu in (dolgotrajna) rehabilitacija ne vplivajo le na zdravje in počutje posameznika, ampak tudi na absentizem (tako z delovnega mesta kot na primer pri profesionalnih športnikih iz aktivnega igranja) in s tem povezane stroške v podjetjih, gospodarstvu, klubih in družbi. Zato so potrebni tudi ukrepi za zmanjšanje dejavnikov tveganja za nastanek poškodb pri športu oziroma rekreaciji. To pa se, kot pravi dr. Šarabon, začne pri nadgradnji znanja in kompetenc izvajalcev organiziranega športa. Ti so tisti, ki po navadi oblikujejo in vodijo vadbene/trenažne procese ter imajo pomembno vlogo pri gojenju kulture zdravega športa med njihovimi varovanci.

»V športu se veliko znanja in kompetenc prenaša iz generacije v generacijo (nekdanji varovanci postanejo trenerji), spet novo znanje se pridobiva na usposabljanjih za delavce v športu ter med izobraževanjem na fakultetah. Organizirana izobraževanja so tako velika priložnost, da z vključevanjem vsebin, vezanih na preventivo v športu, pripomoremo k zmanjševanju športnih poškodb v praksi.«

In kaj bi bila lahko optimalna obravnava s športom povezanih zdravstvenih težav tako pri športnih rekreativcih kot pri profesionalnih športnikih? Športne poškodbe so del športa, s preventivnimi ukrepi lahko marsikatero preprečimo ali omilimo, a vseh nam seveda ne bo uspelo, še pojasnjuje sogovornik in dodaja, da je pri poškodbi zelo pomembno, da je športnik čim prej deležen kakovostne zdravstvene obravnave – diagnostike in rehabilitacije.

»Vse poškodbe seveda niso nezgodne narave, temveč so posledica nakopičenega mehanskega stresa ali preobremenitev. Optimalna obravnava športnika tako vključuje tudi presejalno diagnostiko, s katero odkrivamo prve znake kumulativno povzročenih poškodb ali drugih šibkosti lokomotornega aparata, kot so mišična nesorazmerja, pomanjkljivosti v tehniki gibanja ipd., vse z namenom zgodnjega ukrepanja,« sklene dr. Šarabon.