Za pritiske, ki jih je ustvarila pandemija covida-19, še zdaleč niso neobčutljivi otroci in adolescenti. Najpogostejše duševne motnje pri zadnjih – ne nujno povezane zgolj z obdobjem pandemije – so anksiozne in depresivne motnje, pravi Jerica Radež, specializantka klinične psihologije na Univerzi v Oxfordu in Oxford Health NHS Foundation Trust. Kompleksnost težav, ki so jih imeli ljudje že pred pandemijo, se je marsikje povečala.

Pandemija je po eni strani razgalila sistemske težave, povezane z dostopnostjo do psihološke oziroma psihiatrične pomoči, po drugi pa osvetlila (druge) vidike neenakosti. Rezultati prvih raziskav kažejo, da je s pandemijo povezan porast duševnih težav predvsem pri mlajših otrocih. Potencialno so še bolj ogroženi tisti, ki živijo v socialno neprivilegiranih okoljih. Na Otoku le majhen delež otrok dostopa do psihoterapevtske pomoči, utemeljene na dokazih, kot je kognitivno-vedenjska terapija. In ti, ki jo dobijo, so večkrat iz bolj privilegiranih družin.



Neenakost se pogosto generacijsko prenaša. Zato se je treba začeti o težavah z duševnim zdravjem pogovarjati v šolah in tako povečati dostopnost strokovnih storitev za otroke in mladostnike, poudarja sogovornica. V Veliki Britaniji so že začeli postavljati klinike za covid-19, katerih pomemben del so psihologi in psihiatri. »Veliko se ukvarjamo z duševnim zdravjem. Posledice koronavirusne bolezni so pri mnogih dolgotrajne in podobne sindromu kronične utrujenosti. Tudi tisti z običajnim potekom bolezni imajo večje tveganje za razvoj psihiatričnih in nevroloških težav,« še pojasnjuje.

Učinkovitost terapij na daljavo

Na nekoliko provokativno vprašanje, ali je pandemija koronavirusa morda priložnost za predstavnike stroke, ki se ukvarjajo s težavami v duševnem zdravju, da so priča nečesa, kar se (na srečo) zgodi izjemno redko, odgovarja: »Z vidika raziskovanja je morda res zanimivo, a pandemijo povezujem predvsem s povečano razširjenostjo težav z duševnim zdravjem in njihove kompleksnosti. Delo samo pa tudi za nas ni preprosto, povezano je z večjim stresom. Ko končno vidim paciente v živo, sem oblečena kot astronavt, kar je seveda pravilno, a otežuje komunikacijo. Poleg tega se neprestano bojiš, da boš koga okužil.«

Tudi pri terapijah na daljavo lahko pacientom učinkovito pomagajo – nekaterim posameznikom take vrste obravnava celo še bolj koristi. »Pacienti, s katerimi trenutno delam, imajo pogosto pridružene težave s fizičnim zdravjem. In vprašanje je, ali bi si priskrbeli pomoč za terapijo v živo. Prvič zato, ker je zanje obisk klinike, oddaljene 45 minut vožnje, pogosto prezahteven. Včasih pa jim to otežuje narava duševnih težav. Delam, recimo, z osebo, ki ima zelo hudo socialno fobijo, ne želi se predstaviti v živo niti kazati na kameri. Zanjo je taka terapija izjemno pomembna. Dobi psihoterapevtsko pomoč, ne da bi ji bilo treba zapustiti stanovanje. Postopoma ga najbrž bo.«

Pristop do pacientov je glede na njihovo starost različen. Jerica Radež je bila še posebno med doktorskim študijem osredotočena na mladostnike. »Glavna razlika med pristopom pri otrocih in adolescentih v primerjavi z odraslimi je, da je pristop pri mladih bolj sistemski. Otroci pomoči ne poiščejo sami. V Veliki Britaniji sistem, ki omogoča, da se odrasel človek sam naroči na psihoterapijo oziroma kognitivno-vedenjsko terapijo, dobro deluje. Dostopnost psiholoških terapij za starejše od 16 let je velika, kar je omogočil sistem IAPT. Problem pa so otroci in adolescenti, ki prepogosto nimajo moči in znanja, da bi sami poiskali pomoč. Zato je nujno dobro timsko delo, v katero so vključeni starši, učitelji oziroma drugo šolsko osebje ter splošni zdravniki.«

Kje so ovire, da mladostniki ne poiščejo pomoči? »Celotni fenomen iskanja pomoči je zelo zanimiv in večplasten in ni odvisen od otroka samega. Pomembno je, da odrasli (pre)poznajo simptome. Katero vedenje kaže na motnjo in kaj je 'običajno najstniško vedenje'? Potem mora biti jasno postavljena mreža podpore, v kateri vsak strokovnjak igra svojo vlogo.« V Sloveniji je veliko odličnih strokovnjakov na področju duševnega zdravja otrok, a je zaradi sistemskih omejitev in pomanjkanja kliničnih psihologov in pedopsihiatrov dostopnost do psiholoških storitev razmeroma slaba.

»V prvi vrsti je treba razširiti mrežo podpore, povečati število kliničnih psihologov in dostopnost storitev. Opredeliti je treba, kaj je prva točka iskanja pomoči – osebni zdravnik ali učitelj/šolski svetovalni delavec. Če gre za težave, pri katerih lahko pomaga šolski svetovalni delavec, jih lahko rešujemo v kontekstu šole. Če so hujše, je treba hitro dobiti napotnico za kliničnega psihologa.«

Zgodnje intervencije dobre za celotno družbo

Stigma, povezana z duševnim zdravjem, je še vedno velik problem, tako med posamezniki kot na ravni celotne družbe. Zato ni čudno, da otroci in mladostniki zaradi sramu, strahu, predsodkov težko poiščejo pomoč, tudi če že ozavestijo, da imajo težave.

Dokler celotna družba ne bo spremenila odnosa do duševnega zdravja, se ne bo prav dosti spremenilo niti pri otrocih, opozarja Jerica Radež. Pristop do otrok s težavami v duševnem zdravju ni geografsko pogojen, je pa razlika – če se osredotočimo na primerjavo med Slovenijo in Otokom – v času, ki ga imajo strokovnjaki na razpolago, da se posvetijo otroku, in načinih obravnave.

V Sloveniji več uporabljajo teste in diagnostične pripomočke, v Veliki Britaniji postavljajo v ospredje diagnostične intervjuje. Pomembno je poudariti, da včasih delo omejujejo tudi sistemske ovire, na katere strokovnjaki nimajo veliko vpliva – koliko časa imajo klinični psihologi na primarni, sekundarni ali terciarni ravni na voljo za obravnavo. Predvsem pa, še poudarja, bi morali najprej opraviti s stigmo in se začeti o duševnem zdravju pogovarjati tako, kot se pogovarjamo o vremenu, športu, modi – vsakdanje. Kot da gre za nekaj čisto običajnega, in ne za izstopajoče »čudaške« primere.



»Pred kratkim sem gledala Harryja Potterja. Hermiona nekje reče: 'Slišati glasove je nenavadno celo v svetu čarovnikov.' Če torej nekomu rečeš, da slišiš glasove, imaš potemtakem najbrž psihozo? Ampak po nekaterih študijah večina otrok in mladostnikov vsaj enkrat sliši glasove. To je lahko povezano s strahovi. Filmi pa, recimo, dajejo vtis, da je to grozno celo v svetu čarovnikov,« opiše enega od primerov napačnega odzivanja na problematiko.

Na vprašanje, kaj se zgodi, če mladostnik ne dobi pravočasne pomoči, odgovarja: »Polovica duševnih težav, ki so vseživljenjske, se začne pred 14. letom starosti. Tri četrtine pa pred 24. letom. Če jih torej identificiramo dovolj zgodaj in zdravimo, bomo zelo verjetno preprečili, da se prenesejo v odraslo dobo. To zmanjša breme pri posamezniku, manj je primerov slabega fizičnega zdravja, manj težav na socialnem in učnem področju. Velik delež odraslih je dnevno odsoten z delovnega mesta zaradi anksiozno-depresivnih motenj. V Veliki Britaniji je vsako leto s tem povezanih več milijard funtov izgube v proračunu.«

Zgodnje intervencije imajo tako ne le dolgoročen učinek na posameznika, pač pa tudi na družbo kot celoto.