»Moj materni jezik je slovenščina, španščine sem se naučila šele pri petih letih, ko sem začela obiskovati vrtec,« takoj na začetku pojasni Mariana Grohar, potomka Slovencev, ki so se po vojni preselili čez lužo. Z doktorico rastlinske taksonomije sva se pogovarjali predvsem o rastlinah, za kratek čas skočili tudi v svet glasbe – diplomirala je namreč tudi iz zborovskega dirigiranja. »Nič čudnega,« pravi, »Slovenci imamo pač petje v krvi.«

Pravi balzam za ušesa je bil po dolgem času klepet, v katerem je bila beseda koronavirus omenjena enkrat samkrat – ko sva se dogovorili, da se o pandemiji ne bova pogovarjali. Sogovornica se je v rastline zaljubila že kot otrok. Ko pripoveduje, da je imela v srednji šoli krasno učiteljico biologije, ki je nekoč v razred prinesla ogromno rastlino in z učenci nato od blizu proučevala njene dele, postane jasno, kako velik vpliv na učenčevo prihodnost imajo lahko odlični pedagogi. »Takrat sem si rekla, da hočem to delati vse življenje. Res sem se vpisala na univerzo v Buenos Airesu in se nato specializirala v botaniki.«



Deset let že dela v taksonomiji. Gre za vedo, ki se ukvarja z razlikovanjem (rastlinskih) vrst. Njeno delo je, zelo poenostavljeno rečeno, sestavljeno iz iskanja različnih tehnik, s katerimi posamezne vrste z veliko zanesljivostjo razlikuje med seboj. »Biotska raznovrstnost Slovenije je v primerjavi z Argentino, ki je vsaj stoštiridesetkrat večja država, izjemno bogata. Na zelo majhnem ozemlju najdemo veliko različnih površin, klim, kjer uspeva cel kup vrst,« pravi 32-letnica, ki je v Slovenijo pred kratkim prispela kot Asefova štipendistka.

Od mimoze k repušu

Pod mentorstvom dr. Jerneja Jogana, izrednega profesorja za področje botanike na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, se pri nas ukvarja z raziskovanjem repuša, in sicer na podoben način, kot je za doktorat raziskovala mimoze. »Mimoza je rod, znotraj njega pa je več kot 530 vrst. Nekatere so bolj endemične in rastejo le na posameznih krajih, druge so superprilagodljive in jih lahko najdemo pogosteje. Za doktorsko disertacijo sem analizirala 28 vrst, ki rastejo v Argentini, Urugvaju, Boliviji, Braziliji in Paragvaju.« Pri nas zdaj študira herbarijske primerke repuša, ki so jih nabrali raziskovalci.

»Najprej sem opravila statistično analizo podatkov, poskušala ugotoviti, ali so vrste, določene pred leti, res pravilne. Najprej jih je treba razločiti med seboj in določiti karakteristike, po katerih se jih loči.« Potem razišče še razširjenost vsake vrste in kaj vse nanjo vpliva – nadmorska višina, količina padavin ... Ideja vsega skupaj je, da se uredi sistem, za taksonomijo je to zelo pomembno, saj raziskovalcem podatki lahko na primer razkrijejo, katero vrsto bi bilo treba zaščititi, preden izgine.



Morda bi komu vse skupaj zvenelo dolgočasno in brez pravega smisla, a dejstvo je, da se človeštvo od rastlin lahko ogromno nauči. »Rastline niso kot živali, ne morejo se premikati, pač pa rastejo na mestu. Perfektno lahko berejo, kaj se dogaja okrog njih – ali se spreminja podnebje, ali so morda ogrožene ... vse to lahko kemijsko dojamejo in se na to odzovejo. Neverjetni organizmi so. Včasih opazujem kakšne fleksibilne vrste, ko ista rastlina raste na 3500 metrih nadmorske višine, potem pa jo vidiš na 500 metrih. Rastlina liste, cvetove in korenine prilagodi tako, da bo preživela. In tega bi se morali ljudje naučiti od njih,« navdušeno razlaga zaljubljenka v rastline.

Pravi užitek je poslušati človeka, ki nekaj počne s takšno vnemo in veseljem. Neizogibno je vprašanje, katera je njena najljubša rastlina, vendar odgovora nima. Mimoze, kot pravi, je vzljubila, ker je z njimi delala deset let, sicer ima rada tudi lilije in orhideje.

Slovenci in izjemni stik z naravo

Malce jo je (pozitivno) presenetil odnos Slovencev do rastlin. Veliko ljudi namreč pozna zaščitene vrste, vedo, da rož ne smejo trgati kar vsevprek, v Argentini bi se od nas lahko marsičesa naučili, pravi Mariana Grohar: »V Argentini je okrog 2000 zaščitenih vrst, od tega je približno 1600 endemitov. Nimamo takšnega stika z naravo, čeprav smo res kmetijska država. Komunikacija med znanostjo in javnostjo še ni na takšni ravni, da bi ljudje imeli dovolj spoštljiv odnos do rastlin in živali oziroma okolja nasploh. Izobraževalni sistem malo šepa, od Slovencev bi se lahko veliko naučili.«

Rodila se je v Buenos Airesu in do prvega hriba ima več kot osem ur vožnje, pojasnjuje. In še: »V Argentini ogromno ljudi živi od pridelovanja, tudi izvažamo veliko, a ne živimo v stiku z naravo. Ne cenimo čistega zraka, bližine gozda, kar je v Sloveniji nekako samoumevno.«

Človek je imel skozi zgodovino z rastlinami vedno poseben odnos, saj so mu od nekdaj predstavljale vir preživetja, ampak ali je to znal spoštovati, je pa druga zgodba. Za prehrambne rastline postaja zato biotehnologija čedalje bolj pomemben dejavnik, pravi sogovornica, a v to se je porinilo kar človeštvo samo. Pripoveduje o novih, sintetično vzgojenih vrstah žita – funkcionalne so za kmetijstvo, niso problematične za okolje in imajo vse prvine, ki jih človek »pričakuje« od žita. Čas bo pokazal, ali so takšne rešitve prave.

Kako je botanika povezana z glasbo?

Znanost je zelo strukturirana veda, zahteva dejstva. Kako se torej doktorica botanike znajde pri študiju zborovskega dirigiranja? »Res je glasba nekaj, kar zahteva čustva, ampak je po drugi strani njena struktura povsem eksaktna. Morda je zato veliko mojih sodelavcev znanstvenikov tesno vpetih v glasbo. Mogoče pa zaradi ukvarjanja z analizami in strukturami potrebujemo nekaj, s čimer se lahko prepustimo čustvovanju,« razmišlja o povezavi med raziskovanjem in glasbo Mariana Grohar. Tudi bogata tradicija umetniško-kulturnega udejstvovanja argentinskih Slovencev je zagotovo vplivala nanjo in jo zvabila v svet umetnosti.

Povratni let v Argentino ima sogovornica aprila, a za zdaj še ne ve, kako se bo razpletlo, najbrž bo na vse skupaj vsaj deloma vplivala tudi pandemija koronavirusa. Rada bi ostala tu, v Sloveniji, si našla službo in zgradila svetlo prihodnost. Izzivov ima celo vrsto, upa le, da ji bodo tudi zvezde naklonjene. Morda bo našla, pravi sama, kaj drugega, ki ni nujno povezano z znanostjo. Vsekakor si želi ostati.