Kakovostni zdravstveni podatki lahko zelo izboljšajo zdravniške odločitve, prihranijo čas, v nekaterih primerih celo rešujejo življenja. Pandemija koronavirusa je razvoj na področju digitalnih rešitev, ne le v zdravstvu, precej pospešila, a je zdravstvena industrija po drugi strani tako regulirana in kompleksna, da od razvoja do vpeljave rešitve v klinično okolje lahko mine kar nekaj časa, pravi poslovna analitičarka za IT-rešitve Darija Šalehar.

Diplomirana inženirka elektrotehnike in magistrica tehnološkega menedžmenta je dobra tri leta zaposlena pri podjetju Better, ki razvija prebojne digitalne rešitve na področju zdravstva. »Zdravstvenemu osebju pomagamo izboljšati pacientovo oskrbo, in sicer s kvalitetnimi digitalnimi orodji. Problem v zdravstvu namreč je, da obstaja več informacijskih sistemov, zato ni celostnega vpogleda v posameznega pacienta oziroma možnosti za pridobitev vseh podatkov. Trend zasleduje strukturirane zdravstvene podatke; ko imaš enkrat te zbrane, jih z aplikacijami klinično osebje uporablja vsak dan,« pojasnjuje Darija Šalehar.

Osnova vsega so, kot pravi, kvalitetni podatki. Ampak kaj natanko to sploh pomeni, kaj so kvalitetni podatki? »Bolnišnica ima, recimo, sto ali več različnih sistemov, s katerimi zapisuje določen tip podatka, na primer krvni pritisk. Standard, ki ga zasledujemo mi, poenoti zapis oziroma vnos tega kliničnega podatka. Ko je zgrajena osnova, informacijski sistemi poenotene podatke lažje izmenjujejo med seboj.« Njihove stranke so v večini primerov zdravstvene ustanove, zato z osebnimi podatki pacientov ne razpolagajo, morajo pa že pri razvoju digitalnih rešitev upoštevati, da so aplikacije varne.

V kurikulumu etika in filozofija

Med delavnikom vsak dan sodeluje s končnimi uporabniki, se pravi zdravstvenim osebjem, saj mora ugotoviti, kakšno rešitev potrebujejo in katera je zanje najbolj primerna. Prav tako veliko sodeluje z razvojno in dizajnersko ekipo, pred začetkom projekta mora med drugim preveriti tudi stanje na trgu.

Medicinskega znanja sama sicer nima, a je v slabih treh letih dobila dobre osnove, da lahko komunicira z uporabniki. Dobro komunikacijo izpostavi kot eno od tako imenovanih mehkih veščin, ki jih je pridobila med študijem na Nizozemskem na TU Delft. »Med študijem smo manj ur preživeli v predavalnici, zato pa je bilo pri skoraj vsakem predmetu zelo veliko ekipnega dela. V Sloveniji je pogosto laboratorijska vaja osredotočena na eno tematiko, ne pa na celostni projekt, ki bi ga delali ves semester. V tujini sem se tako naučila dela v interdisciplinarni ekipi, kar je potem realnost tudi, ko prideš v službo. Nikoli nisi sam, pač pa sediš s skupino inženirjev, sodeluješ s prodajniki, oblikovalci.«

Pravi, da bi bilo pri nas koristno študijske smeri zastaviti za trohico bolj celostno in posamezne fakultete po vzoru nizozemskih bolj povezati med seboj. Kot zanimivost pove, da imajo na Nizozemskem na vseh smereh tehniške univerze v kurikulum vključen tečaj etike in filozofije v povezavi s tehnologijo. »Predmet je obvezen za vse bodoče inženirje. Razumeti morajo namreč, da so za vsem, kar zgradijo, ter za vsemi projekti, ki jih vodijo, posledice za ljudi in družbo, v katero vpeljujejo svoje rešitve.«



Že med študijem elektrotehnike v Ljubljani so jo, kot je dejala ob predstavitvi pri društvu Vtis, začela vse bolj zanimati vprašanja, kot so: kaj vpliva na to, da uporabniki sprejmejo novo tehnologijo, kako vključiti družbene vrednote v tehnološki dizajn ter kako vzpostaviti inovativen tehnološki proces in kulturo v podjetju. Veliko odgovorov je dobila na Nizozemskem. Interdisciplinarnost je tako absolutno na prvem mestu, ko izpostavlja prednosti študija v tujini.

»Lahko sem izbrala predmete s področja računalništva z ene od fakultet, sodelovala v projektih, ki jih je izvajal podjetniški inkubator (osnove podjetništva, komercializacija visokotehnoloških rešitev), in se na tretji učila, kako izdelovati digitalne sisteme, ki spodbujajo vedenjske spremembe. Študijsko leto je bilo razdeljeno na četrtine, ne na semestre. Tri mesece smo se osredotočali na tri določene predmete,« pojasnjuje.

Študenti tam, sicer resda v manjših skupinah kot pri nas, so bili izjemno vključeni v pouk. »Veliko je bilo povezovanja s podjetji že med samim študijem, predavali so nam na primer zaposleni iz podjetij Philips, KLM, kakšne inovacijske prakse uporabljajo. Vse je zastavljeno malce bolj celostno in spodbuja razmišljanje, kako analizirati določen problem s tehnološkega, sociološkega in ekonomskega vidika.«

Interni razvoj hiter, vpeljava dolgotrajna

Darija Šalehar, tudi članica društva Vtis (V tujini izobraženi Slovenci), na vprašanje, kako hitro napreduje razvoj v njeni branži, odgovarja, da je zdravstvena industrija zelo regulirana, v prihodnjih dveh letih pa prihaja še strožja regulativa. Veliko prilagajanja je terjal tudi izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Podjetje, v katerem je zaposlena, je močno prisotno prav na britanskem trgu.

»Uporabljamo agilne metode, interni razvoj rešitev je sicer hiter, a na koncu je vpeljava v klinično okolje kljub vsemu dolgotrajna, še posebej pri bolj kompleksnih rešitvah. Ne smemo si privoščiti napak. Če bi aplikacija klinične podatke prikazala napačno, bi lahko zdravnik sprejel napačno odločitev in s tem ogrozil pacienta. Klinični podatki so ključni, zato napak v sistemu ne sme biti.« Rešitev, ki bi jih v javnost poslali na tedenski bazi, kakor počnejo nekateri tehnološki velikani, zato na področju zdravstva ni.



Mladi inženirji imajo na pregovorno majhnem slovenskem trgu, kot pravi sogovornica, kar nekaj priložnosti za uveljavitev. Resda je tistih, ki pokrivajo digitalizacijo v zdravstvu, malo, jih je pa zato toliko več v drugih tehnoloških sektorjih. Ker je sama že med magistrskim študijem veliko sodelovala s slovenskimi podjetji, organizirala delavnice, poletja preživljala na praksi, ji iskanje službe po koncu študija ni predstavljalo nobenih težav. Prav zato bodočim in sedanjim študentom svetuje, naj se že pred diplomo povežejo s podjetji, ki jih vidijo kot potencialne delodajalce. Tako jim je potem vstop na trg delovne sile lahko močno olajšan.

Na Nizozemskem so po njenih besedah študenti šele po koncu študija vključeni v kratke študentske prakse, ki ponavadi niso plačane. Je pa res, da že med izobraževalnim procesom veliko sodelujejo s podjetji pri raziskovalnem delu. Študentskega dela v obliki, ki bi bila podobna slovenski, ne poznajo.