Učenci učiteljice slovenščine na OŠ Frana Albrehta Kamnik za prvomajske počitnice niso dobili domače naloge, razen tisti, ki so jo sami želeli. Kot pravi, še vedno obstajajo tudi taki, ki raje kaj naredijo med počitnicami kot pred njimi. Nima rada tihega razreda, z otroki se veliko pogovarja, a hkrati ohranja avtoriteto. Največja pohvala pa so besede učencev: »A že zvoni?«

Jasmina Mazej je učiteljica že skoraj 30 let. Otroci se v tem času niso bistveno spremenili, razlaga: »Vselej so bili navihani, tudi mi smo vedno počeli kakšne lumparije. Radi rečemo, da so danes bolj razvajeni, a če jim znamo postaviti meje, natančno vedo, kaj lahko počno.« Postavljanje meja, strast do poučevanja in želja po tem poklicu so ključni za dobrega učitelja. »Da imaš rad otroke in se znaš vživeti vanje. Da razumeš, da nobeden ni enak drugemu. Vsak ima svoje vzorce in svoja prepričanja in to moraš upoštevati. A hkrati postaviti meje. Postavljanje meja je tudi ljubezen.«

Ne glede na meje pa bodo njeni učenci imeli, vsaj kar zadeva slovenščino, tako rekoč brezmejne počitnice. Če za marsikatero šolo in marsikaterega učitelja velja, da maj ni čas ljubezni, ampak učenja, to ne velja za to učiteljico. »Maja ne pišejo ničesar več, razen enega spisa, ker smo ga morali prestaviti. Učenci, učim od 6. do 9. razreda, so me prosili, da maja ne bi več pisali. Na začetku junija že vse zaključimo. Med počitnicami pa tudi ne dajem nobenega dela, razen če kdo želi. Tudi naloge dajem redko, ker se večinoma vse naučimo v šoli, 80 odstotkov se je mogoče naučiti samo s poslušanjem.«

Kdor ima rad otroke in želi delati z njimi, naj gre v ta poklic. Ker potem boš tudi s srcem delal, pravi Jasmina Mazej. FOTO: Leon Vidic/Delo

Na vprašanje, ali si res kdo želi delati med počitnicami, odgovori pritrdilno. Naučiti so se morali pesem in nekateri so želeli, da bi jo recitirali po počitnicah, ker bi se med počitnicami še učili. »Vedno jim dam izbiro. Če se kdo rad uči med počitnicami, naj se. Še so taki. Sploh devetošolci, ki se jim pozna, da so že malo odrasli. Spremenijo se. Letos je z njimi zelo luštno delati. In zelo pripravljeni so delati. Včasih rečejo, a že zvoni? To je največja pohvala, ker pomeni, da je hitro minilo.«

Branje in pisanje

Daljše domače naloge pa vendarle tudi pri njej obstajajo. Poleg šolskih spisov pišejo spise še doma. Takrat imajo več časa, od dva do tri dni. Včasih namreč za pisanje potrebuješ navdih in tega se učiteljica zaveda. Ti spisi niso sami sebi namen. Vse prebere in popravi. »To je sicer malo več dela za učitelja, ampak če ne pregledaš, nima smisla. Potem naredijo popravo, pregledajo napake, da od tega nekaj odnesejo. Da vedo, zakaj mora biti nekje vejica oziroma zakaj je ni pa kakšen je vrstni red. Pri teh spisih opažam šibkost besednega zaklada. Včasih tudi pomena osnovnih besed ne poznajo.«

Učiteljica stavi na povezovanje. Slovnico uči skupaj s književnostjo, z učiteljico geografije sodelujeta tudi pri opisu države. FOTO: Leon Vidic/Delo

Učencem je včasih težko razložiti, zakaj bi nekaj morali znati. Pri slovenščini je to marsikdaj še težje, zlasti ko je treba podčrtovati stavčne člene ali se učiti o odvisnikih. Učiteljica pri tem stavi na povezovanje. Slovnico uči skupaj s književnostjo. »Nima smisla, da zdrdrajo vprašalnice za sklone na pamet, ampak morajo sklone znati uporabljati. Znati pisati. Tega manjka: pisanja, branja, komunikacije.« Otrokom rada pojasni, da bodo pisanje, branje in razumevanje prebranega vedno potrebovali. »Kako bo podpisal pogodbo, če ne bo razumel, kaj piše? Kako bo kaj sestavil, če ne bo razumel navodil? In ena sama vejica lahko marsikaj spremeni. Hvala, lepa Jasna ali hvala lepa, Jasna ni eno in isto.«

Smiselno je tudi medpredmetno povezovanje. Z učiteljico geografije sodelujeta pri opisu države. Učenec pripravi opis države, obe učiteljici pa ocenjujeta hkrati, vsaka s svojega vidika. Da bi preverjali, kako dobro in predvsem kako hitro otroci berejo, pa so letos začeli še projekt, v katerem vsi otroci na šoli učiteljici, ki meri čas, berejo eno minuto. Potem preverijo, koliko besed je otrok prebral. »Prvič smo to naredili septembra in zdaj aprila, rezultate še čakamo, da bomo videli, ali je bil kakšen napredek.«

Postavljanje meja, strast do poučevanja in želja po tem poklicu so ključni za dobrega učitelja. FOTO: Leon Vidic/Delo

Pomoč in razmišljanje

Čeprav učenci niso bistveno drugačni, kot so bili pred tremi desetletji, vendarle opaža več individualizma in manj tovarištva. Starši ji kdaj potožijo, da ni nikogar, ki bi dal zapiske, ko otrok zboli. »Kako je to drugače od naših časov, ko smo bili veseli, da smo lahko šli h komu domov, mu prinesli zvezke, njegova mama pa nam je dala sok in napolitanke. Tega ni več. Velikokrat menijo, da so sami idealni, drugi so vsega krivi. Več je tekmovalnosti. Hkrati pa manj samostojnosti. Radi bi vse dobili, da jim vse pokažemo, poiščemo vse podatke.«

Na razredni delavnici za učitelje. FOTO: osebni arhiv

Priznava pa, da so otroci danes dlje v šoli, izbirni predmeti so podaljšali ta čas, veliko imajo tudi popoldanskih aktivnosti. Bolj kot otroci ali njihovi starši je drugačen čas, v katerem živimo. Stisk je veliko, in da bi se otroci z njimi lažje spopadali, vodi krožek Jaz sem kul. Tam uporablja tehnike nevrolingvističnega programiranja (NLP), s katerim se ukvarja že od leta 2014. »Otroke učim predvsem o samopodobi, kako jo graditi, kako verjeti vase. Najprej jim razdelim škatlice, v katerih je ogledalo. Povem jim, da je v škatlici oseba, ki bo vedno z njimi, jim stala ob strani, jih spodbujala, verjela vanje, jih podpirala. Ko odprejo škatlico, vidijo, da so oni tisti. Vse je odvisno od nas samih in pri vsakem posamezniku se začne sprememba. Pri tem krožku jih učim, kako se učiti, nekonfliktno komunicirati, kaj je čuječnost, kako se umiriti, o samopodobi, vrednotah, zakaj smo med seboj različni, kako sprejeti, da ima vsak svoj zemljevid sveta, svoje poglede  …«

Ta krožek izvaja za otroke od 7. do 9. razreda, za mlajše, od 4. do 6. razreda, ima še delavnico Razmišljam, torej sem. »Učim jih širšega in kreativnega razmišljanja. Na obe delavnici zelo radi hodijo.«

Humor

Učencem daje priložnost, da tudi sami stopijo v njene čevlje. In to se je že obrestovalo tudi za naslednje generacije. »Kar nekaj sem jih s tem že navdušila za poklic učitelja in so se kasneje odločili za razredni pouk. Dve sta me kar sami prosili, ali bi lahko učili namesto mene. Pa jim dam temo in se pripravijo.« Tudi sama je od malega, ko je medvedke po vzoru iz knjige Piki Jakob razporedila, kot da so v šoli, vedela, da bi bila rada učiteljica. »Kdor ima rad otroke in želi delati z njimi, naj gre v ta poklic. Ker potem boš tudi s srcem delal. Otroci vse to vračajo, saj natančno vedo, kdo je učitelj s srcem.«

Tudi učenci dobijo priložnost, da se preizkusijo kot učitelji. FOTO: osebni arhiv

Poleg srca pa je pomemben tudi humor. Na njeni mizi je takoj opazen koledar Štajerski argo, na katerem so štajerske, mariborske fraze. Čeprav že skoraj tri desetletja poučuje na zahodni strani Trojan, še vedno pove, da je Mariborčanka. Kar se tudi sliši. Pravi, da je to krasno tudi pri poučevanju narečij.

»Ko sem prvič prišla v razred, je eden rekel, da mu je nekdo vzel puščico. Pa sem gledala, kje je kakšna puščica, ker mi peresnici nikoli nismo rekli tako. Enkrat, stara sem bila 25 let, sem se razjezila in rekla: 'Ven idi.' Pa so se začeli smejati. In smo se smejali skupaj. Rada vidim, da je učitelj nasmejan.«

Ob našem obisku je bilo na koledarju napisano: »Nisi ti kuj tak, čuj.« Verjetno prav to najbolje opiše učiteljico Jasmino. Kdor ne ve, kaj to pomeni, naj pobrska. Čeprav so prvomajske počitnice.

Učitelj sem! Učiteljica sem!