Supermoč modrega fotelja v razredu

Učiteljica 4. b razreda Osnovne šole Križe po več desetletjih poučevanja danes v učilnici najbolj poudarja vzgojo in skrb za odnose. Z otroki se v teh (pre)hitrih časih veliko pogovarja, najraje med jutranjimi razrednimi urami, ko si ob čaju vzamejo čas drug za drugega. Snov utrjujejo z igrami, otroke pa s kratkimi povzetki zgodbic mami, da sami vzamejo knjige v roke.

Učitelj sem! Učiteljica sem! Foto Učitelj Sem! Učiteljica Sem!

V učilnici Nuše Žuber najprej pade v oči moder kavč. Pravzaprav fotelj. To je kotiček za sprostitev, kavč so si zaželeli otroci, z nasmehom pojasni učiteljica. »Na šolsko skupnost smo napisali prošnjo, ko je ravnateljica dovolila nakup kavča, smo na spletu našli ustreznega in zdaj imamo ta kotiček. Tako je v uporabi, da smo morali narediti seznam, kdaj bo kdo na njem, in določili smo, da sta lahko največ dva hkrati, sicer bi jih bilo vseh 27.«

Branje

Tudi učiteljica dobi tu in tam priložnost, da se usede na mehko blazino. Običajno, ko otrokom kaj bere. Čeprav naj bi ti v četrtem razredu že dobro brali, ni vedno tako in tudi mednarodne raziskave kažejo padec bralne pismenosti. Priznava, da je branje slabše, kot je bilo, a je zelo odvisno od posameznikov. Zato išče zanje primerna besedila, z vsebinami, ki jih pritegnejo, in ne predolga. Glasnega branja, ki je za marsikaterega otroka nočna mora, se loteva malenkost drugače. »Otroci so zelo različni. Nekateri zelo radi nastopajo, drugi ne. Zanje je zelo stresno, če morajo pred skupino kaj glasno prebrati. Takih na začetku ne izpostavim z glasnim branjem, ampak to naredimo individualno, ker vidim, da so nekateri včasih v hudi stiski.«

Otroci se največ naučijo, če se v razredu dobro počutijo. Foto osebni arhiv

Želi si, da bi za otroke branje postalo užitek. A da bi se to zgodilo, morajo najprej usvojiti tehniko branja. »Šele potem pridejo do stopničke, ko je branje tak užitek, kot če bi gledal film ali risanko.« Čeprav malo dlje traja, pripomnim. »Seveda. Tu sta potem pomembni vztrajnost in potrpežljivost. Ampak pri branju se precej bolj razvija domišljija. Vsak si sam ustvari svoje podobe. Nihče mi ne vsili, kakšen naj bo glavni junak oziroma okolica, kraj dogajanja. Sam si ustvarim svoj svet glede na napisano. To je bogastvo! Te pozitivne občutke otroci pogrešajo in zaradi tega upada volja do branja. Vajeni so samo še hitrih in kratkih sporočil. Toda treba je vztrajati. Tudi zato predlagam, naj otroku malo preberejo starši, potem pa sam. Da bo dobil željo po branju. To notranjo motivacijo.« Prav zato jim sama večkrat prebere kakšen privlačen odlomek, na koncu pa povabi v knjižnico, kjer dobijo knjigo in nadaljevanje.

Več vzgoje

Učiteljica je že več desetletij. Način dela se je v tem času precej spremenil, ker so se spremenili tudi časi. Čeprav je bila šola ves čas vzgojno-izobraževalna institucija, je zdaj v razredih več vzgajanja. »Starši so zaposleni, odhajajo zgodaj zjutraj, prihajajo pozno, otroci pa potrebujejo tudi vzgojo. Potrebujejo neformalne pogovore, kaj je prav, kaj narobe, kadar so v stiski. Vedno več te vzgoje je potrebne tudi v šoli.«

Tudi sama se v razredu čedalje več posveča odnosom. Da je prava klima. »Včasih sem mislila, da je dovolj, da učence nekaj naučim, jim posredujem znanje. Zdaj ugotavljam, da je treba z njimi najprej stopiti v odnos, da se povežemo, in takrat gre vse lažje. Ko začutijo, da si na njihovi strani, da gremo skupaj v isto smer, so pripravljeni narediti marsikaj tistega, kar jim drugače ni ljubo.«

Odnose gradijo tudi ob čaju. Začelo se je pri urah naravoslovja, ko so se učili o postopkih ločevanja zmesi in filtriranju. Takrat je skuhala čaj. Pa jim je zadišalo in nastale so čajanke. Povabila jih je, da je vsak kaj prinesel, in razredne ure, ki so veliko otrokom povsem odveč, so postale najbolj zabavne in zanimive. Predvsem pa prostor za gradnjo odnosa.

Znati pohvaliti

Ob čaju in piškotih, ki jih nemalokrat prinesejo (in doma tudi sami spečejo), se pogovarjajo o težavah, skrbeh in tudi pohvalah. Prav pohvalam daje učiteljica velik poudarek. »Ljudje prej opazimo tisto, kar je slabo, dobrega pa včasih sploh ne. Zato želim, da iščemo dobro drug v drugem, da znamo pohvaliti, da poiščemo močna področja drug drugega. S temi pogovori otroci razvijajo tudi občutek lastne vrednosti, spoznavajo sebe. Opažam, da včasih tudi sebe težko pohvalijo. Šele skozi pogovor ugotovijo – saj res, dobro znam risati, dober sem v športu, dobro pojem. Pomembno je, da vsak odkrije svoje močno področje, da se nanj opre, ko je kriza, ko so na kakšnih drugih področjih težave.«

Ni treba, da je pouk vedno za mizo in na stolih. FOTO: Osebni Arhiv

Tudi pohvala drug drugemu je sprva težka. Tako je zanje pripravila posebno vajo. Vsak je izžrebal sošolca, niso smeli povedati, koga so izžrebali. Štirinajst dni so se morali opazovati in po dveh tednih so pohvalili dobra dela sošolca. »Prvi uspeh je bil, da so obdržali skrivnost, ker res niso povedali, koga so izžrebali. Drugi uspeh so bile pohvale. Ko so jih sošolci pohvalili za dobra dela, so rekli, da se res dobro počutijo.« Pohvalili so, ko je kdo drugemu pomagal, posodil kakšno pozabljeno šolsko potrebščino, ko mu je pomagal pri šolski snovi, pa tudi, da ga je sprejel v igro, da niso drug drugega izločevali.

Njena supermoč je pomoč tistim, nad katerimi bi marsikdo dvignil roke. Pravi, da je za učitelja ključno, da je dosleden in pravičen. »V vsaki skupini je verjetno kakšen učenec, ki ti ni najbolj simpatičen. Pri tistem se moraš še posebej potruditi. To je za nas učitelje zelo težka naloga. Na to se ob koncu svoje kariere res zelo osredotočam. Vidim, da največkrat ti učenci potrebujejo dodatno pozornost. Da je njihovo vedenje le klic na pomoč. Tukaj sem, ste me opazili? Se lahko ukvarjate z menoj?«

Igra in sprostitev

Otroke velikokrat pelje ven, šola ima namreč zunaj veliko prostora. »Sproščena, prosta igra je ključna. Druženje, da se spomnijo igre, se dogovorijo za pravila, da razvijajo te socialne veščine, jaz sem samo ob strani, če me potrebujejo. Tu je zdaj največ problemov. Spomniti se, kaj se igrati, kadar niso vodeni. Zato potrebujejo ta neusmerjeni čas, ker takrat razvijajo ustvarjalnost.«

Igrajo se tudi pri utrjevanju. Učiteljica bere besedilo, in ko je konec povedi, se usedejo, pri velikih začetnicah vstanejo. S kolegico pa zlasti pri likovni vzgoji pripravljata za otroke različne dneve, kot je bil, denimo, dan koliščarjev. »Takrat smo začeli ustvarjati z glino. Pa smo spremenili učilnico v kolišče. Najprej smo spoznali obdobje, kako so koliščarji živeli, s čim so se ukvarjali, kaj so ustvarjali, na koncu smo prišli do glinenih izdelkov. Otroci so bili ves čas na mizah, ker je bila učilnica kolišče, meni, ki sem hodila naokoli, pa so ves čas govorili, da imam mokre noge in da stojim v blatu.«

Če bi lahko sama spremenila šolstvo, bi predvsem ocenam odvzela težo. »Da bi spoznali, da je ocena samo trenutno sporočilo, kje je otrok, in ne pomeni, da bo neuspešen, če kdaj dobi slabo oceno oziroma takšno, s katero ni zadovoljen, da je znanje tisto, ki ostane. Preveč smo obremenjeni z rezultati, ocenami.«

Otroke velikokrat pelje ven, likovna umetnost je sploh zabavna v naravi. FOTO: sebni arhiv

Zdaj ko se bodo otroci iz vzhodne Slovenije vrnili v šole, se zanjo in za njene otroke začnejo počitnice. Vsem želi, da bi se sprostili. »Počitnice so za počitek. Tudi ob petkih, če že dam nalogo, jim rečem, naj jo naredijo v petek, da bodo potem prosti.« Zaveda se, da jo nekateri delajo v nedeljo zvečer, a tudi pohvali svoje učence. »Veste, kdaj večina naredi nalogo? Med odmori. Ob petkih je največkrat tako.« Če je bil včerajšnji petek kot vsi drugi, vsaj njene učence torej čaka nekaj brezskrbnih dni.