Učitelj praktičnega pouka s področja računalništva Srednje šole za kemijo, elektrotehniko in računalništvo Šolskega centra Celje ni le učitelj. Je mentor in velik navduševalec, njegovo delo pa se še zdaleč ne konča v razredu. Dijake spodbuja k različnim projektom, ki jih delajo za trg. Ker se prav s projekti največ naučijo, bi ocenjevanje, kot ga poznamo ­danes, ukinil.

Matic Holobar je z izbiro poklica resnično zadel. Za dijake bi naredil malodane vse, hkrati pa ga dijaki spoštujejo. To ni tako samoumevno, sploh v srednjih šolah, kjer vse puhti od hormonov. »Najboljša motivacija je učitelj sam. Vedno bolj se vidim kot mentorja, glede na to, da dijake zelo rad vključujem v projekte. Ko prideš v razred in poveš, s čim vse se poleg pouka ukvarjaš, jih slej ko prej pritegne.« Ukvarja se namreč še s fotografijo, programira robote za podjetja, sodeloval je tudi pri dveh filmih.

Toda njegova prva strast je poučevanje. »Biti učitelj je nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo, ker vsak dan opravljam poklic, pri katerem gledam mlade ljudi, kako odraščajo, se razvijajo, in jim lahko dam del sebe, da bomo imeli boljši jutri.« Z mladimi je začel delati zelo zgodaj. V osnovni šoli je bil pri tabornikih, tam hitro postal vodnik, spremljanje in navdihovanje mladih mu je priraslo k srcu.

Dijaki imajo ves čas na voljo vrhunsko tehnologijo, učitelj pa jim pomaga, da jo smiselno uporabljajo. FOTO: Matic Holobar

Z dijaki dela vsa štiri leta, odrastejo pred njegovimi očmi. »V prvem letniku nastopim malo bolj ostro, do četrtega letnika pa že izoblikujemo na trenutke tudi prijateljsko vez. Vidi se, da so takrat že odrasli, da začnejo sprejemati odgovornost. Zavedajo se, da bodo morali ali na trg dela ali študirati.« Predlogi sprememb mature, da bi morali poklicni maturanti za univerzitetni študij opraviti še tri predmete splošne mature, mu niti najmanj niso všeč. »Če smo strokovna šola, dajmo stroki prednost. Da bi morali tekmovati z gimnazijci, se mi ne zdi pošteno. Naši dijaki pri strokovnih predmetih blestijo.«

Izjemna praksa

Ko ga poslušaš, kaj vse delajo pri pouku, je hitro jasno, zakaj blestijo. Ker se skozi različne projekte, pri katerih iščejo rešitve za resnične probleme v praksi, ne le naučijo, ampak tudi razumejo. Njegovi dijaki si že v prvem letniku zamislijo projekt, potem ga vsako leto nadgrajujejo. »Ko končajo nalogo, je takoj primerna ali za na trg ali jo lahko uporabijo sami, recimo za izdelovanje spletnih strani. Delamo praktične, realne primere in se na podlagi tega učimo.«

Njegovi dijaki med programiranjem aplikacij. FOTO: Matic Holobar

Ideje običajno ponudijo trgu. »Pred leti smo naredili simulator za avto, ki so ga odkupili v ZŠAM Celje. Dodaten simulator smo naredili še za našo šolo za storitvene dejavnosti in logistiko, ko se je razvedelo, smo sodelovali še z eno avtošolo. Pri tovrstnih projektih ne sodeluje ves razred, ampak dijaki, ki si želijo nekaj več. Sami se javijo. Naredili smo tudi virtualni čebelnjak za Čebelarsko zvezo Slovenije. Cilj je bil predstaviti in približati čebelarstvo ljudem, ki jih je strah čebel, v virtualnem čebelnjaku pa ni nevarnosti, da bi jih pičile.«

Tudi s podjetji veliko sodelujejo. Trenutno se dogovarjajo z eno od celjskih družb za pilotni projekt, da bi izbrane dijake namesto k pouku odpeljali v podjetje, v katerem bi pridobivali praktična znanja neposredno na terenu. »V preteklosti smo to že naredili s Pivovarno Laško, naš mentor je šel zraven, jih nadziral. To, kar bi se učili pri pouku, so se učili na različnih orodjih v pivovarni. Veliko sodelujemo tudi s centrom Noordung, ­Tehnoparkom …«

Sodeloval je tudi pri filmu Je kir ke riku. FOTO: osebni arhiv

Projektno delo za oceno

Tudi kadar ne gredo iz šole in ostanejo v učilnici, učenje še zdaleč ni suhoparno. Veliko se povezujejo tudi z drugimi predmeti. Robotka Naa so denimo naučili nepravilne glagole. »Učiteljica ga lahko vzame v razred in Nao namesto nje sprašuje dijake. Sodelujemo tudi pri kemiji, izpolnjujemo še interaktivni kviz, naredili smo igrico za VR [virtualna resničnost], kjer lahko 'mešajo' določene substance, da se naučijo, kaj gre in kaj ne gre skupaj. Če nekaj eksplodira v VR, je to super, v laboratoriju pa ne ravno.« Dijake zelo spodbuja tudi pri raziskovalnih nalogah Mladi za Celje. »Samo na naši šoli jih imamo od šestnajst do dvajset vsako leto. Znotraj tega razvijajo ideje, se ­izpopolnjujejo.«

Prav zato, ker vidi, kako veliko se dijaki naučijo v teh projektih, bi ocenjevanje, kakršno poznamo danes, ukinil. Če bi bilo po njegovem, bi vsak učitelj dobil od pet do deset dijakov na začetku šolskega leta in skupaj bi vse leto delali en projekt. »Slovenščino bi ocenjevali, kako so napisali dokumentacijo, matematiko na podlagi uporabljenih formul, lahko bi delali posebej aplikacijo za geografijo z lokacijami … Dijake bi torej ocenjevali na podlagi praktičnega znanja, splošno znanje pa bi vpeljevali sproti. Danes vsekakor ne moremo več ocenjevati ribe, kako je splezala na drevo, kot je rekel Einstein. To se mora počasi nehati.«

V kratkem filmu je nastopil kot igralec in upodobil znanega celjskega fotografa Josipa Pelikana. FOTO: osebni arhiv

Kje je računalništvo?

Na njihovo šolo pridejo večinoma mladi, ki radi igrajo igrice. Malo so razočarani, ko ugotovijo, da v šoli začnejo z ničle, torej kako je računalnik sestavljen, kaj potrebujemo, da bodo lahko igrali igrice. Vse to bi jih lahko naučili že v osnovni šoli, a razen redkih izjem tudi na šolo za računalništvo pridejo skoraj brez predznanja. Pravi, da obvezni predmet računalništva in informatike v osnovni šoli gotovo ne bi škodil, tudi v srednjih šolah pa bi se moralo kaj spremeniti. »Telefon je vsako leto drugačen, šolski sistem pa je še vedno isti. Samo zeleno tablo je zamenjala bela, grafoskop pa projektor. Način dela je isti. Več bi morali sodelovati s podjetji, imeti tam izmenjave, učitelji bi se morali sami izobraževati, da bi lažje sledili novostim.« Šolski sistem se prepočasi spreminja. Umetne inteligence denimo v obveznih učnih vsebinah (še) ni, poučujejo jo v odprtem kurikulu.

Poleg tega mladi potrebujejo več spodbude. Včasih jim da nerešljivo nalogo, ki slej ko prej najde napako, in delo se ustavi. »Ko jih vprašam, zakaj niso šli naprej, povedo, da ni delalo. Zakaj ni delalo? In dobim odgovor, da ni delalo. Nimajo tega v sebi, da bi raziskali, zakaj nekaj ne deluje, kaj je narobe. Včasih celo pozabijo, da morajo umetno inteligenco ali sošolca samo vprašati, ali se je tebi tudi to zgodilo. Tu vidim velik problem. Pomanjkanje motivacije.«

Z dijaki na informativnem dnevu, na katerem so predstavili tudi robotskega psa. FOTO: osebni arhiv

Sam se trudi s stvarmi, ki so mladim blizu. Z igricami, tiktokom, videi. »Ne vem, ali je prav, da jim pridemo vedno naproti, da se jim ni treba skoraj nič več truditi, ali bi bilo bolje, da bi se sami trudili za znanje. Tolažim se, da je bolje, da se jim približamo z njihovim načinom, ker tehnologija bo šla samo še naprej. Nazaj ne bo šla.« Tako dovoli, da dijakom napiše kodo umetna inteligenca. »Če jo dijak razume, s tem nimam težave. Ampak mora vedeti, kaj je pred njim, zakaj tako deluje. Potem si mora znati z njo pomagati.«

Po dolgem času imajo na šoli na računalništvu skupno šest deklet, v vsakem razredu po tri. »So kar trdožive, vedo, v kakšen razred bodo prišle, in fante kar pošlihtajo. Je pa škoda, da je manj deklet v strokovnih poklicih, ker so bolj sistematične, bolj natančne, strukturirane, če gledamo programersko. Ne nazadnje je prvi program na svetu napisala ženska. Prva je bila torej programerka. Želimo si jih več v tehničnih poklicih.« Na vprašanje, kakšen je razred, v katerem so tudi dekleta, je odgovoril s širokim nasmehom. »Malo več je drame. Pojavijo se kakšne simpatije, pa glasne morajo biti, včasih morajo imeti zadnjo besedo. Prijetno dinamiko dodajo.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!