Neomejen dostop | že od 9,99€
Učiteljica 2. c na novomeški osnovni šoli Grm gre vsak dan z veseljem v razred. Z nasmeškom pove, da učiteljice niso le učiteljice, ampak so v razredu še zdravnice, sodnice, odvetnice, policistke, včasih pa tudi frizerke. Vsakemu učencu, videli smo same zvedave in predvsem vesele obraze, omogoči, da napreduje s svojim tempom, in temu primerno prilagaja naloge. Njeni učenci si želijo znati, in kar je najpomembnejše, pri tem si pomagajo.
Cilj šolanja je vedno enak. Znanje. A poti do znanja so lahko zelo različne, prav tako hitrost usvajanja. Zlasti v prvih razredih, ko se vsak mesec pozna pri učencih. Ines Darovec se je vsa vrgla v tako imenovano formativno spremljanje, pri katerem otrokom ne omogoča le bolj aktivnega soustvarjanja pouka, ampak zlasti, da vsak napreduje v svojem tempu.
Kot pojasnjuje učiteljica, se je formativnega spremljanja bolj intenzivno lotila lani s kolegico Karmen Kržan, specialno pedagoginjo. Gre za drugačen pristop k poučevanju, učenci so bolj aktivni. »Spreminja se vloga učitelja. Učitelj postane moderator, usmerjevalec, navdihovalec, znanje, ki ga učenci morajo usvojiti, pa prihaja iz njih.«
Tako so imeli za vsako snov, vsako stvar, ki so jo morali usvojiti, svojo učno pot. Pri branju so, denimo, imeli bralno torto. Ko je otrok poznal črke, si je lahko pobarval spodnji biskvit. Ko je znal prebrati en zlog, si je pobarval naslednjo plast, in tako naprej do češnje na torti, ki je pomenila branje z razumevanjem. A bistvo je, da so otroci sami povedali, kaj je treba poznati in znati, da prideš do češnje. »Vse stopnje branja so sami določili. Povedali, razložili, kaj je nujno. Potem so se, glede na to, kaj so že znali, razvrstili, kam sami sodijo, nato pa spremljali svoj napredek ter se po potrebi prestavljali višje. Na tak način so potekale vse učne poti. To seveda pomeni veliko diferenciacije, dela v skupinah …«
Učne poti niso imeli le za branje, ampak tudi za številske predstave in vse drugo, kar je v šoli (in življenju) treba znati. Medtem ko poslušamo, kako so današnji prvošolčki nesamostojni, je učiteljica poiskala rešitev. Z lanskimi prvošolci, s katerimi je v tem šolskem letu napredovala v drugi razred, so sestavili učno pot samostojnega učenca. Vprašali so se, kaj mora učenec znati, da je pravi prvošolec.
»Tudi vezalke so bile čisto na koncu kot bonus. In smo imeli klub vezalkarjev,« se je nasmehnila. »Sicer pa je bilo med nalogami tudi, da si sam pripravi torbo, sam ošili svoje barvice, ima s seboj vse potrebščine, skrbi za rutko, poskrbi, da je rutka oprana, da se v šoli preobleče, zloži svoje stvari, jih obesi tja, kjer morajo biti, in vsak trenutek ve, kje ima kaj. Potem smo vsake toliko časa izžrebali nekoga, preverili in glasovali, kako mu je šlo. Če je vse postavke uspešno opravil, je dobil nalepko. In je postal super pirat, ker smo imeli piratsko obarvano tematiko.«
Spominja se, da je bilo otrokom pomembno, kako se bodo odrezali, hkrati pa poudarja, da učenci zelo dobro vedo, na kateri stopnji so in kaj bi še morali urediti. »Marsikdo je prosil, naj ga ne izžrebam kakšen dan, ker je vedel, da morda barvice niso bile povsem ošiljene. Zjutraj so eni še na hitro šilili, ker so vedeli, da bo žrebanje.«
Vsaka učna pot je bila likovno opremljena. Za branje so imeli torej torto, za glaskovanje žabo. Do žabice so vodile stopnice in glede na to, kako je otroku glaskovanje šlo, je »skakal« do žabe. Ta sistem ni pregleden le za učenca, ki tako natančno ve, na kateri stopnici je, ampak tudi za učitelja. »V razredu smo imeli veliko torbo, na kateri so bili nalepljeni krogci za vsakega učenca posebej, torej na kateri stopnji branja je. Tako hitro vidiš, kako so razporejeni. Kje je večina, koliko jih odstopa. Tako je precej bolj pregledno, sledljivo za otroke, starše in učitelje.«
Težav, da bi bil kdo v zadregi, ker ni bil najvišje, ni bilo. »So pa hoteli, da jih preverim, da bi splezali višje. Težav ni bilo tudi zato, ker so dobivali različne naloge, glede na to, na kateri stopnji so. Vedeli so, tu smo mi in mi moramo delati iste naloge, drugi pa delajo druge naloge, ker so glede na znanje drugje.« Včasih je bila za vse ena raven, včasih dve, pa tudi šest. To pomeni šest različnih nalog in usmeritev.
Učiteljica priznava, da je s tako diferenciacijo veliko dela. »Predvsem takrat, kadar je skupina zelo velika in so tudi razlike v znanju, sploh v prvi triadi, precejšnje. Vsakega podpreti, da bo napredoval sebi primerno, je res izziv. To zahteva veliko priprave zunaj učilnice. So pa potem napredek in izboljšave in ni tiste, grdo rečeno, uravnilovke.«
Pravi, da bi tako moralo biti povsod, v vseh razredih, a da bi bilo bistveno lažje, če bi bilo na voljo več učiteljev. Tak sistem je namreč, kot ugotavlja sama, zelo učinkovit. »Znanja je vsekakor več. Otroci postanejo odgovorni za svoje znanje, pa tudi za svoje neznanje. Vedo, kaj morajo narediti, kaj jih še čaka in za kaj si že lahko čestitajo.«
Učenci drug drugemu v razredu pomagajo pri usvajanju znanja. »Letos sem med naloge, ki se tedensko menjajo, uvedla motivatorja. To sta učenca, ki pomagata tistim, ki ali zgrešijo navodilo ali potrebujejo pomoč. Ne z rešitvijo, ampak z razlago, oni rečejo temu namig. Prav vsi vedo, da dobra pomoč ni, ko posodiš zvezek, da sošolec prepiše, ampak da ga vodiš, da sam najde rešitev. So mojstri razlage. Včasih že na pet različnih načinov kaj povem in ne vem več, kako bi še drugače, oni pa besede tako obrnejo, da se med seboj hitro razumejo. V tem so boljši kot učitelji.«
Kot pravi, tudi starši njenih učencev razumejo, da vsak potrebuje svoj čas, da je pomembno le, da otrok napreduje, da ne tiči na eni točki. Prav tako to razumejo vsi sošolci, ki znajo pohvaliti. Ravno ob našem obisku so pohvalili učenca, ki je bil tisti dan prvič povsem samostojen pri delu. »Opazijo tak mali napredek in ga pohvalijo, čeprav je to pravzaprav velik napredek za nekoga.«
Prav v nižjih razredih, ko v redovalnici in spričevalu ni številk, je priložnost za učenje, da je pomembno znanje. »To razvijamo, ker ne pride samo od sebe. Pomembno jim je, da se pokažejo, dokažejo, da so uspešni. Ali pa imam mogoče zdaj čudovito generacijo in se da z njimi marsikaj početi, tako da smo bolj usmerjeni navzgor.« O svojih učencih ima same lepe besede. »Ti, najmlajši, so res še zelo iskreni, radovedni, navihani in je prijetno priti v službo. Lepo je z njimi delati, si brez težav kaj izmišljevati. Oni so moji navdihovalci. Čeprav pravimo, da je učitelj navdihovalec, ampak je obojestransko.«
Velik del poklica učitelja je tudi vzgoja. »Ukvarjamo se s socialnimi spretnostmi otrok, veščinami, ki niso v učnem načrtu, zato si je treba načrtno vzeti čas in jih vpeljati v druge vsebine. Kakšna so pravila, življenje v skupnosti. Tega ni v delovnih zvezkih, je pa podlaga, temelj za delo. Otroci so sami povedali, da se morajo v razredu dobro počutiti, ker tako boljše in lažje delajo. To so njihove besede.« Pravi, da je največja zmaga, ko ji starši povedo, da otroci radi pridejo v šolo. »Ko otrok z veseljem pride, te stisne k sebi na vratih, pozdravi, ko vidiš, da se dobro počuti – to je tisto, kar ti da elan za naprej.«
Učiteljica Ines Darovec res izžareva ljubezen do poklica. »Učiteljski poklic je lep, izpopolnjujoč, navdihujoč, razgiban, včasih zna biti tudi stresen. Ampak če si vsaj malo odprtega duha, se lahko kup stvari naučiš, predvsem o samem sebi. Ne učijo se samo učenci. Ni tako hudo, kot morda kdaj izpade. Super je.«
Učitelj sem! Učiteljica sem! je projekt, v okviru katerega predstavljamo učiteljice in učitelje, ki svoj poklic čutijo kot poslanstvo. Želimo si, da bi dobili še več spoštovanja, podpore in ugleda, kar si tudi zaslužijo. Zaupamo jim namreč največ, kar imamo – svoje otroke in s tem prihodnost naših družin in družbe. Najboljše učitelje nam lahko pomagate najti tudi vi.
Poznate učitelja, za katerega je njegov poklic življenjsko poslanstvo? Poznate učiteljico, ki naredi nekaj več in zna to izvabiti tudi iz učencev? Ste učitelj, ki ima rad svoje delo in išče inovativne načine poučevanja? Ste učiteljica, ki se zaveda, da je najpomembneje spodbujati otroke, da postanejo boljši ljudje? Prijavnico najdete na spletni strani uciteljsem.si, v njej pa na kratko odgovorite na vprašanja. Pošljete jo lahko tudi na uciteljsem@amcham.si ali po pošti na naslov AmCham Slovenija, Dunajska 167, 1000 Ljubljana (s pripisom Za kampanjo Učitelj sem! Učiteljica sem!).
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji