»Ko bo učenec odšel iz osnovne šole, je vseeno, ali se bo spomnil datuma, kdaj je umrla Marija Terezija, ali koliko vojakov je umrlo na Neretvi. Pomembno je, da bo znal najti ta podatek in dejstva kritično vrednotiti,« je poudaril­ učitelj geografije in zgodovine na Osnovni šoli ­Belokranjskega odreda Semič. Tudi zato pri njegovih urah usvajajo znanje ­malodane sproti in velikokrat prek igre.

Matej Matkovič ne stoji pred katedrom in predava, ampak spodbuja otroke, da sami raziskujejo in se igrajo. Učenka Pia si je zapomnila prav to. »Ko smo utrjevali snov o evropskih državah, smo si podajali žogo ter sproti ponavljali države in njihova glavna mesta.« Petro je navdušila ura o vulkanih. Otroci so izdelali makete vulkana, ki z detergentom, kisom in sodo bikarbono tudi izbruhne. »Zelo dober učitelj je. Vse lepo razloži in včasih prinese tudi kakšno stvar. Ko smo se učili o vulkanih, je prinesel košček lave,« je povedala Petra.

Če sam izdelaš reliefni zemljevid, boš bržkone precej bolje znal, kot če samo odpreš atlas. FOTO: osebni arhiv

Učitelj je pritrdil, da s potovanj vedno kaj prinese. »Prinesem različne predmete, kamnine, prst, spominke … Ves kabinet imam poln.« Tudi njegove počitnice so delovne. Veliko ima mednarodnih izobraževanj, delavnic, na katerih spoznava nove načine in metode dela, nove pristope k poučevanju. Prav tujina mu je odprla obzorja, natančneje mednarodna konferenca na Danskem pred skoraj devetimi leti. »Tam sem videl, kaj vse delajo učitelji iz drugih držav. Prej sem si mislil, da delam vrhunsko. Ko pa sem videl druge, sem si rekel, o, Matej, nekaj boš še moral spremeniti. Od takrat delam tristo odstotkov več. Čeprav še nisem tam, kjer bi rad bil, vidim, da sem že prehodil dolgo pot.«

Tehnologija

Ob našem obisku so učenci pri geografiji morali poiskati letalske vozovnice do želenega kraja in na spletu najti znamenitosti mesta, ki si ga bodo »ogledali«. V parih so brskali po spletu s šolskimi prenosniki. Učitelj tehnologijo v razredu veliko uporablja, sodeluje tudi pri različnih projektih, denimo European Digital Education Hub, v okviru katerega so naredili priporočila za evropsko komisijo o digitalnih veščinah. »Bil sem edini Slovenec v tej skupini. Evropska komisija je naša priporočila poslala vsem zavodom za šolstvo po Evropi, da so jih prevedli. To naj bi potem uporabljali učitelji v Evropi pri poučevanju.«

Matej Matkovič: »Ne vem, ali gremo dovolj hitro v korak s tehnologijo. To je kot zgodba o želvi in zajcu. Učenci in tehnologija so zajci, učitelji smo pa želve. Ministrstvo nam da najboljše copate, trenerja, navijače, ki nas spodbujajo, ampak mi smo še vedno želve.« FOTO: Leon Vidic/Delo

Sam je naklonjen uporabi tehnologije v razredu, a pravi, da ni enoznačnega odgovora, ali bi morali za to imeti poseben predmet ali bi ta znanja učenci pridobivali pri vseh predmetih. Kot ugotavlja, vseh znanj ni mogoče pridobiti pri rednem pouku vseh drugih predmetov, hkrati pa se boji, na račun česa bi vzpostavili samostojni predmet. »Bi samostojni predmet računalništva pomenil eno uro manj geografije? Matematike? Slovenščine? Bi učence bolj obremenili? Miselnost se bo morala spremeniti. Tudi odločevalci bodo morali razmisliti, kaj sploh pričakujemo od otrok. Ne vem, ali gremo dovolj hitro v korak s tehnologijo. To je kot zgodba o želvi in zajcu. Učenci in tehnologija so zajci, učitelji smo pa želve. Ministrstvo nam da najboljše copate, trenerja, navijače, ki nas spodbujajo, ampak mi smo še vedno želve.«

Izdelava vulkana, ki tudi izbruhne. FOTO: osebni arhiv

Igranje

Kljub temu učitelj ne obupuje. Njegovi učenci snemajo različne videe. Denimo vremensko napoved pred zelenim zaslonom. Vse zmontirajo sami in opremijo z grafikami. Snemajo tudi tako imenovane stop motion videe, njegove učenke pa so same sprogramirale aplikacijo, s katero so svetovale učencem, katero knjigo prebrati.

Na šoli vodi tudi interesno dejavnost robotike za učence od prvega do devetega razreda. Učitelj priznava, da je zanimanje velikokrat kratkotrajno. »Robotika je zanimiva dvakrat, trikrat, potem je proces usvajanja znanja ­prepočasen in učencem manjka pozornosti. Da lahko sprogramiraš robota, moraš program precej podrobno napisati desetkrat, tudi dvajsetkrat. Učencem je hitro dolgčas.«

Igre pa nikoli niso dolgočasne. Pri pouku uporablja minecraft. »Ko smo snemali francosko revolucijo, so učenci celotno zgodbo naredili z minecraftom. Včasih minecraft uporabljamo tudi za kakšen zemljevid, za izdelavo okolja, kjer se nato sprehajajo. Tako so recimo spoznavali mangrove.«

Videoigra minecraft je uporabna tudi pri pouku. FOTO: osebni arhiv

Ne igrajo se le digitalno, ampak izdelujejo tudi svoje namizne igre. S tem učenci razvijajo kreativnost in podjetnost, saj si prizadevajo, da bi bil izdelek namenjen tudi za prodajo, hkrati pa se veliko naučijo. »Izdelovali so igro o geografskih odkritjih. Sami so raziskali, kam je šel Krištof Kolumb, kam Vasco da Gama … Tudi tisti, ki v skupini ni nič delal, je gotovo najmanj dvestokrat slišal Krištof Kolumb in Amerika. Že s tem se je naučil več, kot če bi mu jaz to razlagal.«

Tekmovanje v katapultih

Učitelj pravi, da so za pouk zgodovine ključne uprizoritve. Tako so že uprizarjali bitko pri Termopilah, ustoličevali so karantanske kneze. Pravi, da prilagaja učno snov, da ostane kar največ časa za dodatne dejavnosti. Tako so denimo priredili tekmovanje v metanju bumeranga, pa tekmovanja v katapultih. »Katapulte učenci naredijo sami s starši, starimi starši, brati, sestrami. Včasih so to res vrhunsko narejeni izdelki. Tekmovanje smo imeli na šolskem igrišču in žogica je letela čez polovico igrišča. Smo pa tudi že streljali z lokom, ko smo pripravili srednjeveški dan. Sodelovala je letošnja olimpijka Žana Pintarič, ki je bila takrat naša učenka. Učenci so si naredili lesene loke in puščice. Žana je seveda to obvladala in je res letelo.«

Nekateri katapulti so res vrhunsko izdelani in žogico odnese čez polovico igrišča. FOTO: osebni arhiv

V kabinetu nam je pokazal, kaj vse je nastalo izpod rok njegovih učencev. Eden je doma, ko so se učili o srednjem veku, naredil pomanjšano verzijo stola z žeblji, eno od »klasičnih« mučilnih naprav. »Ta fant si je res dal kar nekaj dela. Ampak prav to je namen. Da o tem razmišljajo tudi doma. Ko se pri geografiji pogovarjamo o prebivalstvu, se pogovarjamo tudi o Romih, ki jih je v naši skupnosti precej, v šoli okoli deset odstotkov. Včasih učenci prinesejo od doma izrazito negativen odnos do Romov. Poskušam jih usmerjati, da so Romi del naše skupnosti, prav tako migranti, ki prihajajo. Vzorce, ki prihajajo od doma, poskušamo v šoli preseči, hkrati pa poskrbeti za kritični pogled učencev.«

Matej Matkovič vodi tudi tamburaško skupino Carmen Cord. FOTO: osebni arhiv

Svet je lep

Zaveda se, da je poklic učitelja eden od najpomembnejših v družbi. »Starši nimajo več časa za svoje otroke, imajo pa ogromna pričakovanja.« Opaža, da otrokom materialno omogočijo vse, kar jim lahko, ene možnosti pa otroci nimajo več – da bi lahko naredili napako, iz katere bi se česa naučili. Šola zato prevzema vse, od vzgoje naprej. »Mi moramo biti psihologi, psihiatri, defektologi, logopedi, prijatelji, starši … Enkrat mi je neki oče rekel: 'Vem, da gre moji hčerki težko v šoli, ampak vsaj toliko ji pomagajte, da bo postala učiteljica.' Tak je pa potem odnos do učiteljev. Ne zavedamo se, da delamo z najbolj občutljivim delom naše države. Z otroki. Če jih ne usposobimo, smo naredili najslabše, kar smo lahko. Zato bi moral biti učitelj najbolj sposoben v družbi, z največ empatije, strokovnega znanja, in moral bi imeti najvišje mesto v družbi.«

Pri robotiki delajo z različnimi robotki, v tretji triadi imajo lego robotiko. FOTO: osebni arhiv

Učencem v novem letu želi predvsem, da bi si želeli znanja. Sam si za to prizadeva vsak dan, ko jim kaže pot v svet. »Dojemanje naše Bele krajine v Sloveniji je, da smo nekje na robu, odrinjeni. Učencem bi rad pokazal, da ni nujno, da ne moreš drugje uspeti, če si tu doma. Daleč od tega, da bi jih podili stran, ampak dejstvo je, da bodo odšli. Vprašanje je, koliko jih bo prišlo nazaj. To je ključno. Da bodo uspešni doma, morajo oditi po svetu.« Kot geograf učencem želi, da bi potovali in opazovali. »Da bi se počutili, da so del tega sveta. Da bi občutili, da je naš planet res nekaj vrhunskega. Da ne bi hodili na izlete s slušalkami v ušesih in telefoni pred nosom, ampak da bi opazovali okolico, naravo. Da bi videli, kaj se dogaja. Da je svet lep.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!