Otroci, ki jih poučuje učiteljica razrednega pouka iz Osnovne šole Loče, med počitnicami niso imeli domače naloge. Niti ob koncih tedna jih nimajo, ker so prosti dnevi čas, ko morajo biti otroci s svojimi starši. Tem prigovarja, naj otroke spodbujajo, jih večkrat objamejo, ker časi niso prijazni in moramo držati skupaj. O stiskah se pogovarjajo vsak dan v šoli. Opaža, da jih je več kot pretekla leta. Tudi zato v pouk vpleta veliko gibanja in drugih metod sproščanja. V njenem razredu ni najboljših ali najslabših. Vsak otrok je samosvoj in vsak lahko v nečem zablesti.

Anuška Berdnik si je že kot majhna deklica želela, da bi postala učiteljica. Svoje otroške sanje uresničuje že 27 let, vendar ni pozabila, kako je bilo, ko je bila sama otrok. Starši so z njo preživeli veliko časa. Mnogo otrok tega zdaj nima in to je ključni razlog, da jim med počitnicami ne naloži domačih nalog. »Tudi ob koncih tedna ne dajem nalog. Mislim, da nisem edina, to počne že kar veliko učiteljic. Otroci namreč povedo, da so zelo veliko pri babicah, dedkih, mamica dela v nočni izmeni, kar pomeni, da je otrok pet dni sploh ne vidi! Naj imajo vsaj konce tedna proste in skupne. Za crkljanje. Počitnice pa so za počitek. Tudi mi odrasli si ga privoščimo, zakaj si ga ne bi tudi otroci? Tistim, ki imajo težave pri kakšnem predmetu, pa svetujem, naj zadnja dva dneva pred vrnitvijo v šolo kljub temu snov malo ponovijo.«

Uči tretji razred, v katerem otroci dobijo prve številčne ocene. Pravi, da te morajo biti. »Otroci se jih neizmerno veselijo, čeprav neki strah obstaja. Mogoče sploh ne zaradi njih, ampak zaradi staršev. Vedno ko prinesejo teste nazaj, jih vprašam, kaj so jim starši rekli doma. Neki deklici so zažugali, da je sicer v redu, da je pisala štiri, ampak naj gleda, da bo naslednjič petica. Staršem povem, da je njihova naloga, da imajo otroke radi, da jih pohvalijo, tudi če niso vedno uspešni, saj niti odrasli nismo. V življenju včasih pademo, ampak uspeh je, če se potem poberemo. Otroci se mi včasih prav smilijo. Imela sem primer, ko se mamica ves teden ni pogovarjala z njim, ker ni pisal pet.«

Mi imaš kaj povedati?

Želi si, da bi se v šoli otroci ne le dobro počutili, ampak da bi ji tudi zaupali, kaj jih teži. Vsako jutro začne z istim vprašanjem, ki doleti vsakega. Ali mi imaš kaj povedati? Kakšni so odnosi v razredu, ve, saj je z njimi ves dan, zaradi epidemioloških ukrepov tudi med odmori. Tako jo bolj zanima, kaj otroke teži na poti v šolo in iz nje in ali se jim kaj problematičnega dogaja doma. »Kadar gre za kakšne občutljive stvari, jih vprašam, ali bi se raje pogovarjali na samem. Nekateri povedo kar pred vsemi in potem ugotovimo, da se podobno dogaja tudi komu drugemu v razredu. Včasih pa pridejo k meni po pouku. Zelo radi pridejo in komaj čakajo. Se mi pa zdi, da je tega v času korone precej več.«

Pogovori se tudi s starši, saj je sodelovanje z njimi zelo pomembno. Včasih namreč mislijo, da delajo najboljše, pa otroku pravzaprav škodijo. Tako je imela pred časom v razredu otroka, ki ga je oče vsak dan silil brati po več ur. Dečka je to zelo obremenjevalo. »Na govorilnih urah sem očetu rekla, da je deset minut dovolj, saj je fant dober bralec, le če bo želel več, naj bere. Da je že čisto izčrpan in da knjige, ki jih je bral, zanj sploh niso primerne. Oče mi je odgovoril, da on ni dobro bral, ko je bil majhen, zato zdaj spodbuja sina. Pa sem mu spet povedala, da nima pravega pristopa in da če bo sina še naprej silil v branje, se ne bova več tako lepo pogovarjala. Naslednji dan je otrok zjutraj prišel k meni, me objel, solze so mu tekle, in mi rekel: 'Hvala, učiteljica, ker si me rešila.' Grozno. Včasih gredo starši v napačno smer.«

Pomen gibanja

V razredu nima najboljših in najslabših, vse pohvali. »Tudi tistega, ki mu gre zelo slabo. Potrebujejo pohvalo in spodbudo.« Vso pohvalo pa si zaslužijo tudi tisti, ki so po kakšni drugi poti prišli do pravilnega rezultata. Pravi, da so inovatorji. Najboljše ideje pa se lahko rodijo le v spočitih glavah. Ko jim koncentracija pade, naredijo nekaj vaj za sprostitev. »Rečem jim, naj si predstavljajo, da smo na sprehodu, gremo skozi gozd, spotaknil si se ob korenino in padeš. Potem padejo in ležijo. Morda jim dam kakšno umirjeno glasbo. Kmalu so kot prerojeni. Rečem jim samo še, naj se pretegnejo, si popravijo pričesko, in delamo naprej.«

Šola, kjer poučuje, je vključena v mednarodni projekt Fit4kid, pri katerem se otroci prek gibanja učijo, pa sploh ne vedo, da se učijo. Te metode uporablja na začetku šolske ure, za utrjevanje pa tudi usvajanje nove snovi. Otroci si recimo na listke napišejo račune in jih s ščipalkami pripnejo na vrvice, od koder jih jemljejo. »Vsak, ki vzame račun, si ga mora pripeti na oblačilo, iti na svoje mesto, ga prepisati v zvezek in izračunati. Potem mi morajo vse prebrati na glas. Račune si tudi izmenjavajo. Včasih se med poukom igramo skokice. To je vaja, pri kateri se z rokami uprejo ob mizo ali stol, potem pa se z nogami hitro odbijajo proti vrhu, da so njihove ritke čim višje. To so skokice. Naredimo še globok vdih, izdih, nato pa delajo naprej. In je mir. Zelo radi imajo te hitre stimulacije.«

Manj koncentracije

Opaža, da so otroci manj zbrani, kot so bili pred epidemijo. Meseci zooma se poznajo. Takrat so lahko delali tudi ves dan za šolo, čas so si lahko drugače razporedili. Za otroke, ki imajo težave s pozornostjo, je bilo to celo dobrodošlo. Ampak vse to se pozna v šoli. »Tu jih priganjaš. Potrudi se, samo dve povedi še moraš prepisati, zvonilo bo, daj, daj. Otroci so bolj počasni, kot so bili. Misli jim begajo. Veliko se jih že v tretjem razredu pogovarja samo o računalniških igricah. Pa govorimo o otrocih, ki pred korono sploh računalnika niso imeli.«

Ko so se vrnili v šolo, so vsako jutro najprej odšli na sprehod. Da so že prvo šolsko uro naredili deset tisoč korakov. »To sem uvedla zato, ker sem videla, da morajo otroci spet vzpostaviti stik drug z drugim, se spet naučiti komunicirati med sabo, poslušati. Zunaj smo koristno preživeli uro, o vsem so se pogovorili, razgibali. Ko smo prišli nazaj, sem jih vprašala, ali smo srečali kakšno žival, katero sadje so pobirali v sadovnjaku, katere stroje smo videli pri kmetiji, katere živali so slišali? Ničesar niso opazili.« Pravi, da je to ključna razlika med sedanjimi otroki in tistimi, ki jih je učila pred 27 leti. »Ko smo šli takrat v naravo, so poznali vsa drevesa, vse plodove, na polju cvetice, vrste ptičev. Zdaj ne vidijo in ne slišijo ničesar. Če jih pred sprehodom opozorim, potem nekateri vedo, nekateri pa samo ponovijo od sošolcev.«

Želja: vrnitev

Zaradi koronavirusa se je delo v šoli prilagodilo in mora uporabljati tudi tehnologijo. Prav to pa vidi kot eno največjih pasti za otroke. Včasih pa vendar omogoči tudi lepe stvari. Anuško Berdnik so v projekt Učitelj sem! Učiteljica sem! prijavili njeni nekdanji učenci. Čeprav ima z vsemi razredi dober odnos, se je v tem vse sestavilo v pravo celoto, razlaga z očmi, v katerih so se nabrale solze. »Bilo je skoraj prelepo, tako smo bili povezani. Rojstni dan imam med poletnimi počitnicami. Pa so mi naredili voščilnico, vsak od otrok se je posnel. Nekateri so bili na morju, drugi pri dedku in babici, pa je vsak opisal en utrinek. Ko sem dobila ta posnetek, sploh nisem mogla verjeti. Ko sem pokazala svojim bližnjim, so vsi jokali.«

Želi si, da bi se še kdaj s kakšnim razredom tako povezala. Otrokom pa želi predvsem vsaj delček takega otroštva, kot so ga imeli otroci v času njene mladosti. Ko niso popoldne hiteli z enega treninga na drugega, potem pa še v glasbeno šolo. »Otroci so utrujeni. Nekateri povedo, da ne zmorejo več. Želim jim, da bi lahko prosti čas preživljali, kot sami želijo. Da bi šli v naravo, plezali, skakali, plazili, vriskali. Da bi se stari časi vsaj malo vrnili.«