Razredna učiteljica Osnovne šole Preska je, kot so takoj izstrelili njeni učenci, najboljša izmed vseh, ker nimajo domačih nalog in ker se v šoli igrajo. Mateja Jelen je ponosna na take pohvale, ker ve, da je igra osmišljena in znanje, kadar misliš, da se »samo« igraš, pride samo od sebe. Z otroki najraje odide na travnik ali v gozd. Tudi pri delu na daljavo je imela veliko nalog, povezanih z naravo, saj pravi, da je narava popolna učilnica.

Mateja Jelen pravi, da je učiteljski poklic kot vožnja s čolnom na vesla. Učitelj je krmar, učenci posadka. »Cilj je vnaprej znan, pot pa ne. Pomembno je, da so člani posadke povezani s krmarjem, da se uskladijo in veslajo v isto smer. Učitelji imamo pomembno nalogo, da čoln z vsemi člani posadke varno pripeljemo na cilj.« Njihova pot je očitno zelo zabavna. Otroci so takoj ob našem obisku hiteli razlagati, kako krasno učiteljico imajo.



Tega, da nimajo domačih nalog, so veseli tudi starši. Dogovorjeni so le, da otroci berejo s starši. »To mi je zelo pomembno, ker bralne navade zelo težko razvijaš v šoli, treba je delati ena na ena. Vse drugo pa delamo v šoli in mislim, da je staršem to zelo všeč.« Tu in tam imajo za »nalogo« le to, da kakšno stvar poiščejo in prinesejo, raziščejo, potem pa to uporabijo v šoli.
Tudi delovnih zvezkov nimajo. Za tak način dela sta se odločili s kolegico Tanjo Štrukelj, s katero dobro sodelujeta. »Poskusili sva za eno leto in izkazalo se je kot super praksa. Otroci niso obremenjeni s tem, koliko je še treba rešiti, učitelj pa lahko ves čas spremlja vsakega posameznega učenca. Ko vidiš, da je določena snov predelana, greš naprej in nisi obremenjen še z desetimi stranmi v delovnem zvezku in lahko vsebinam, kjer so težave, nameniš več časa. Se prilagajaš skupini. Na koncu leta pa so stvari predelane in otroci znajo.«
 

Igrajmo se

Čeprav nimajo delovnih zvezkov, to ne pomeni, da imajo polne torbice fotokopij, ker tudi učnih listov ne uporabljajo. Pri slovenščini veliko pišejo, da razvijajo grafomotoriko, s kolegico pa sami pripravljata didaktične pripomočke. »Ko, recimo, seštevamo števila do sto, pripraviva kartice, žetončke, kakšne pokrovčke iz lesa. Potem pa narediva igralne podlage, mreže, prilepiva nanje slike, mogoče kaj vžgemo v les. Potem si izmisliva kakšno igro z igralno kocko, otroci mečejo kocke, seštevajo in pokrivajo polja na teh podlagah. Tako vadijo računanje, račune pa zapisujejo tudi v zvezek, da ni igranje samo sebi namen.«



Ko otroci povedo, da se v šoli igrajo, je ponosna. »Starejši kolegi mi včasih rečejo: 'Ja, saj vi se tako ali tako samo igrate.' Super! A ni to fino?« Prav ta način, ko se otroci igrajo in se hkrati učijo, je najbolj učinkovit. »Znanje kar pride. Dopuščamo proces. Nimamo točno določeno, do kdaj moramo kakšno stvar znati. Na koncu leta pa otroci vse znajo. Zdi se mi, da je tak način najboljši. Da sploh ne veš, da se nekaj učiš, da moraš nekaj narediti.«
 

Medalje za vrednote

Otroke uči, da tudi sami spremljajo svoj napredek. Ne le v šoli, ampak pri vsem, kar počnejo. Vsako jutro jim pove, kaj bodo delali in kaj morajo tisti dan narediti. Ob koncu dneva preverijo, ali so vse naredili ali bodo morali naslednji dan še kaj »spraviti noter«. Imajo pa tudi precej bolj dolgoročne cilje, vendar ti niso povezani z učnim načrtom. Vsak mesec imajo drug cilj, ki je povezan z različnimi vrednotami, kot so vztrajnost, prijateljstvo, dobrosrčnost, pogum … Ob koncu meseca preverijo za vsakega učenca posebej, kako dobro je tisti mesec živel posamezno vrednoto.



Otroci so zelo kritični. »Takoj povedo, kdaj kdo česa ni naredil, pa bi moral, ali obratno; je naredil kaj, česar ne bi smel. Vse vedo. Potem se odločimo, ali se je posamezni otrok potrudil dovolj za medaljo. Medalje pripravim sama. Medalja je seveda vedno povezana z vrednoto, ki smo jo spremljali.« Otroke uči, da so tudi samokritični. V začetku leta imajo običajno s tem še težave, ob koncu leta pa že znajo oceniti, kaj so sami naredili dobro, kje pa bi se lahko bolj potrudili. »S tem osebnostno rastejo. Pa tudi starši so zelo zadovoljni, ker pravijo, da otroci vse to prenesejo tudi na dom in te vrednote rastejo tudi v njihovih družinah.«
 

Živeti z naravo

Otroke vzgaja tudi v ljubezni do narave. Le če je res zelo slabo vreme, ostanejo pod streho, a načeloma gredo ven prav vsak dan. »Saj veste, kako pravijo. Ni slabega vremena, je samo slaba oprema.« Tako staršem že na prvem roditeljskem sestanku pove, da morajo biti učenci oblečeni udobno, da ni težav, če pridejo domov umazani ali morda strgani. »Redno zahajamo v gozd, tudi na travnik. Izkoristimo svojo najbolj priljubljeno in zanimivo učilnico. Ure športa so izključno v naravi, v telovadnici smo bili letos samo enkrat. Kljub temu smo opravili vse dejavnosti, ki jih predvideva učni načrt.« Tako, recimo, otroci pri skoku v daljino poiščejo najdaljšo palico, ki jo še zmorejo preskočiti. »Motivacija je seveda velika, ker bi vsakdo rad preskočil čim daljšo palico po dolžini. Najprej se trudijo, da bi našli najdaljšo palico, in potem se trudijo, da jo seveda preskočijo.«



Tudi ko je bila šola na daljavo, je otroke pošiljala izza računalnikov v naravo. Družine je spodbujala, da so šli z otroki na sprehod ali se sankat. »Potem so pa sami od sebe pošiljali 'dokazno gradivo'. Imela sem sicer pravilo, da ni treba ničesar oddajati, ker se mi zdi zelo pomembno zaupanje. Vem, da vsi starši niso mogli delati z otroki od osmih do desetih. Eni so delali zvečer, drugi med konci tedna. Pomembno mi je bilo le, da naredijo tisto, kar je bistveno. Letos smo veliko poslušali o gibalnih sposobnostih. Mislim, da je bila korona dober izgovor za marsikaj. V teh mesecih so imeli zelo veliko možnosti za gibanje, za športno udejstvovanje. Sicer v naravi, in ne v telovadnicah, ampak kje pa piše, da je treba v telovadnico?«
 

Samostojno delo

Šola na daljavo za njene učence v smislu usvajanja znanja ni bila tako problematična, ocenjuje. »Daljava je velikokrat super izgovor, da se česa ni dalo narediti. Lahko rečem, da je bila v našem primeru šola na daljavo dobra izkušnja. Bila je izziv za vse. Za starše, otroke in zame.« Ker ima sama majhne otroke, je čez dan delala s svojimi otroki, bila na voljo staršem in otrokom iz šole, z njimi se je večkrat slišala, ponoči pa je snemala svoje razlage. »Vem, da so nekateri učitelji iskali že pripravljena gradiva na spletu, ampak meni se to ne zdi primerno. Vsak učitelj ima svoj način, ki so ga otroci vajeni. Edino pošteno je, da na tak način tudi nadaljuješ, da otroci vedo, kaj lahko pričakujejo. Če vzameš gradivo nekoga drugega, je to narejeno za njegov način dela in njegove učence.«



Očitno so delali dobro, saj pravi, da so otroci ob vrnitvi v šolo znali več, kot bi znali, če bi bili v tistem času v šoli. »S starši smo zelo dobro sodelovali, otroci so se zelo potrudili, dejavnosti pa so bile prilagojene in izbrala sem tiste vsebine, ki so bile res bistvene.« Kljub temu takega šolskega leta ne bi več ponovila oziroma si v novem šolskem letu želi čim manj preskokov iz šole v šolo na daljavo. Tudi otroci si želijo biti v šoli. »Pogrešali so družbo vrstnikov, poleg tega je doma veliko motečih dejavnikov, v šoli pa je skupina in te kar vleče. Tudi stvari, ki ti niso najljubše, narediš, ker jih naredijo vsi.«

Čeprav si tako starši kot učenci želijo, da bi z otroki napredovala v tretji razred, vse kaže, da bo ostala kar v drugem. Ceni, da ima pri delu podporo ravnatelja. »Zelo je naklonjen temu, da delamo na načine, ki so nam blizu. Ničesar nam ne vsiljuje. Zelo nam zaupa in imamo res proste roke, da smo lahko zelo ustvarjalni. Res imamo veliko srečo.« Enako bi za učiteljico Matejo rekli njeni učenci.