Učitelj športa v šoli v Križevcih pri Ljutomeru je eden tistih, zaradi katerih se učenci ukvarjajo s športom tudi potem, ko to ni več za oceno. Pravi, da je največja pohvala, ko v kraju vidi otroke, ki so se v šoli morda sprva izogibali uram športa, kako tečejo. Kajti ključno je, da otroci vzljubijo šport in da v gibanje pritegnejo še svojo družino. Ocenjuje napredek, hkrati pa z njimi dela na povsem človeški ravni: »Ni najbolj pomembno to, kar imajo, ampak to, kar so in kako napredujejo. Tako na športnem področju kot tudi v življenju.«

Zadnje leto in pol za otroke na področju športa ni bilo prav spodbudno. Da so zaradi dolgotrajnega zaprtja šol posledice precejšnje, so opozarjali številni strokovnjaki. Tudi učitelj Denis Hofman je opazil nekatere težave, vendar tako izrazitih v Križevcih ni bilo: »Naredil sem analize in primerjave s svojo generacijo, torej za kar nekaj let nazaj. Živimo na periferiji in tu se ljudje še precej gibljejo zunaj, zato otroci nimajo takšnega primanjkljaja pri kardiovadbi, torej teku, vzdržljivosti. Primanjkljaj pa se čuti pri splošnih motoričnih sposobnostih, predvsem pri moči, gibljivosti, koordinaciji.«


 

Nekateri otroci so ga celo prekosili

Na podlagi ugotovitev bo zastavil delo v prihajajočem šolskem letu, za katero upa, da bo v šoli. A se je tudi pri delu na daljavo kar znašel. Najprej so učencem pošiljali videoposnetke, potem pa jim je predstavil aplikacijo, ki so jo pri športu vključili. »Meri kilometrino, hitrost gibanja, zariše zemljevid … Otroci telefone imajo in so z njimi opravili pohod, bolj vešči pa so si lahko merili še višinske metre, srčni utrip, hitrost vrtenja pedalov, če so bili na kolesu. Komunikacija je potem lažje potekala.« Pravi, da so nekateri otroci celo zelo veliko časa namenili športu: »Eni so celo mene prekosili. Zelo zares so vzeli. Ampak v šoli je kljub vsemu drugače. Tu jih spremljaš, jim daješ povratne informacije, skupaj postaviš cilje in jih izpelješ. Tega na daljavo seveda ni bilo.«

Opazil je dve skrajnosti. Če so se nekateri veliko gibali in morda celo preveč gledali na to, kaj in koliko so pojedli, je bila druga skrajnost, da se skoraj niso gibali. »Ta skrajnost je opazna na športnovzgojnem kartonu in v analizah. Njihov indeks telesne mase je ogromen, se pravi, da se je telesna teža zelo povečala. Posledično so osnovne motorične sposobnosti slabše. Pri otrocih te starosti se osnovna motorika najbolj razvija, mi pa smo bili leto in pol doma. Nekateri od teh otrok doma sami ne naredijo ničesar. Prej smo imeli kontinuirano dve, tri ure športa na teden, zdaj tega ni bilo. Če ni bilo doma starša, ki bi ga opozarjal, kaj vse je treba narediti, ni bilo nič.« Hkrati priznava, da prek aplikacije nikoli ne veš, ali so res sami opravili trening ali je na pohod odšla mama. Se je pa to vse pokazalo v analizah, ko so se vrnili v šolo.
 

Šport za vso družino

Otroke uči, da naj h gibanju spodbujajo starše, brate in sestre, skratka vso družino. Aktiven je v športni zvezi, s prijatelji ima športno društvo, ki se ukvarja s plavalnimi tečaji, poučevanjem tenisa, rolanja in osnovnih motoričnih veščin. »Staršem ponudimo, da se tudi sami vključujejo v vadbo, takrat ko so na vadbi njihovi otroci. H gibanju jih spodbujamo tudi drugače. Vsako leto smo bili pridruženi k dogodku Hura, prosti čas. V šoli jih vključujemo v športne dneve, starši so sodelovali pri teku, ki ga je organiziralo lokalno športno društvo. Pa smo povezali športni dan s tem dogodkom. Cilj je namreč, da imajo otroci vzor in so tudi ponosni.«



Pri vseživljenjskem športu lahko veliko pomaga lokalno okolje. Kot pravi učitelj, je občina pri njih športu naklonjena, čeprav je precej več ponudbe v večjih mestih, kot sta Murska Sobota in Ptuj. Kljub temu opaža spremembo v kraju. Ko se je pred leti vrnil iz Ljubljane, kjer je začel delati, so ga čudno gledali, ko je tekel po kraju ali kolesaril. »Zdaj opažam neverjeten napredek. Zavest glede gibanja je postala čisto drugačna.«
 

To ni kot matematika

Čeprav je šport v šoli enakovreden predmet, kot vsi drugi, se laikom zdi, da bi bilo lahko narobe ocenjevati le izvedbo neke vaje. Kaj če ti preprosto ni dano? Če si se rodil z dvema levima nogama? »Visoke ocene so postale problem povsod, ne le pri športu. Starši pričakujejo, da bodo otroci imeli same petice, kot da drugih ocen ne bi bilo. Sva se pa s kolegom dogovorila, da ocenjujeva napredek in tudi odnos do športa – ali denimo otroka kdaj vidiš, da gre popoldne kolesarit, ali ne. Kljub vsemu se mi zdi, da so predmeti šport, glasba, likovna vzgoja posebna področja, ki jih je težko obravnavati s striktnim ocenjevanjem, kot je lahko to pri matematiki. Tam je dve plus dve štiri in konec debate. Pri naših predmetih je pa to malce težje.«



Njegovi cilji pri športu so zelo dolgoročni. »Največji cilj je to, da ko otroke pripravljam na nekaj ali jih nekaj učim, pa tega ne usvojijo v predvidenem času, da se potem še bolj potrudijo in jim na koncu uspe. Da je napredek dolgoročen in da lahko kasneje vse to, kar se učimo, uporabljajo v vsakdanjem življenju. Da ga vidim, kako športa v kraju. In ne boste verjeli, kar nekaj takih učenk je že bilo. Niso hotele telovaditi, predmeta šport niso marale, zdaj jih pa vidim teči v prostem času. To mi je res v veselje.« In ko sva pri dekletih, ga seveda pobaram, ali potem njegova dekleta nimajo tistega časa v mesecu trikrat na mesec. V smehu odgovori, da je s tem hitro opravil. »Ko sem začel poučevati v Ljubljani, je imela kolegica zanimiv sistem. Vodila je menstrualne koledarčke. Ne sicer do datuma natančno, ampak za posamezen mesec. Tu sem to naredil samo v eni generaciji, pa nikoli več nisem imel težav s tem. Informacije gredo od ust do ust in se to hitro in elegantno reši.«
 

Vsi potrebujemo rast

Uči se neprestano. Pa ne le od slovenskih kolegov, tudi od tujih. V šoli več učiteljev sodeluje v projektu Erasmus plus in tudi on se je z veseljem odločil za izmenjavo v Turčiji. »Tam je precej bolj sproščeno. Nič čudnega, denimo, ni bilo, da je učitelj sam pustil učence, jim dal delo in odšel. Pouk imajo pa ves dan, končajo šele ob petih ali šestih. Ampak dobro delajo. Imajo večinoma formativno spremljanje, torej povsem sodoben način poučevanja, v šport vključujejo veliko različnih aktivnosti, čeprav je njihovo igrišče videti kot travnik z robniki. Tak, kot smo jih imeli mi pred 40 leti. Z izmenjavami dobiš izkušnje, hkrati pa ti da misliti, kako delamo mi in kakšne možnosti dejansko imamo.«



Kot je ugotavljal po obisku Turčije, je v Sloveniji vsaj na nacionalnih programih športa narejenega precej. »Vzemimo recimo plavanje. Cilj je, da po koncu osnovne šole znajo vsi plavati. Osnovne informacije dobijo prek teh programov. Nekatere občine plačujejo športne trenerje ali jih sofinancirajo, da je ponekod vadba celo brezplačna. Lahko rečemo, da smo kar napredni, čeprav se ne moremo primerjati s severom.«
 

Biti boljši

Formativno spremljanje je pri njegovih urah stalnica, ostaja pa vključen v projekte. Pri zadnjem so dali poudarek medvrstniškemu sodelovanju. Ugotavljal je namreč, da tega otrokom danes zelo primanjkuje. »Postali so preveč egoistični, vsak glede predvsem nase. Nam je bilo samoumevno, da si sošolcu, ki je zbolel, odnesel domov knjigo. Danes pa moraš prositi za to. Pomoč ni več samoumevna.« Ugotavlja, da so otroci drugačni, imajo več možnosti pridobivanja informacij, zato se morajo učitelji učiti drugačnih pristopov, načinov in sodobnih prijemov. To pomeni tudi pri športu vključevati tehnologijo prek aplikacij.
Kljub vsemu napredku pa je še vedno osnovno vodilo živi stik. Tudi zato Denis Hofman svoj poklic vidi kot poslanstvo. »Otroci so kot gobe, ki pri predmetu šport v sebe vpijajo motorične informacije, tako razvijajo svoje potenciale in delovne navade.«