Učiteljica razrednega pouka ljubljanske osnovne šole Miška Kranjca je neustavljiva in polna energije. Vse, kar ima sama rada in počne, prinaša v razred. Posebej je naklonjena skrbi za kulturno dediščino, v šoli vodi folklorne in več lutkovnih skupin. Epidemija je vse začasno ustavila, toda upa, da se bodo čim prej vrnili v stare tirnice. Po 37 letih dela opaža, da je situacija tudi brez epidemije drugačna. Otroci se niso spremenili, družba in način življenja pa zelo. »Otroci so ob vsem izobilju veliko bolj zanemarjeni kot včasih. Ne vsi, ampak vedno več je takih.«

Adriana Gaberščik nas ni mogla pričakati v šoli, ker letos z razredom gostuje v sosednjem vrtcu in čaka na prizidek. Lahko bi bila slabe volje in nergala, kako česa ne more storiti, ker nima »prave učilnice«, ampak deluje, kot da se je te stvari sploh ne dotaknejo. Pravi, da je bila vedno taka. Polna energije in nasmejana. »Mogoče se bo slišalo klišejsko, kaj me vodi pri mojem delu. To je ena sama ljubezen. Ljubezen do otrok, do predmetov, ki jih učim, do kulture, narave. Če to v tebi gori, lahko to tudi daš otrokom.«



V njej res veliko gori. Predvsem ljubezen do kulturne dediščine. »Pri vsej svetovni globalizaciji mislim, da je zelo pomembno, da to vključujem v svoj pouk. Ljudske pravljice, ljudske pesmi, ples, obrt, skratka vse, kar je povezano z našo tradicijo, z našimi koreninami.« Na vprašanje, ali otroci v tem času manj poznajo kulturno dediščino, je izstrelila: »Otroci tega ne poznajo. Ne samo da poznajo manj. S tem ne živijo. Danes je drugačen čas, drugačen način življenja, zelo redke so priložnosti, ko se lahko s tem srečamo, zato je toliko bolj pomembno, da to poznamo in da se to ohranja, da dobijo do tega tudi ustrezen odnos. Do narodne zapuščine, naroda samega. Drugače nas ne bo več.«
 

Sama sešila obleke

Njena velika ljubezen je folklora. V šoli je imela pred epidemijo dve folklorni skupini, zdaj je zaradi ukrepov folklora malo zastala. Pripravljala in vodila jih je na različne nastope in srečanja otroških folklornih skupin v okviru Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD). Ni se ustavila, ko skupina ni imela oblek. »Ker ni bilo denarja za šiviljo, sem vse ročno sama sešila. Potrebovala sem posebne vrste blago, torej imitacijo blaga, kakršno je bilo pred sto leti. Prosila sem kolegice v zbornici, da prinesejo kakšne kose blaga ali če imajo kakšna krila svojih starih mam in stare predpasnike. Res so se nabrali kupi, potem sem hlače in predpasnike sparala, oprala, na novo položila kroje in sešila vse obleke, ki jih zdaj imamo. Do kostumov sem tako prišla brezplačno oziroma s svojim delom in podarjenim blagom.«



Za folkloro je na šoli, kjer uči, še vedno precej zanimanja, kljub številnim drugim dejavnostim. »Ker se imamo luštno in gre beseda o tem okoli. Lepo je tudi, da v šoli poiščem glasbenike. Da imamo harmonikarja, mogoče kakšnega violinista, klarinetista. Potem imam z godbeniki posebej vaje, naučiti se morajo skupaj igrati. Vse skupaj je kar veliko dela, ampak rezultat je vedno dober.«
 

Galeb iz vece račke

Poleg folklore je tudi duša in srce lutkovnih skupin. Pred epidemijo je imela kar štiri, na njih pa se učijo lutkovnih tehnik, izdelujejo lutke, za vsako lutkovno skupino pa pripravi lutkovno igro. Z njimi se rada udeleži srečanja lutkovnih skupin v okviru JSKD. »Z dvema skupinama grem zagotovo, lani sem hotela s tremi, pa je covid-19 to preprečil. Imela sem namreč postavljene tri lutkovne igrice. V preteklosti smo bili že izbrani na regijska in tudi državno srečanje. Je kar doživetje, ko si med desetimi najboljšimi v Sloveniji.« Kljub epidemiji so v enem razredu vendarle postavili lutkovno predstavo in jo zaigrali ob letošnjem sprejemu prvih razredov v šolo.

Lutke, s katerimi dela, so zelo različne in kažejo na njeno veliko domišljijo in ustvarjalnost. Ko so igrali igrico O goskici, ki se je učila peti, je naredila lutke iz loparjev za badminton. V igrici Juri Muri v Afriki pa pride fantek na oder, v kopalnico, in pove, da se noče umivati. Mama mu ne dovoli iz kopalnice, zato v njej zaspi. »Potem se zgodi zgodba Juri Muri v Afriki. Ker je v kopalnici, so vse stvari narejene iz stvari v kopalnici. Iz brisač, škafov, ščetk, šamponov, mehčalca. Na stojalu za perilo je rumena brisača, ki predstavlja puščavo, modra brisača je morje. Galeb je pa iz vece račke narejen.«


 

Večji ko si, več lahko daš

Poleg predanega dela v šoli svoje znanje in sposobnosti predaja tudi v prostem času. Je članica strokovne komisije platforme Zlata paličica, kjer po ogledu vse profesionalne produkcije po Sloveniji izbirajo kakovostne predstave za otroke in mladino. Vodi tudi pevske vaje za odrasle. V nekem obdobju je vodila kar štiri skupine! »Z njimi gojim ljudsko petje. Z dekleti sem prej hodila na srečanja ljudskih pevcev in na tekmovanja Javnega sklada za kulturne dejavnosti, ampak takrat so bile študentke, zdaj, ko imajo otroke, je delo malo zastalo. Imam pa še eno moško skupino.«

Pravi, da so vsi, ki se ukvarjajo s temi dejavnostmi, entuziasti. »Kar imaš rad, to delaš. Moje ljubezni so folklora, ljudska dediščina plesa, glasbe, petja, gledališče … In narava. Zato sem bila tudi pobudnica za ustanovitev planinskega krožka na naši šoli. Zdaj ga sicer organizira druga kolegica.« Vprašanje, ali še hodi z njimi naokoli, je retorično.



Otroci, ki jih uči, imajo pred sabo vsak dan človeka, ki malodane ne počiva. Njihova učiteljica je aktivna na toliko področjih, da bi jo težko dali v en predal. Prav to je bogastvo. »Prepričana sem, da učiš s celim svojim jazom. S celotno osebnostjo. Bolj ko je ta osebnost bogata, več lahko daš v vsakem trenutku. Zlasti če to delaš z ljubeznijo in predanostjo.«
 

Nismo zreli za tehnologijo

Najbolj si želi, da bi letos ostali v šoli. Ko so bili doma, je bilo težko. Pošiljala je filmčke, zanimive in tudi zabavne vsebine, vsak dan so se dobili na videokonferenci, starše je spodbujala, da bi otrokom veliko brali. »Nekateri so imeli podporo doma, nekateri pa ne. Niti na filmček niso kliknili. Strinjam se, da mora šola biti v šoli. Ampak odnos do šole pride od doma. Ali bodo torej starši rekli – to je resno, to moraš narediti, ker je učiteljica rekla. Ne pa da rečejo, ah, trapasta učiteljica. Tu naletimo na vedno več takih kratkih stikov pri starših. Ampak za to krivim družbeno situacijo. Tudi za tehnični razvoj z računalniki nismo zreli. Za splet pa sploh ne. Ni kritične distance. Tehnični razvoj je prehitel človeštvo.«



Ko po 37 letih dela gleda otroke, pravi, da se niso spremenili, ampak se je spremenila družba. »Z vsemi družbenimi spremembami se spreminjajo tudi starši in njihov način življenja. In to vpliva na otroke. Otroci so ob vsem izobilju veliko bolj zanemarjeni kot včasih. Ne vsi, ampak vedno več je takih. Ne znajo govoriti, imajo šibek besedni zaklad, motorika je nespretna, ne znajo razmišljati. Način življenja je tak, da se ne ukvarjajo z njimi. Ne usedejo se, ne rišejo, ne režejo, se ne igrajo, ne pogovarjajo.

Gredo v nakupovalni center, gledajo računalnike in televizijo. Točno vidiš, s katerim otrokom se starši ukvarjajo, kje je taka aktivnost in dejavnost doma, kje pa je samo bivanje. Teh otrok je več kot včasih. Ampak otroci kot otroci še vedno radi sledijo, se igrajo, so radovedni, radi poslušajo pravljice, pojejo, plešejo … Dejavnosti, ki jim jih ponujaš, vzamejo. Na kateri ravni jih sprejmejo, pa je drugače.«

Za svoje delo je že bila nagrajena. Pravi, da je vesela, če to kdo prepozna, a bi delala enako dobro, tudi če nagrad in pohval ne bi bilo. »Po otroških očeh vidiš, ali je bilo nekaj dobro. Ko zasvetijo. To je največja nagrada.«