Otroci so danes drugačni, razlaga učiteljica razrednega pouka in vodja podružnične šole Hotič. Matična je osnovna šola Gradec v Litiji. Če so imeli pred leti še malo zadržka, si danes »upajo« povedati vse. To je ne moti, a komunikacija mora biti spoštljiva. Uči jih mediacije, ki je izvrsten način reševanja sporov, čeprav bi danes to najraje počeli namesto otrok kar starši. Otrok ne smemo podcenjevati, poudarja, saj so sposobni velikih reči, dopustiti pa jim moramo tudi napake. Prav te so ključne za napredek.

Učenci podružnične šole so ob našem obisku hiteli k oknu in gledali proti vhodu. Ne zaradi novinarskega obiska, ampak zaradi velikih gradbenih strojev in delavcev okoli šole. Po dolgem prizadevanju prejšnje vodje podružnične šole Elizabete Bučar in predsednika civilne iniciative Janeza Žgajnarja bodo učenci dobili novo šolo. V Hotiču sicer šola neprekinjeno deluje že 128 let. Čeprav je Mateja Gorše prej 22 let poučevala na matični šoli in se poučevanja v kombiniranem oddelku šele uči, jo je podružnica prevzela. »Klima je tukaj čisto drugačna. Bolj domača. Na šoli je 35 otrok in vsi so nekako tvoji. Smo kot velika družina. Tega na matični šoli, kjer je več oddelkov, ni.«

Ne glede na to, v kakšnem razredu je poučevala, pa si vedno prizadeva, da je pristna. »Učitelj je celota. Zelo mi je pomembno, da učencem ne skrivam čustev. Včasih je učitelj tudi slabe volje, žalosten, velikokrat pa se veselimo in si povemo kakšno šalo. Veliko novih stvari se pojavlja v izobraževanju, sprejmem tisto, za kar menim, da sem lahko v tem uspešna, in to potem želim otrokom dati. Moram verjeti v to, kar delam.«

Reševanje sporov

Zagotovo verjame v mediacijo. To je tehnika reševanja sporov, za katero sta se kolegico dodatno izobraževali. Tako sta zdaj sami šolski mediatorki, hkrati pa je imela interesno dejavnost, pri kateri so učence usposabljali za mediatorje. »Mediator je tretja, nevtralna oseba, nepovezana s konfliktom, ki zrcali posameznika, kaj on govori. Tako da se tisti, ki je vpet v konflikt, čuti slišanega. Sliši, kar pove. Včasih namreč ne slišimo tistega, kar povemo nekomu. Z zrcaljenjem smo bolj pozorni, kaj smo dejansko rekli. Prek zrcaljenja naj bi se osebi, ki sta v konfliktu, slišali. Na ta način želimo ne le priti do rešitve problema, ampak tudi spremeniti komunikacijo med učenci.«

Pravi, da je mediacija gotovo ena izmed uspešnejših tehnik, da pa bi bilo dobro, ko bi imelo ministrstvo posluh za to, da bi učiteljem, ki se s tem ukvarjajo, zmanjšalo druge obveznosti. »Dobro je namreč, da so mediatorji otrokom na voljo, ko se konflikt zgodi. Ne da morajo čakati na pogovor.«

Manjše spore so otroci sposobni rešiti sami. »S tem otrok razvija socialne veščine. Zdaj pa se zelo pogosto dogaja, da se hočejo vplesti starši, ko vidijo, da je otrok prizadet. Ko jim za problem pove, niso zgolj poslušalci, ampak želijo biti tudi rešitelji problema. Kako bo otrok kasneje v odraslosti reševal probleme, če se tega ni nikoli učil? S tem mu odvzamemo možnost, da bi sam razvil neko strategijo, kako naj reši spor, hkrati pa mu sporočamo, da mu ne zaupamo, da sam ni zmožen rešitve.«

Napake do uspeha

Staršem svetuje, naj otroke poslušajo in jih spodbujajo k samostojnemu iskanju rešitev. Pravi, da tako počne sama v razredu. Poudarja, da kot mama treh otrok starše zelo dobro razume, nihče svojemu otroku ne želi slabega. Vendarle pa dodaja, da je treba otroke tudi izpustiti. Jim omogočiti, da so odgovorni za svoje delo, dejanja, odločitve. »Šola je odgovornost otrok. Starši pa naj jim zaupajo. In še to. Otroci morajo delati tudi napake. Kaj si najbolj zapomnimo? Največjo napako, ki smo jo v življenju naredili. Tisti, ki dela, tudi greši. In iz tega se otroci največ naučijo. Je pa treba prevzeti odgovornost.«

Poučuje v kombiniranem oddelku četrtega in petega razreda, meni, da so za prvo triletje primernejše mlajše učiteljice. »Tam je dinamika drugačna, in ko si starejši, potrebuješ drugačen način dela. V prvem razredu je dobro, da so mlade učiteljice, ki imajo veliko mladostne energije. Je pa velik izziv delati s tretjo triado. Včasih, ko nadomeščam, je zame kar kulturni šok. Otroci so zelo uporniški, biti moraš prepričljiv. Tako da občudujem učitelje v tretjem triletju. Včasih je učitelj avtomatično imel avtoriteto, danes pa ni več tako. Sam si jo mora pridobiti.«

Kriptovalute v šoli

Z otroki v tretjem triletju se največkrat srečuje pri finančnem opismenjevanju. Najprej se je sama dodatno izobrazila v tem, potem pa se ji je zdelo smiselno to znanje predati učencem, saj teh vsebin v šoli ni. Pravi, da bi bili presenečeni, kaj otroci že vedo. »Tudi stvari, ki jih učitelji manj poznamo. Moramo pa jih sami preizkusiti, da lahko z njimi o teh stvareh govorimo in jih spoznavamo. Zelo dobro učenci recimo poznajo kriptovalute.«

Ne glede na to, v kakšnem razredu je poučevala, si vedno prizadeva, da je pristna. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

V šoli sicer ne rudarijo na tem področju, finančno opismenjevanje imajo bolj v obliki nalog in pogovorov, kako denimo lahko prispevajo v družinski proračun. »Kaj lahko recimo naredijo, da privarčujejo pri elektriki in vodi, ki ju starši plačujejo. Kako si lahko prislužijo denar, kaj lahko za denar opravijo. Pogovarjamo se o tem, kdo že ima žepnino, kaj z njo počne, ali je smiselno žepnino varčevati.« Pravi, da ni enoznačnega odgovora, ali je žepnina v osnovni šoli smiselna ali ne. »Odvisno je od posameznega otroka in od družine, koliko je zaupanja. Je pa res, da če otrok z denarjem ne razpolaga, kako se bo naučil? Svoje otroke sem naučila, da si morajo denar prislužiti. Polovico smo jim dali, polovico morajo z delom zaslužiti sami. Če jim je vse podarjeno, manj cenijo, kot če morajo nekaj sami vložiti.«

Skrb za drugega?

Všeč ji je v podružnici, med drugim zato, ker se šola zelo vključuje v lokalno okolje. »Mogoče so podružnice za državo s finančnega vidika večji strošek, ampak ko je v kraju šola, je vzdušje drugačno, kraj živi. Kar nekaj podružničnih šol so zaprli in takrat kulturno delovanje v kraju zamre.« V njeni šoli pripravljajo prireditev za materinski dan, s krajevno skupnostjo sodelujejo ob novem letu, ko imajo novoletni sejem. Za izdelke in dobrote poskrbijo v šoli, krajevna skupnost pa organizira prihod dedka Mraza in obdari otroke. Sodelujejo tudi z enoto vrtca. Septembra 2024 naj bi dobili novo šolo, v isti stavbi bosta še vrtec in krajevna skupnost. »Za to šolo smo pripravljeni veliko potrpeti. Želimo si čim dlje ostati v tem objektu in se potem le preseliti v novega. Vztrajni smo, da bomo ostali tu.«

Ne glede na to, kako bo pouk prihodnje leto potekal, učiteljice ne skrbi. Tudi med epidemijo, pravi, je bilo preveč pretiravanja. »Otroci so zelo prilagodljivi. Ves čas imam občutek, da jih podcenjujemo.« Vendarle pa opozarja, da so danes drugačni. »Mi smo bili bolj zadržani, nismo si upali vsega povedati. Zdaj so bolj odkriti, kar mi je po eni strani zelo všeč. Iskreno povedo, kakšen je učitelj. Njihova vzgoja je drugačna, tako da moramo mogoče v razredu vzgojno noto bolj poudariti. Imajo ogromno stvari na razpolago, kar včasih ni dobro. Veliko je impulzov, ki so zanje obremenjujoči. Mi smo se igrali med dvema ognjema na igrišču, oni pa so individualisti na računalnikih. Na roditeljskem sestanku sem morala poudariti, da naj si pomagajo, kadar kdo manjka. Pogosto namreč slišim od staršev, da je težko pridobiti zvezke ali informacijo, kaj so delali. Potem se obračajo na učitelje, da mi to pripravimo, kar se mi zdi žalostno. In to v času, ko so telefoni in je čisto enostavno. Ampak tako je. Zelo individualno.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!