Dan za obisk pri učiteljici slovenščine in zgodovine na Osnovni šoli Cirkulane-Zavrč je bil za sedanje razmere, ko so zime prava redkost, pravzaprav zgodovinski. Sneg, dež, veter, kolone tovornih vozil … »Dobro, da niste prej prišli. Pred pol ure smo dobili elektriko,« je pozdravila s širokim nasmehom. Otroci so reševali detektivske uganke. Nič nenavadnega, saj v njenem razredu najdemo tudi svetovne in verske voditelje, celo grške bogove. In čisto navadne učence, ki tudi zaradi inovativnega pristopa učiteljice znajo več in razmišljajo, kako bi bil svet lepši in boljši za vse.

Laura Mohorko Kumer pravi, da je dober učitelj tisti, ki zna dati otrokom tisto, kar si sam želi, da bi nekoč v otroštvu dali njemu. Sama je imela v osnovni šoli srečo z učiteljico zgodovine, ki je znala razlagati zgodovino kot zgodbo. Ko se je Laura Mohorko Kumer odločila za študij pedagoške smeri, si je rekla, da mora učencem pokazati, kako se najlažje učiti. »Rečejo mi, da so si trikrat prebrali, pa kako to, da danes ne znajo. Učenje ni zgolj prebiranje. Zato jim zgodovino predstavljam kot zgodbo. Kar vizualiziramo, nekje ostane.«

V bralnih projektih najraje berejo na nevsakdanjih mestih. FOTO: osebni arhiv

Zgodovinske dogodke uprizarjajo. Letos bodo pripravili okroglo mizo – Jaltsko konferenco. Kdo bo Churchill, Roosevelt ali Stalin še ni znano, a kandidate hitro dobi. »Ne zavedamo se, da se tudi trinajstletniki še vedno radi učijo prek igre. Najprej se sicer muzajo in smejejo, potem pa že vidiš roke in oči, ki prosijo: 'Jaz bi bil Churchill'.« Ko otroci v razredu odigrajo zgodovinski dogodek, si ga precej bolj zapomnijo. Pripravljenih ima več dramatizacij, tako je bila njihova učilnica že prostor pariške mirovne konference in tudi tridentinskega verskega koncila. »To je za učence težka tema. Ko jih pozneje sprašujem, kako se je Cerkev odzvala na reformacijo, in jih opomnim na 'sestanek', ki smo ga imeli, se takoj spomnijo vsebine! Tako smo obravnavali Napoleonov napad na Rusijo, pa tudi grške oziroma rimske bogove smo se tako učili.«

Zgodovina za empatijo

Dramatizacija, ki jo pripravijo skupaj, ni le odigran prizor. Otroke tematike marsikdaj tudi pretresejo. »To opazim posebno v teh dneh, ko zaznamujemo dan spomina na žrtve holokavsta. Razstavo pripravljamo skupaj, preberemo kakšen intervju s preživelim. Takrat se otroci velikokrat sprašujejo, zakaj je bilo tega treba. Zakaj niso raje naredili česa drugega? Torej, otroci razglabljajo o vzrokih in odločitvah takratnih voditeljev. Oni bi drugače. Pa sprašujejo, kaj bi bilo, če se nekaj ne bi zgodilo. To so že višje taksonomske ravni znanja, da zna učenec predvidevati, kaj bi bilo, če bi bilo.«

Pouk zgodovine daje veliko priložnosti za razmislek, kako bi lahko bilo kaj drugače in kaj bi morali storiti, da se nekaj ne bi ponovilo. FOTO: osebni arhiv

Pouk zgodovine, zaradi številnih grozljivih dogodkov v preteklosti, daje veliko priložnosti za razmislek, kako bi lahko bilo kaj drugače in kaj bi morali storiti, da se nekaj ne bi ponovilo. Hkrati pa učiteljica s tem želi privzgajati empatijo. Tako so, denimo, pogledali film o holokavstu, otroci pa so potem pisali sporočila žrtvam. Eden izmed njih je napisal: »Žal mi je, kar se vam je dogajalo. Ne morem verjeti, da so ljudje pobijali otroke, mlajše od mene.«

Igra pri slovenščini

Pri pouku slovenščine uporablja kar napake, ki jih odrasli naredimo v javnem življenju. Poišče pravopisne ali slovnične napake v medijih ter jih predstavi otrokom. »Tudi na javni televiziji se pojavljajo napake, prav tako na radiu. Imam posnetke! (smeh) Otroci slišijo, da so, recimo, besedo megla narobe izgovorili – čeprav v naših koncih ne govorimo tako (smeh). Povem jim, zakaj je treba to vedeti. Da znajo, recimo, uporabljati ločila. Da dekletu, na primer, ne boš napisal: 'Greš z mano na zmenek!' Če boš tako napisal, se bo prestrašila.« Učencem vedno pojasni, zakaj je treba nekaj znati. Zakaj je, denimo, treba znati povratnosvojilne in svojilne zaimke? »Lahko rečemo: 'Franc je šel na morje s svojo ženo.' Kako pa bi bilo, če bi rekli: 'Franc je šel na morje z njegovo ženo.' Tako razložim, zakaj je pomembno povedati pravilno.«

Ob našem obisku so se učenci spremenili v detektive in so reševali miselne uganke. FOTO: Leon Vidic/Delo

Ima veliko iger, ki jih uporablja pri pouku. Tako se igrajo človek ne jezi se, kjer na posameznih označenih poljih dobiš naloge za reševanje odvisnikov ali stavčnih členov. Za učenje sopomenk in protipomenk ima domine. Letos pa njeni osmošolci pripravljajo raziskovalno nalogo, pri kateri bodo izdelali družabno igro dobble, pri kateri na okroglih karticah igralci iščejo enake simbole. Ustvarjajo tudi history box po principu znanih iger brainbox, ko ima igralec na voljo deset sekund za ogled kartice, na kateri je več sličic, potem pa mora odgovarjati na vprašanja. »Zdaj pripravljajo vprašanja, potem pa bodo šli na sosednjo šolo, kjer bodo to preizkusili in naredili raziskavo.«

Tehnologija je nujna

Ves čas se trudi, da bi bila v stiku z otroki. Tako ima tudi svoj profil na snapchatu. »To je zgolj orodje za pripravo ur. Posnamem se, poiščem leče in potem se tako smejijo, ko ugotovijo, da sem to jaz! Nazadnje so se tako smejali, ko sem bila Marija Terezija – Slovenski narodni muzej ima leče zanjo. Na začetku je seveda smešno, ampak potem tudi nekaj znanja ostane. Reforma šolstva je ostala (smeh).«

»V naše kraje se priseljuje veliko tujcev. Nujen je medkulturni dialog med otroki, da se kultura dialoga, strpnosti vnaša v razrede,« pravi učiteljica slovenščine in zgodovine. FOTO: osebni arhiv

Pravi, da brez digitalne tehnologije zdaj skoraj ne gre. Bi pa morali imeti predvsem v domačem okolju nadzor nad uporabo, saj, kot pravi, opaža, da nekateri otroci naprave uporabljajo tudi ponoči. Kljub temu pravi, da je treba digitalno tehnologijo normalizirati. »Imamo digitalne učne načrte, učbenike, nekatere šole sploh nimajo več učbenikov v fizični obliki. Do neke zdrave mere jo je treba uporabljati tudi za učenje in izobraževanje. Jezikovni priročniki so na spletu. Franček je čudovit in otroke spodbujam, da si z njim pomagajo. Uporabljamo pa tehnologijo tudi za kakšno animacijo, zdaj bomo snemali rap Prešernovega Povodnega moža. Z originalnim besedilom. Zdaj, ko vedo, da bodo snemali, so se naučili.«

Izzivi medkulturnosti

Laura Mohorko Kumer ima tudi certifikat za poučevanje slovenščine za tujce in očitno je to kar nujno. »V naše kraje se priseljuje veliko tujcev. Imamo Italijane, imeli smo Ukrajince, iz Bosne in Hercegovine je zelo veliko otrok. Potreben je medkulturni dialog med otroki, da se kultura dialoga, strpnosti vnaša v razrede. V razredu, ki ste ga videli, so kar štiri različne jezikovne skupine, čeprav je samo 16 učencev. Zato je kar pestro in učitelji moramo precej več kot zgolj poučevati.« Pravi, da je zelo pomembno, kakšen odnos do slovenščine imajo v družinah otrok priseljencev. Opaža tudi, da je razlika med tistimi, ki vedo, da bodo v Sloveniji ostali, in tistimi, za katere je Slovenija le začasna postaja.

Na dan našega obiska so obravnavali detektivski mladinski roman Jastrebov let Žige X. Gombača. Za nalogo so morali odkriti, kaj pomeni X v pisateljevem imenu. FOTO: Leon Vidic/Delo

Vesela je, da jo pri delu podpirajo starši, sodelavci, predvsem pa je vesela, da ima podporo vodstva šole. »Pomembno je, da ravnateljica podpre inovativne pristope, da ceni drugačnost pri učitelju. To je ključno.« Dela ji nikoli ne zmanjka. Vodi številne projekte, piše pesmi, v kratkem bo izdala slikanico o črvičkih, ki imajo zabavo v ustih. Pravzaprav je natanko taka, kot je opisala, kakšni so učitelji: »Učitelj je hobotnica, ki ima lovke na več strani in obravnava vse segmente našega življenja.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!