Ko se otroci veselijo ocenjevanja in je šola darilo

»Sem učiteljica starega kova. Uporabljam sicer digitalne pripomočke, interaktivne vsebine, a največja motivacija je pristen stik z otroki. Ko te začutijo, potem marsikaj naredijo,« razlaga učiteljica Osnovne šole Ketteja in Murna Ljubljana. Ponosno pove, da bodo njeni petošolci v angleščini zlahka naročili tudi najbolj prefinjene jedi, in opozarja na nujne izboljšave v šolskem sistemu. Tokrat jih je predstavljala že desetemu ministru.

Začetek in konec šole

Več kot štirideset let je že učiteljica, pa ji še vedno žarijo oči, ko govori o učencih in vsem, kar počno v razredu. Jožica Frigelj zase pravi, da je vesela upokojenka, saj ji ne bi bilo več treba učiti. »Čutim, da še vedno lahko veliko dam, in poučevanje mi je v veselje. Dokler sem še rada tukaj, rada delam z otroki in je tudi njim dobro, bom ostala.« Na dan našega obiska so praznovali rojstni dan ene od učenk. Ko so ji čestitali in zapeli, je moral vsak povedati nekaj o svojem rojstnem dnevu. »Seveda so povprašali tudi o mojem. Povedala sem, da vsako leto dobim res lepo darilo – začetek počitnic. Takoj je ena od deklic dodala, da pa ona dobi še lepše darilo – začetek šole. Ali ni simpatično?«

Za vsakega otroka ve, koliko zna. FOTO: osebni arhiv

Pristen stik z učenci je tisto, kar dela pouk dober. »Nisem taka, da bi pred tablo igrala klovna, to ni moje poslanstvo.« Poslanstvo je enako, kot je bilo pred štiridesetimi leti, otroci so še vedno živahni, razposajeni, radovedni. A razmere so drugačne. »Včasih so otroci prišli v šolo z zavedanjem, da se tu sedi, da je tišina, da se dviga roka, posluša, imel si že avtomatično neko avtoriteto. Tega danes ni. Danes si moraš vsako stvar prislužiti. Samo v tem je razlika.«

Ocena iz restavracije

Avtoritete si ne služi z represijo. Prav nasprotno. Njena ocenjevanja znanja so celo zabavna. Tako so denimo za ustno oceno, ko so se učili o hrani, obrokih in številih do sto, pripravili pravo majhno predstavo, v skupinah so odigrali prizore iz restavracije. Priprave so bile resne. Najprej so otroci v angleščini pripravili menije. »Dogovorili smo se za glavne jedi, juhe, solate, sladice, pri vsaki so našteli tri ali štiri jedi. Ko so izdelovali meni, so želeli vključiti svoje jedi, ob tem pa spraševali, kako se kaj reče po angleško, in s tem nezavedno širili svoje besedišče.« Sledila je priprava scenarija, dva sta bila gosta, eden natakar.

Ni šlo le za učenje besed jedi. Naučili so se ves protokol, kako gostje pridejo v restavracijo, pozdravijo, natakar jih odpelje do mize … Dame so se na dan ustnega ocenjevanja naličile, vendarle so prišle v fino restavracijo, gospodje so se prav tako še posebno uredili. Natakarji so poskrbeli za prte na mizah, celo lončnice niso manjkale. »Ogromno truda so vložili in tudi rezultati so bili fantastični. Nikoli mi ni žal ur, čeprav bi mi kdo lahko rekel, da je treba jemati snov. Seveda jo je treba, ampak otroke je treba pripraviti na življenje. Če to ni priprava, potem ne vem, kaj je.« Tudi učenci so bili nad tem navdušeni. »Ena izmed deklic mi je rekla, da se je tega ocenjevanja zelo veselila. To je bilo veliko priznanje.«

Iskanje znanja

Take načine ocenjevanja išče, ker meni, da veliko otrok pri ocenjevanju sploh ne pokaže znanja, ker se ustrašijo. »Pravilnik o ocenjevanju je zame katastrofa. Da sem zavezana natančno določenemu številu ocen, da moram vse vnaprej napovedati in tako naprej. Za vsakega otroka natančno vem, koliko zna. Če bi zdaj zapisala ocene, bi bile popolnoma realne. Zato iščem drugačne načine.«

Eden izmed načinov je bilo tako imenovano sodelovalno ocenjevanje, ki je vsebovalo samovrednotenje, medvrstniško vrednotenje in oceno učiteljice. Vsaka ocena je bila torej sestavljena iz treh delov. »To ni ne vem kakšna novost, ampak meni je bilo najbolj pomembno, da so otroci znali realno presoditi svoje znanje. Nikoli se ni pojavil očitek, češ, samo tri ste mi dali. Ker jaz nikoli ne dam ocene, ampak ovrednotim znanje.« Njeno sodelovalno ocenjevanje je bilo dejansko nadgradnja projekta zavoda za šolstvo, v katerem je sodelovala. Delali so z evropskim jezikovnim listovnikom. V njem so bili za vsak razred nanizani cilji, recimo da zna učenec v prvem letu učenja angleščine našteti pet živali, poimenovati družinske člane. Zraven je bila ribica, ki so jo otroci barvali. Če so sami zase ocenili, da so znali zelo dobro, so jo pobarvali z zlato, sicer pa z modro barvo. »Ko smo prišli do ocenjevanja, smo najprej pogledali ribice in se pogovorili. Če je bilo denimo deset modrih lusk, sem jih vprašala, ali so se zdaj že naučili, sledilo je preverjanje, potem ocenjevanje. Po spraševanju so spet vzeli samoocenjevalni list in se ocenili, v razredu pa sem določila tri naključno izbrane učence, ki so medvrstniško ocenjevali, jaz sem ocenjevala kot učiteljica, vsi smo ocene tudi obrazložili. Zanimivo je, da so se v večini primerov zelo ujemale.«

Pouk ni statičen. Včasih je treba iti tudi malo naokoli, ko delajo. FOTO: osebni arhiv

O evropskem jezikovnem listovniku in sodelovalnem ocenjevanju je naredila veliko raziskavo. »V petih delih je bila objavljena v znanstvenih revijah, predstavila sem jo na znanstvenih konferencah. Tudi po vseh statističnih rezultatih tak način ocenjevanja zelo ustreza.« A ko je bilo projekta konec, se je končal tudi tak način ocenjevanja. Pri tem je sodelovalo več učiteljev in odzivi vseh so bili zelo dobri, razlaga učiteljica. »Je pa dejstvo, da je to res eno veliko garanje. Učitelj mora vse listovnike pregledati, zapisati svoje mnenje, zaželeno je, da tudi starši sodelujejo in dopišejo nekaj stavkov poročila. S tem je res ogromno dela.«

Za odlično šolo

Hoče odlično šolo, za kar se zavzemajo tudi v civilni iniciativi Kakšno šolo hočemo, katere soustanoviteljica je. V njej so že pred leti spisali manifest, ki ga odnesejo vsakemu ministru. »Civilna iniciativa je nastala leta 2009, manifest smo zdaj predali že desetemu ministru. To veliko pove. Zelo si želimo ministra najmanj za dva mandata. Ker v dveh, treh letih se konkretnih sprememb, ki bi vplivale na sistem v celoti, ne da sprejeti.«

Največja težava so po njenem učni načrti in pravilnik o ocenjevanju. »Učni načrti niso toliko prenatrpani, kot so zapleteni. Samo poenostavljeni bi morali biti. Ne da bi zahtevali manj znanja, ampak naj bodo napisani na petih straneh in dopuščajo ustvarjalnost učitelja. Jaz nisem izvajalka učnega načrta, ampak ustvarjam učni proces. Dokler imam zavezujoče vse, od učnega načrta do pravilnika o ocenjevanju, da si moram zabeležiti vsako minuto, je moja ustvarjalnost na hudi preizkušnji. Najbolj enostavno se je predati in reči, tole piše, pa delajmo tako.«

V letih, odkar poučuje, se je spremenilo tudi število otrok s posebnimi potrebami, ki so v rednih šolah. »Samo o tem se še pogovarjamo. Tu so nujne velike spremembe, ker to, kar počnemo zdaj, nima učinka. Imamo recimo učenca, ki ima dokazano tako znižane sposobnosti, da nikakor ne more slediti temu, kar mi od njega zahtevamo, potem pa starš odloča, ali bo ta otrok še naprej tukaj! Mi ga mučimo dopoldne, starši pa popoldne. To je kriminal. To je zloraba! Veliko je pa tudi takih potreb, ki so malo umetno napihnjene, otrok dobi sto in eno prilagoditev, samostojen pa ne bo nikoli.«

Vzgoja

Poleg angleščine je tudi v oddelku podaljšanega bivanja. Ta del je po njenem mnenju povsem razvrednoten. »Večini podaljšano bivanje pomeni varstvo za čas, ko otroka nimajo kam dati. Ampak je bistveno več kot to! V razredu delamo na izobraževanju, v podaljšanem bivanju pa na vzgoji. Vzgajamo za strpnost, sodelovanje, solidarnost … 'My name is …' se bo slej ko prej vsak naučil. Biti prijazen in vljuden, uporabljati ustrezno komunikacijo je pa bistveno težje. To je proces, ki se gradi, ki traja in se ne vidi od danes do jutri.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!

Včasih je za motivacijo in boljše vzdušje treba narediti kakšen počep ali zapeti pesem, včasih pa je dovolj uganka, ki jo, kot je počel profesor v filmu Dobri Will Hunting, vsak teden pusti na oglasni deski. Ob našem obisku je na vprašanje v angleščini – Kaj gre gor, a se nikoli ne vrne dol? – prvi pravilno odgovoril petošolec Marko. Se uči tudi od učencev? »Verjetno se od njih naučim toliko kot oni od mene. Sploh pri novih tehnologijah.«