Razredna učiteljica Osnovne šole Naklo je ena tistih, ki dobesedno žarijo. Uživa v svojem poklicu, v razredu, za katerega pravi, da mora biti v njem tako domače, da se počutiš kot v dnevni sobi. Ki se lahko spremeni v kar koli. Če so glavice utrujene, tudi v na pol masažni salon, kjer otroci znajo poskrbeti zase ali za sošolca, da se sprosti. Pa tudi v podjetje, kjer bodo decembra nabavljali darila za dobre može, spomladi rože za mamice, junija pa čevapčiče. V razredni firmi namreč otroci najhitreje ponovijo in utrdijo snov, hkrati pa se naučijo vikanja. Vse pa delajo s humorjem in optimizmom. Kozarec je v tem razredu vedno na pol poln.

Vzdušje je v razredu Nataše Zaletelj res drugačno. Polno človeške topline. Ko sta s fotografom iskala najboljšo lokacijo za portret, so otroci prišli bližje in kmalu začeli nositi čudovite risbice. »Špela, to sem zate narisala,« je rekla Ana. Kar naenkrat sem imela v rokah še mojstrovine Sare, Naje in Sofije. Njihova učiteljica pravi, da je najraje prav v prvih in drugih razredih. Prvošolčki so še kot plastelin. »Takrat so še sproščeni, učitelju pa zaupajo. Pomembno je, da jih v tem času naučimo, kako se pomirijo, sprostijo. Mi se učimo sproščati ob glasbi. In če recimo klepetajo, prižgem glasbo za učenje, takoj utihnejo, ker so navajeni, da je takrat tišina.«

Sproščanje izvajajo tudi v razširjenem programu med odmori. Tega so se lotili načrtno. »To so stvari, ki so dober temelj za razvoj otroka, da iz njega zraste srečen in zadovoljen človek. Da spozna, da v življenju šteje na pol poln kozarec, ne na pol prazen. Da ni treba paničariti, da se marsikaj da rešiti, da se znamo pogovoriti. Ampak te temelje moramo začeti postavljati pri najmlajših. Po covidu pa sploh. Ko smo se vrnili, smo učitelji opazili marsikatero spremembo, sploh strahove pri najmlajših.« Med načine sproščanja sodi tudi masaža. Otrok ne sme masirati učiteljica, zato sta s sodelavko prosili za tečaje masaž za otroke. Da otroci sebi zmasirajo sence ali zmasirajo sošolca.

Nujni optimizem

Velikokrat pa učiteljici pomagata tudi njena bujna domišljija in izjemen občutek za pripovedovanje. Tako rešuje tudi otroške medsebojne spore. »Če se recimo dva stepeta, najprej razčistimo, potem pa otrokom rečem, da bomo vizualizirali. Uležejo se, zaprejo oči, jaz pa pripovedujem: 'Nekoč so v krasnem razredu živeli prijazni in srčni otroci. In nekega dne se zgodi …' Pa vpletem primer, ki se je resnično zgodil, a brez imen. Nadaljujem: 'Dečku, ki je storil napako, je bilo tako hudo pri srčku, da je dve noči težko zaspal.' Tako lahko rešiš marsikatero težavo in jim daš možnost, da razmišljajo.«

Ena od službenih zabav v razredni firmi. FOTO: osebni arhiv

Tako so se tudi pripravljali na dvodnevni izlet v Tamar s planinskim krožkom. Skozi zgodbo jim je povedala, kaj bodo tam počeli, spomnila jih je, kaj morajo vzeti s sabo. Ker je bilo napovedano slabo vreme, je v pripoved vključila tudi dežne kaplje: »Ampak mi smo planinski krožek, v nahrbtniku imamo dežnik ali pelerino! Pa je problem rešen. Želim, da otroci ne komplicirajo. Da so pozitivni, optimistični. Ne da se ves čas nečesa bojijo. To ni dobro za vnaprej.« To je sicer včasih zelo težko doseči. Sploh po koroni in tudi ob vojni v Ukrajini. »Vsi smo morali otrokom dati osnovne informacije o vojni. Nekateri so se zelo bali. Zato je to sproščanje tako pomembno. Ker če potem še učitelj ustrahuje, to ni zdravo. Otroci potrebujejo optimizem. Morate vedeti, da sprva jokajo, ker šilček ne šili dobro. Takrat jim samo rečem, da če zdravnik lahko srček zamenja, bomo pa tudi mi to rešili.«

Vidim Poredneža

Pri delu ji zelo pomaga humor. Včasih otrokom pove kakšno šalo, največkrat pa igra. Ko so obravnavali Pedenjpeda, jim je z igro poskušala prikazati razliko med tatom in roparjem. »Najprej je prišel tat. Po prstih sem stopila v razred in vzela puščico ter šla ven. Potem je prišel ropar. Glasno sem prišla in zaloputnila z vrati: 'Roke kvišku!' Tako so se smejali! Ko se moji otroci smejijo, kot da bi stresali orehe, sem najbolj srečna. Veste, tudi pri odraslih je zelo pomembno podarjati nasmehe. Če se zaposleni srečamo na hodniku in se nasmehnemo drug drugemu, imaš lahko polepšan dan zaradi tega. Prav je, da tega naučimo tudi otroke.«

Ves čas išče različne načine, kako se jim približati. Spet ji pomaga domišljija. Tako je letos prvič opazila Poredneža. Otroku, za katerega ve, da je srčen, ampak da včasih ponagaja, je rekla, da ve, da je dober, ampak da ima nekoga na rami. »Tebi po rami skače Porednež. Nagajivo gleda kot kakšen trol. Vidim ga, da te suva v roko in ti govori, daj, učiteljico, daj. Nagajaj ji, klepetaj, pa sošolca udari. Veš, kako se ga znebiš? Stresi rame in ga pohodi!« Zadeva deluje, razlaga z nasmehom. Celo več, otrok to zdaj naredi tudi sam. »Povedal mi je, da je hotel vse risbice strgati s stene in zmetati stran. Ampak da se je stresel in Poredneža pohodil. 'Pojdite pogledat, vse risbe so še gori,' mi je rekel. Pa sva šla skupaj gledat.«

Koralde in kravate

Ena njenih bolj inovativnih idej je bila firma. Gre za način utrjevanja vsega, kar so se do takrat naučili. Na določen dan se njihov razred spremeni v podjetje s komercialo, nabavo, skladiščem … in vodstveno pisarno – njenim katedrom –, kjer delavci dobijo delo. Gre za učne liste za utrjevanje, ki jih učenci sami izbirajo iz map posameznih oddelkov podjetja. Potem jih rešujejo in nosijo vodstvenemu kadru v pregled. Ker pa je to vendarle podjetje, ne morejo priti oblečeni, kot da so prišli v šolo. Deklice si nadenejo ogrlice ali rute in imajo seveda kakšno torbico, fantje pridejo z aktovko. Ob vsem tem pa spoznavajo čisto realno življenje. »Eden glavnih ciljev je, da otroke navadimo na vikanje. To je pri majhnih kar težko. Ampak ko se prelevijo v odrasle, se to zgodi spontano. Še med seboj se vikajo, potrkajo, preden vstopijo v drugo 'pisarno'. Ko da otrok nase mamine koralde ali očetovo kravato, se vživi v situacijo in je motivacija večja.«

Firmo pripravi največ trikrat na leto. Decembra bo podjetje uvažalo igrače za vse tri dobre može, spomladi običajno uvažajo cvetje. Otroci se zelo vživijo. »Ne bom pozabila, ko je enkrat neki fantek hotel delati v skladišču in je štel škatle. V skladišče dam običajno učne liste za branje razpredelnic, preglednic. Pa je prišel k meni in rekel: 'Gospa, tovornjak z orhidejami se je prevrnil, kaj bo zdaj! Premalo rož bo!' In sem mu takoj rekla, naj hitro pokliče na Nizozemsko, naj več tulipanov pošljejo. To si je sam izmislil, ker se tako vživijo! Nekateri pridejo tudi vprašat za kakšen dan dopusta.« Vsako leto en dan prespijo v šoli. Ker so prav takrat imeli firmo, niso imeli žura v pižamah, ampak službeno zabavo. »Vsi so prišli ob šestih zvečer lepo urejeni, imeli smo pico in srčkov ples. Ko je ideja zunaj, te otroci kar nesejo naprej.«

Znati živeti

Nataša Zaletelj pravi, da je za učitelja ključno, da ima zdravo kmečko pamet. »Ko z otroki vzpostaviš dober odnos, imaš vse na pladnju. Otrokom je nerodno, da se nečesa ne bi naučili, ker vedo, kako si se trudil in zraven hecal, igral in se skoraj po tleh metal. Vzljubijo te, ti želijo ugajati in te razveseliti. S svojim znanjem, risbicami.«

Priznava, da bi spremenila svoj način, ko je bila učiteljica začetnica. »Še danes si očitam, ko je prišel kakšen otrok in mi pokazal, da mu je izpadel zobek, pa sem mu rekla, naj gre hitro nazaj, ker moramo delati. Zdaj vsakemu rečem, naj mi pokaže luknjico. 'A miška je hodila, še dobro, da nisem bila v Strahinju, ker se tako bojim mišk!' Zdaj se vsaki taki izjavi posvetim, ker je to pomembno.«

Da je preprosto človek, ki ne le vidi, ampak čuti druge, jo je naučil mlajši brat, ki ima downov sindrom. Do nedavnega ga je vsako leto pripeljala za en dan k otrokom v razred. Tako najbolj spoznavajo, kaj pomeni biti človek. To so cilji, ki so pomembni za življenje. »Tako ugotovijo, da se marsikaj reši, zmore, da ne delamo panike po nepotrebnem. To so temelji, da zrastejo v srečne in zadovoljne osebe.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!