V nadaljevanju preberite:

»Visoki stroški pridelave in starostna struktura oljkarjev botrujeta trenutni krizi v oljkarstvu. Opažamo, da se nekateri oljčniki celo opuščajo in zaraščajo,« pravi Milena Bučar Miklavčič, vodja laboratorija Inštituta za oljkarstvo, ki deluje v okviru Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Oljkarstvo je namreč pomembno z vidika ohranjanja kulturne krajine in dediščine, pa tudi razvoja turizma. Prepričana je, da ta panoga v Sloveniji nima mesta, kot bi si ga zaslužila.

»Slovenski oljkarji še zmeraj veljajo za nekakšno eksotiko. Ta odnos se med drugim kaže v novem strateškem kmetijskem načrtu 2023-2027, kjer oljkarstvo še vedno najdemo pod sadjarstvom. Dejansko pa je tako, da kjer se sadjarstvo konča - torej s plodom -, se oljkarstvo sploh prične,« plastično razloži sogovornica. Poleg tega, doda, je oljčno olje podvrženo zahtevnim evropskim predpisom o kakovosti, ki jih v sadjarstvu ne poznajo. Povsem drugače je na Hrvaškem in v Italiji, kjer kakovostni pridelavi oljčnega olja posvečajo bistveno več pozornosti in to dejavnost tudi izdatno podpirajo. »Na Hrvaškem je recimo oljkar upravičen do povrnitve evra na liter proizvedenega oljčnega olja, kar pomeni, da mu država krije strošek za steklenico in etiketo. Pri nas bi lahko enaka podpora veljala vsaj za liter kakovostnejšega oljčnega olja. Žal pa ostaja v veljavi splošno nadomestilo po hektaru kmetijskega zemljišča, kar je bistveno manj stimulativno,« navede.