Prehladen april, vroč junij in še oljčna muha

Oljčnega olja bo v slovenski Istri, Vipavski dolini, Brdih in na Krasu letos bistveno manj. Slovenski oljkarji bijejo plat zvona, ne le zato, ker so oljke letos bistveno slabše rodile in bo torej slovenskega oljčnega olja vsaj pol manj kot običajno. Mnoge skrbi, kako bodo po krizi sploh obstali na trgu in kljubovali konkurenci. Na slovenski trg bo prišlo več oljčnega olja iz tujine. Skrajno severna lega oljčnikov v Istri in na Goriškem, ki ji pripisujejo pomemben vpliv na posebnost in kakovost tukajšnjega olja, je letos očitno usodna za količino pridelka.



Eden najuspešnejših slovenskih oljkarjev Vanja Dujc običajno v svojih oljčnikih med Izolo in Lucijo pridela 20 ton oljk, letos zorenje oljk še ni zaključeno, vendar je po prvi oceni na njegovih oljkah ostalo od osem do 12 ton oljk. »Proces zorenja sadežev še ni končan. Veliko je odvisno od tega, koliko nam bo uspelo oljke obraniti pred oljčno muho in drugimi škodljivci. Vreme ni edina grožnja našemu pridelku. Vse nas bosta prizadela velik izpad in težka sezona. Stroški bodo enaki, zaslužka ne bo. Pri sosedih v Furlaniji imajo skoraj enake probleme, južneje v hrvaški Istri, kjer je morda za stopinjo topleje, so bile spomladanske vremenske razmere toliko ugodnejše, da tamkajšnji oljkarji nimajo takega izpada pridelka,« pravi Dujc.



Boris Jenko iz Bertokov, ki prav tako sodi v sam vrh kakovostnih pridelovalcev olja in pridela s svojimi 700 oljkami običajno več kot 20 ton oljk, je obupan: »Na drevesih na območju Srmina je ostalo od deset do 20 odstotkov plodov. Poleg letošnjih izredno neprimernih temperaturnih nihanj je naše oljčnike prizadela še toča. Zdaj začenja muha. Ne vem, ali nam bo morda ostalo le toliko, kolikor porabimo naša družina in najbližji sorodniki. To je za nas katastrofa. Ne le zaradi stroškov, ki jih bomo kljub temu imeli. Bojimo se, da bodo šli po vodi ves trud in vsa vlaganja v trženje. Oljkarji smo jezni, ker država in stroka nista dovolj poskrbeli za oljkarje, ki bi se v bolj urejenih razmerah lažje soočili s tako krizno letino.«


 

Spomladanske razmere

Inštitut za oljkarstvo Znanstvenoraziskovalnega središča Koper je pred nekaj dnevi pripravil mednarodno srečanje, na katerem so strokovnjaki in izkušeni oljkarji poskušali ugotoviti, kaj se je pravzaprav zgodilo v tej sezoni, da se plodovi tako močno sušijo in padajo z drevja. Glavni razlog za sušenje in odpadanje plodičev so bile spomladanske vremenske razmere.



Dr. Marko Devetak z oddelka za varstvo rastlin Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica je navedel, da se poškodbe najprej pokažejo kot razbarvanje kožice plodov, sledi sušenje peclja, podroben pregled pa pokaže tudi poškodbe na koščici, iz česar sklepajo, da se je napaka zgodila med procesom oploditve.



Krivec za nastali izpad pridelka so bile temperature in količina padavin. V zimskem času so bile temperature previsoke in drevje ni ustrezno počivalo. Med procesom priprave poganjkov v prvih dneh aprila so temperature izrazito padle. V fazi cvetenja pa so se dvignile tudi nad 30 stopinj Celzija. Delež škode se razlikuje med oljčniki. Manj izrazita je škoda v Padni, večje izpade opažajo pri posameznih toskanskih sortah, kot denimo leccino in pendolino, pri katerih so ostali povsem brez pridelka.
Inštitut za oljkarstvo je opravil anketo, na katero je doslej odgovorilo 260 oljkarjev iz vseh štirih oljkarskih območij Primorske. Manj kot deset odstotkov oljkarjev pojava odpadanja plodov sploh ni opazilo. Vsi drugi so ga. Več kot 70 odstotkov jih je ocenilo, da bo njihov letošnji pridelek slab. Več kot 55 odstotkov vprašanih pa bo imelo letos vsaj 50-odstotni izpad pridelka.
 

Po 20 letih uredba o uporabi oljčnih tropin

V razpravi je izkušena kmetijska svetovalka za oljkarstvo Irena Vrhovnik povedala, da so oljke najbolj prizadete v priobalnem pasu in med sortami najbolj leccino. Vodja laboratorija Inštituta za oljkarstvo dr. Milena Bučar Miklavčič pa, da na letino vplivajo tudi druge okoliščine. Na primer, da nekateri ne skrbijo primerno za oljčnike, zaradi česar se pojavljajo bolezni: plesni in gniloba pri pozno obranih oljkah, zapuščeni oljčni nasadi pa so gojišča oljčne muhe.




»Vse bolj se kaže, da oljk ne sadimo zato, ker bi s tem lepšali in bogatili kulturno krajino, ampak ker je to zelo zahtevna panoga, ki terja vrhunsko sodelovanje stroke, državne kmetijske politike in celovite podpore resni pridelavi. Če primerjamo oljkarstvo s čebelarstvom in hmeljarstvom, ker gre za tri podobno posebne panoge, pa ugotovimo, da je oljkarstvo deležno daleč manj pozornosti in podpore skupnosti,« pojasnjuje Milena Bučar Miklavčič.



Šele minuli konec tedna je ministrstvo za kmetijstvo v javno razpravo posredovalo uredbo o uporabi oljčnih tropin, kar si oljkarji prizadevajo že 20 let. Šele lani so po več letih prišli do primerne zaščite pred oljčno muho. Toda muha in tropine sta samo dva od doslej neurejenih oljkarskih problemov. Oljkarjem se zdi nesprejemljivo, da država ne podpira oljkarjev na podoben način, kot to počneta Hrvaška in Italija.