Država se požvižga na razvoj oljkarstva

Inštitutu za oljkarstvo, ki deluje v okviru Znanstveno-raziskovalnega središča Koper (ZRS), ne uspe rešiti svoje prostorske stiske. Najem v sedanjih prostorih, ki so tako ali tako zasilni, se jim izteka, novi prostori, ki so jih z lastnim delom zgradili pred štirimi leti, so bili v požaru poškodovani. Vanje se tudi po sanaciji težko vrnejo, saj po zanje nesrečnih okoliščinah pripadajo Univerzi na Primorskem, od katere so se pred leti ločili. Če bi zaprli vrata, bi to bil usodni udarec oljkarski stroki in kakovosti oljčnega olja na našem trgu.

»Ne moremo več samo opozarjati, treba se je tudi konkretno odzvati,« je poudaril Rado Pišot, direktor ZRS Koper. Pojasnil je, da je Inštitut za oljkarstvo s svojim delovanjem in projekti omogočil zgraditev Centra mediteranskih kultur znotraj univerzitetnega kampusa Livade v Izoli. Ko so se leta 2017 vanj vselili, je po pol leta izbruhnil požar, po katerem se tja niso mogli več vrniti. Medtem so se vrnili v stare prostore, ki pa jih bodo morali predvidoma v pol leta dokončno spet zapustiti.
 

Le obljube, ne pa rešitve

»A tu ni težava univerza, ki ima očitno druge interese, ampak država, ki v oljkarstvu ne prepozna strateške panoge. Kako si sicer razlagali, da ne more poskrbeti za ustrezne prostore za delovanje oljkarskega inštituta, katerega del je tudi edini akreditirani laboratorij za oljčno olje v državi,« je nadaljeval. Pišot je omenil, da so skupaj s koprsko občino in predstavniki obeh resornih ministrstev, ki pokrivata področji kmetijstva in znanosti, iskali alternativne lokacije. Na koncu so pred dnevi dobili dopis, v katerem so jim z državne strani sporočili, naj se vrnejo v univerzitetni stolpič v Livadah, saj da je bilo v razvoj oljkarske stroke vloženih deset milijonov evrov in da so zagotovili tudi denar za sanacijo po požaru. Hkrati pa se jim z Univerzo na Primorskem tudi ne uspe dogovoriti, pod kakšnimi pogoji bi inštitut lahko deloval v zdaj njihovih prostorih.



Po Pišotovih navedbah je problematična tudi višina najemnine, ki bi jo določil upravni odbor univerze. »Se pravi, da ta lahko znaša od nič do deset tisoč evrov najemnine na mesec. Hkrati se sprašujem, ali je sploh mogoče, da javni zavod plačuje drugemu javnemu zavodu tržno najemnino,« je podčrtal. V štirih letih so dobili že na kupe obljub in podpore – tako od ministrstev in politike kot lokalne skupnosti, ne pa tudi konkretne rešitve.
 

Oljkarstvo potrebuje strokovni razvoj

»Oljkarstvo kot hitro rastoča in perspektivna panoga potrebuje institucijo kot gonilno silo razvoja in inovacij, ki bodo odgovorile na nove izzive. Zaradi vsakodnevnega ukvarjanja s prostorsko stisko in iskanja rešitev za osnovne pogoje dela, tega ni mogoče zagotavljati,« je menila tudi Maja Podgornik, predstojnica Inštituta za oljkarstvo. »Težave s prostorom niso od včeraj, delujemo že skoraj trideset let, država pa v oljkarski panogi do zdaj ni prepoznala take vrednosti, kakršno ima drugod v Sredozemlju,« je razočarana Milena Bučar Miklavčič, vodja laboratorija Inštituta za oljkarstvo. Da bi s prenehanjem delovanja inštituta in laboratorija izgubili tudi zaščiteno označbo porekla oljčnega olja, ki predstavlja najvišjo kakovost živil, pa je spomnil Igor Novak, predsednik zadruge Olea Capris.