Neomejeno odločanje o šolanju na daljavo je neustavno

Ustavno sodišče je odločilo, da je 104. člen zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic covida-19, ko se nanaša na osnovne šole in na šole ter vzgojno-izobraževalne zavode za otroke s posebnimi potrebami, v neskladju z ustavo. Državnemu zboru so ustavni sodniki naložili, da mora neskladje odpraviti v dveh mesecih. Dokler tega ne bodo storili, se člen še naprej uporablja.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti sta vložili mladoletni pobudnici oziroma njuni starši. Opozorili so, da kakovost šolanja na daljavo ni primerljiva s šolanjem v šoli, kar se je potrdilo v času, ko so se v šole vrnili otroci s posebnimi potrebami. Tudi ti so morali svojo pravico izbojevati na ustavnem sodišču. Pobudnici sta posebej izpostavili, da izpodbijani člen daje vladi bianco menico, da sama odloči o vsebini, načinu in trajanju ukrepa šolanja na daljavo, kar je v neskladju z ustavo.

Starši spet na ustavno sodišče, tokrat za vse otroke

Sporni, zdaj ugotovljeno neustavni člen določa, da o šolanju na daljavo »s sklepom odloči minister, pristojen za izobraževanje«.

Prevelika moč ministrstva

V ugotovitveni odločbi, ki so jo ustavni sodniki sprejeli s petimi glasovi proti štirim, poudarjajo, da je lahko »predpis, s katerim se izvirno omejita določena človekova pravica in temeljna svoboščina, praviloma le zakon«. Dodali so, da bi sicer zakonodajalec lahko izvršilni oblasti prepustil podrobnejše urejanje omejitev, ampak le, če bi določil dovolj določna merila. Teh pa ni bilo: »Zakonodajalec ni predvidel, da bo o tem, kdaj se bo izvajalo šolanje na daljavo, odločal sam, temveč je pooblastilo za sprejetje predpisa, s katerim se določi takšen ukrep, podelil ministru za izobraževanje. Z izpodbijano zakonsko določbo tako zakonodajalec ministru za izobraževanje ni prepustil le podrobnejšega urejanja že sprejetih omejitev človekovih pravic, /…/ temveč mu je prepustil samo odločanje o tem, ali bo sploh poseženo v te pravice.«

Otroke s posebnimi potrebami takoj nazaj v šole

Ustavno sodišče ni ugotovilo, da je bilo samo izobraževanje na daljavo neustavno. So pa ugotovili, da ni bilo dovolj vsebinsko opredeljeno, zakonodajalec ni določil, na kakšen način se izvaja, prav tako ni bilo konkretno določeno, kdaj se lahko odredi izobraževanje na daljavo, ampak je odločanje o tem v celoti prepustilo ministru za izobraževanje. Ustavno sodišče opozarja, da zakon nima nobenih varoval, s katerimi bi poskrbeli za vse tiste otroke, pri katerih tako izobraževanje ni možno. Tu so opozorili tako na otroke s posebnimi potrebami, pa tudi na tiste, ki, denimo, nimajo ustreznih domačih prostorov, pomanjkanje računalniške opreme ali so brez internetne povezave.

Trgovine odprte, šole zaprte?

Ustavno sodišče je še opozorilo, da zakonodajalec ni upošteval, da obstajajo tudi drugi ukrepi, ki v človekove pravice ne posegajo oziroma pomenijo manj intenziven poseg vanje, kot denimo izobraževanje v živo v manjših skupinah ali izmensko izobraževanje, in je vse prepustil ministrstvu za izobraževanje.

Šole znamo očitno samo odpreti ali zapreti

Pomembno je tudi opozorilo, da je bilo šolanje na daljavo le eden od številnih možnih ukrepov za omejitev stikov med ljudmi in s tem zajezitev epidemije: »Razen prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnih institucijah prihaja namreč v poštev tudi prepoved zbiranja ljudi na številnih drugih javnih mestih (npr. v trgovinah, prireditvenih prostorih, prostorih, kjer se izvajajo določene storitve, in lokalih).«

Ustavno sodišče je opozorilo, da bi morali vse te posege v posamezne človekove pravice in temeljne svoboščine uravnotežiti, ta varovalka bi morala biti tudi v zakonu: »Iz zakona bi moralo biti razvidno, da sme minister za izobraževanje ukrep izobraževanja na daljavo odrediti le, če so sočasno uvedeni tudi drugi ukrepi, s katerimi se preprečujejo množični stiki med ljudmi in ki primerljivo ali pa celo manj intenzivno posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine kot izpodbijani ukrepi. Takšne omejitve pa zakonodajalec v izpodbijano zakonsko ureditev ni vključil, temveč je tudi odločanje v zvezi s tem v celoti prepustil ministru za izobraževanje.«

Stiske pred zaprtimi vrati vrtcev in šol

Brez stroke

Ustavni sodniki so opozorili še, da zakonodajalec tudi ni določil, na katerem območju sme minister za izobraževanje odrediti šolanje na daljavo: »Ta ukrep je namreč mogoče odrediti za celotno državo ali pa zgolj za območja s slabšo epidemiološko sliko ali pa celo samo za posamezno šolo ali oddelek v okviru te šole. Zakonodajalec je ministru za izobraževanje podelil neomejeno diskrecijo glede takšne prostorske zamejitve šolanja na daljavo, čeprav omejevanja na določenem območju glede na epidemiološko sliko niti ni potrebno.« Enako so ustavni sodniki menili glede časovne omejitve.

Če bi imeli pravo avtonomijo, navodil ne bi potrebovali

Da pri vprašanjih glede izobraževanja na daljavo stroke ni bilo, je različna stroka večkrat opozorila, zdaj je to zapisalo tudi ustavno sodišče: »Zakonodajalec v zakon ni vključil dolžnosti ministra, da se ob sprejemanju ukrepov posvetuje s stroko oziroma z njo sodeluje, niti dolžnosti ustreznega obveščanja javnosti o sprejetih ukrepih, s katerim bi bila omejena popolnoma prosta presoja ministra za izobraževanje za sprejetje odločitve o posegu v pravico iz ustave.«

Šolanje na daljavo kot omilitveni ukrep

Ustavni sodniki neustavnega člena niso razveljavili. Kot so ugotovili, bi sicer s tem »odpadla kakršna koli zakonska podlaga za odreditev šolanja na daljavo v primeru ponovne začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah, ukrep izobraževanja na daljavo pa pomeni celo omilitev golega ukrepa začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah. Zato bi razveljavitev te protiustavne določbe lahko privedla do še hujšega posega v človekovi pravici do izobraževanja ter izobraževanja in usposabljanja, kot če ta določba še nekaj časa ostane veljavna.«

Začeli bodo postopek ocene ustavnosti zaprtja šol in vrtcev

Mama pobudnic kljub temu pravi, da gre za moralno zmago: »Mislim, da smo lahko vsi zadovoljni. Pričakujem, da bo državni zbor sledil napotilom ustavnega sodišča, predvsem pa pričakujem, da se bodo šole in vrtci zapirali le, če bo to nujno potrebno in zadnji. Žal mi je le, da sodišče ni reklo ničesar o zapiranju vrtcev. Ko smo vložili pobudo, je bila mlajša hči še v vrtcu in smo poudarjali, kako se večmesečna odsotnost pozna. To se zdaj dejansko kaže v prvem razredu, ko ima težave pri spremljanju pouka, čeprav jo prepoznavajo kot zelo sposobno in bistro. Težave odpravljamo skupaj z učitelji. Koristno bi bilo, da bi ustavno sodišče odločilo tudi glede predšolskega izobraževanja, česar pa ni storilo.«

Opozorila so bila

Glavnega tajnika Sviza Branimirja Štruklja odločitev ni presenetila: »Odločitev ustavnega sodišča potrjuje naša opozorila, ki smo jih dali povsem na začetku izobraževanja na daljavo. Ko smo 'sitnarili', da bi bilo treba najprej neko resno pravno regulacijo narediti, ker se je postavljal cel kup vprašanj. Od delovnega časa, pogojev dela, do vsega ostalega, kar je ostalo v zraku.«

Ravnatelji so enotni, da niso dobili nobenih odgovorov

Predsednik zveze osnovnošolskih ravnateljev Gregor Pečan tudi ni bil presenečen, a sprememb ne pričakuje: »To je samo še en v seriji spodletelih predpisov, zakonov, ki niso v skladu z ustavo. Ves čas že opozarjamo, da naj bodo ukrepi tako pretehtani, da bodo zdržali presoje ustavnosti.«

Z ministrstva za izobraževanje so glede odločbe ustavnega sodišča odgovorili, da si bodo prizadevali, »da se bo v obdobju sobivanja z virusom Covid-19 vzgojno-izobraževalni proces za vse skupine šolajočih in zaposlene izvajal na najbolj optimalen in za zdravje vseh vključenih varen način v aktualnih zdravstvenih in epidemičnih razmerah«.