Otroke s posebnimi potrebami takoj nazaj v šole

Ljubljana – Ustavno sodišče je prejelo pobudo za oceno ustavnosti vladnega odloka, ki je zaradi zajezitve novega koronavirusa zaprl tudi šole s prilagojenimi in posebnimi programi. Odloku je sledil sklep o pouku na daljavo, ki pa je spregledal in diskriminiral otroke s posebnimi potrebami. Ti že zaostajajo v razvoju. Takoj jih je treba vrniti v šole, poziva stroka.

Ne le, da je odlok otrokom s posebnimi potrebami odvzel možnost izobraževanja, porušil dnevno rutino, ki zanje pomeni varnost in jim vsilil delo s tehnologijami, ki jih ne obvladajo. Praktično pol leta so tudi brez fizioterapevta, logopeda, psihologa, delovnega terapevta … In pri njih je še kako pomembno, da ohranjajo doseženo razvojno raven. Vsak dan zaprtja šol, ko nimajo terapije, za te otroke pomeni težko nadomestljivo izgubo.

Martina Opaka Lešnjak, specialna pedagoginja, se pridružuje »boju« staršev otrok s posebnimi potrebami za čim prejšnjo vrnitev v šole: »Izkušenj s šolanjem na daljavo smo v zadnjem letu zbrali dovolj, da se dokazi o njegovi neustreznosti za razvijajoče se otroke postopoma in prepričljivo kopičijo. Če se s težavami ob šolanju na daljavo srečuje velika večina otrok splošne populacije, velja to za otroke s posebnimi potrebami še toliko bolj.«



Po Lešnjakovi tudi rokovanje s tehnologijo učencem s posebnimi potrebami predstavlja velik izziv. »Zaradi poudarka na konkretni učni izkušnji je bila tehnologija do sedaj precej izvzeta iz poučevanja. Učenci morajo najprej znati izdelati plakat z lepljenjem, striženjem in pisanjem, šele nato sledi učenje izdelave powerpoint predstavitve. Najprej se morajo naučiti črke vleči z roko, šele nato se lahko začnemo učenja tipkanja. Branje s papirja je bistveno bolj celostna izkušnja kot branje z zaslona. Sedaj pa so učenci postavljeni pred računalnik, ki jim mora nadomestiti vse te žive in konkretne izkušnje,« poudarja pedagoginja in opominja, da se še odrasli  ob novih tehnologijah, aplikacijah in platformah »precej lovimo, nervozno klikamo in iščemo podatke, kaj šele učenci s posebnimi potrebami, ki imajo težave z memoriranjem, priklicem, pozornostjo ...« Nove generacije, ki so z znanjem upravljanja digitalnih tehnologij že kar rojene, so mit, dodaja, ki smo ga v času šolanja na daljavo uspešno ovrgli.

Seveda pa tako kot vsem učencem tudi učencem s posebnimi potrebami manjkajo tudi vrstniki. Ti, pravi Lešnjakova, niso le prijatelji, čustvena opora in zabava, ampak tvorijo učečo se skupnost, znotraj katere v razredu poteka učenje. Pogosto so sošolci tisti, ki znajo učitelju postaviti ustrezno vprašanje, znajo sošolcu s težavami pomagati pri nalogi in izvajati medvrstniško učno pomoč. Ta vidik šolanja je med najbolj okrnjenimi, kadar proces poteka na daljavo, sklene.

Pedagoški delavci razumemo izrednost razmer, v kateri se je zaradi epidemije znašla Slovenija, še pravi Lešnjakova. »Težko pa razumemo, da so otroci postali talci teh razmer. Beremo, da otrokom covid-19 ni nevarna bolezen in da je tudi ne prenašajo v takem obsegu kot odrasli. Pa kljub temu prav oni plačujejo najvišjo ceno. Med vsemi so prav otroci s posebnimi potrebami tisti, ki zaradi svoje specifike razvojno stagnirajo in celo nazadujejo najbolj. Čim prej jih je potrebno vrniti v šole, kjer so jim na voljo učna rutina in struktura, konkretnost poučevanja, takojšnja povratna informacija in ne nazadnje topel, spodbujajoč in strokoven stik z osebo, ki je za poučevanje te populacije posebej usposobljena.«

Ustavna pobuda

Ustavno pobudo, ki smo jo pridobili v uredništvu Dela, sta vložila oče šestletnika in mama devetletnika s posebnimi potrebami, prepričana, da zaprtje šol in zavodov za otroke s posebnimi potrebami in pouk na daljavo nista nujna ukrepa za obvladovanje epidemije. Omenjena dečka sta sicer vključena v prilagojen oziroma poseben izobraževalni program devetletne osnovne šole, pri učenju pa potrebujeta obravnavo »ena na ena«, posebno pomoč, več prilagoditev, več spodbud … In če jim starši spodbudo pri domačem pouku še lahko nudijo ter se jim tudi kolikor mogoče prilagajajo, pa niso usposobljeni za specialne obravnave in terapije, ki so jih sicer deležni otroci s posebnimi potrebami, vključeni v centre za usposabljanje, delo in varstvo, kjer obravnave izvajajo sami, ali tisti, ki fizioterapije, delovne terapije, logopedske in druge obravnave obiskujejo v zdravstvenih zavodih. S tem jim je kršena ustavna pravica do enake obravnave.

Lahko obvladljivi mehurčki

Ko gre za posebej ustavno varovane kategorije otrok s posebnimi potrebami, bi morala vlada po mnenju staršev med »zahtevami zdravstva« in pravicami teh otrok do šolanja ter do strokovnih obravnav in terapij tehtnico prevesiti na stran otrok. Kajti kot ugotavljajo pediatri, je pri nas okuženih manj kot pet odstotkov otrok. Če že zbolijo, je bolezen doslej pri vseh potekala blago. Prenos okužb z otroka na otroka ali z otroka na odraslega je zanemarljiv: več kot 90 odstotkov možnosti je, da okužba na otroka pride z odraslega. Pri otrocih s posebnimi potrebami, ki so vključeni v zavode in šole, so normativi zelo nizki. V razredih sedi le po štiri ali pet otrok, ki sami ne morejo iz razreda in po pouku se ne družijo z drugimi. »Zelo majhni, lahko obvladljivi mehurčki so to, učiteljicam pa ukrepi omogočajo, da se lahko učinkovito zaščitijo,« je prepričana sogovornica.



»Moj otrok ima nevrološko bolezen, kar ni idealno, če pride do okužbe. A sem ga prej pripravljena izpostaviti morebitni okužbi kot pa temu, da ne hodi v šolo. Pa ne zaradi sebe. Ti otroci imajo v šoli fizioterapijo, s posebnimi terapijami jim lajšajo izkašljevanje, krepijo dihalne mišice, pri njih lahko pride do dihalne stiske. Pomoč so starši zdaj primorani iskati na trgu, kar je zelo drago,« še dodaja.