Šole znamo očitno samo odpreti ali zapreti

Slovenski vrtci in šole so med najdlje zaprtimi v Evropi. Kljub modelom, ki jih je v začetku šolskega leta predstavljala ministrica Simona Kustec in ki bi omogočali, da bi bili v šoli vsaj nekateri, ministrstvo še vedno ne zna ponuditi nič novega. Šole so odprli in jih pred tremi meseci zaprli. Vmesne poti ni. Tudi to očita nova pobuda za oceno ustavnosti vladnega odloka in sklepa ministrice, s katerim so vpeljali šolo na daljavo. Kaj ta sploh je in kako naj se izvaja, zakonsko ni določeno, opozarjajo pobudniki.

Prvi so pred jesenskimi počitnicami ostali doma učenci od 6. do 9. razreda in dijaki. Takrat je bilo v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah skupaj okuženih 0,14 odstotka otrok, učencev, dijakov in zaposlenih. Hospitaliziranih je bilo 291 bolnikov s covidom-19, na intenzivni negi jih je bilo 56. Po treh mesecih, ko otroci niso prestopili praga šol, je hospitaliziranih skoraj tisoč več.



Študija Ameriškega centra za nadzor nad nalezljivimi boleznimi (CDC) je ugotovila, da šolanje na daljavo ni bistveno pripomoglo k zmanjšanju števila okužb. Kot je poročala STA, CDC ugotavlja, da sta v ZDA dve tretjini vrtcev in osnovnih šol omogočali delno oziroma polno prisotnost otrok, pa niso zabeležili povečanega števila potrjenih okužb, delež okužb je bil primerljiv z območji, kjer so imeli le šolanje na daljavo. Tako CDC kot tudi Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni opozarjata, da naj bo zapiranje šol skrajni ukrep, da naj se šole zapirajo zadnje in odpirajo prve. Kot so konec decembra zapisali v poročilu ECDC, so namreč koristi zapiranja manjše od negativnega vpliva na fizično in psihično zdravje ter izobrazbo otrok.
 

Pobude staršev

Vse te ugotovitve v slovenskem prostoru niso prinesle niti razmišljanja o odpiranju šol. Prav zato je bilo novo upanje, ko je staršem otrok s posebnimi potrebami uspelo doseči odprtje šol, toliko večje. Pa čeprav so morali pobudo vlagati dvakrat.



Novo pobudo je zaradi nesorazmernosti ukrepa vložila mama in poleg pobude predlagala tudi začasno odredbo, s katero bi vrtce in šole do odločitve ustavnega sodišča takoj odprli. Razočarana je nad delom pristojnih in se sprašuje, kaj so počeli vse te mesece, da niso izoblikovali nobenega drugega koncepta šolanja, kot je šolanje na daljavo. Podobno so opozarjali tudi šolniki, ki so od marca prosili, naj vendarle dovolijo šolanje vsaj na območjih, kjer je manj okužb, pa je ministrica vztrajala, da je to proti ustavi. Z novim vladnim semaforjem je naenkrat možno tudi to.

Mama še dodatno opozarja, da sploh ni zakonsko opredeljeno, kaj šolanje na daljavo je in kako se izvaja: »Če šolanje na daljavo pomeni dnevni obisk pouka s pomočjo računalnika in interneta, bi morala država, ker je šola obvezna, vsem zagotoviti dostop do interneta in računalniško opremo.« Ker tega niso storili, je interventni zakon v nasprotju z ustavo, še meni mama dveh mladoletnih otrok.


 

Kritika

Ustavno sodišče mora odločiti, ali bo pobudo sploh vzelo v obravnavo. Lažje bi bilo, če bi ustavno presojo zahtevali poslanci, pa tega niso storili, je kritična mama. V SAB so za to, da se o pobudi izreče ustavno sodišče. Če vlada sklepa, naj se šole prednostno odpirajo, ki so ga soglasno sprejeli poslanci na pobudo Levice, ne bo spoštovala, bodo tudi v Levici proučili možnost ustavne presoje. V LMŠ pa spominjajo na dolgo kalvarijo staršev otrok s posebnimi potrebami: »Ustavno sodišče lahko odloči, a vlada njegove odločitve ne spoštuje oziroma jo zavestno ignorira.« V SD pa pravijo, da je ustavna presoja ena od možnosti, a menijo, da »le uspeh konstruktivne nezaupnice lahko prinese resnično spremembo«.

Z ministrstva so odgovorili, da odgovor na pobudo pripravljajo, da pa kot vedno »izhajajo iz epidemioloških ter ostalih strokovnih kriterijev, modelov ter vladnega semaforja«. Ta je sicer doslej dosledno veljal le za šole, ko so se druge dejavnosti odpirale.